Svetlana Aleksijevič: Čas iz druge roke
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2022 Prevod: Veronika Sorokin Spremna beseda: Nika Kovač
Pri avtorici Svetlani Aleksijevič, beloruski Nobelovi nagrajenki za literaturo, vemo, kaj lahko pričakujemo. Njena dela so zbirke literariziranih intervjujev z običajnimi ljudmi, »kolektivni romani« o izbranih dogodkih iz (post)sovjetske zgodovine. Slovensko bralstvo se je z njo prvič srečalo leta 2009, ko je pri založbi Modrijan izšel prevod Černobilske molitve, zbirke pričevanj o posledicah jedrske katastrofe v Černobilu. O uspehu te knjige priča dejstvo, da se dobro desetletje po izidu v skupinah na Facebooku za rabljene knjige še vedno pojavljajo oglasi ljudi, ki želijo svoj izvod. Ljubitelji njenih del s(m)o bili zadnjih nekaj let deležni treh novih prevodov. Pri založbi Goga sta izšli deli Vojna nima ženskega obraza in Zadnje priče, ki prikazujeta grozote druge svetovne vojne skozi žensko in otroško perspektivo. Pri Cankarjevi založbi pa je lani v okviru zbirke Moderni klasiki izšlo še njeno zadnje delo Čas iz druge roke o dogajanju v času razpada Sovjetske zveze in nekaj let po njem.
Knjiga je sestavljena iz dveh delov, ki skupaj pokrivata dvajsetletno časovno obdobje od začetka tranzicije do začetka novega tisočletja. Prvi del z naslovom »Uteha apokalipse« pokriva obdobje od leta 1991 do leta 2001. To je bil čas korenitih sprememb – komunizem, ki so ga Sovjeti gradili vse svoje življenje, je propadel, nadomestil pa ga je nov ekonomski in vrednostni sistem, ki ga ljudje niso bili vajeni. Sovjetski človek ali “sovok” je postal relikvija, simbol spodletelega in v temeljih gnilega družbenega sistema, ki so ga mlajše generacije obsodile na pozabo in zaničevanje. Drugi del z naslovom »Čar praznine« pa pokriva obdobje od leta 2002 do leta 2012 in prikazuje življenje v novi družbeni ureditvi. To življenje je zaznamovano z etničnimi trenji, nesmiselnimi vojnami in povzpetniško mentaliteto, ki ekonomsko šibke pušča na cedilu. Optimistične napovedi iz devetdesetih let o pravičnejši družbi s svobodo govora in svobodo izbire so se izkazale za zablodo. Enega tirana je zamenjal drugi, življenje pod kapitalistično demokracijo pa ni dosti boljše kot pod komunizmom. Nekateri so se celo začeli navduševati nad Stalinom in sovjetsko preteklostjo. Vse kaže, da je zgodovina teh ljudi ciklična – namesto prihodnosti jih vedno pričaka t. i. »čas iz druge roke«. Za razliko od avtoričinih prejšnjih del, v katerih pripovedi prikazujejo zgolj odsek nekega časa, je pričujoče delo nekakšna longitudinalna raziskava, celovita kronika smrti in preporoda bolestnega vzhodnoevropskega feniksa.
Kdor je že bral avtoričina dela, je seznanjen z njenim literarnim pristopom. Avtorica se namreč izogne praksi povzemanja tistega, kar se je ljudem zgodilo in kar so ji povedali, ter jim namesto tega pusti, da svoje zgodbe povejo sami, z vsemi prekinitvami in zastranitvami. Avtoričin glas se praviloma pojavlja le v didaskalijah in občasnih komentarjih, namenjenih kontekstualizaciji danega intervjuja. Tovrstni pristop zgodbe prikaže v surovi, neobdelani obliki in jih tako dela bolj avtentične in intimne, kot če bi jih le povzemala. Ko ljudje potihnejo, pa spregovori še ona, in to z istim ranljivim glasom kot njeni sogovorniki. Intervjuvanci povečini niso strokovnjaki, ki bi znali podati resen strokovni komentar geopolitičnih razmer. Te so bolj kot ne ozadje, v ospredju katerega so živeli in umirali. Če delo beremo zgolj kot znanstveni prispevek ali celo kot sredstvo potrditve za naša politična prepričanja, delamo krivico ljudem, katerih solze se pretakajo med besedami.
Intervjuji v Času iz druge roke so obsežnejši kot v prejšnjih knjigah, bralec pa tako dobi globlji uvid v psihologijo mnogoterih pripovedovalcev. Stranski učinek razširitve je, da je obsežnejša tudi sama knjiga. Dolžina sama po sebi ni problematična, a v kombinaciji z že malo preveč zadušljivim vzdušjem pričevanj lahko branje hitro postane duhamorno. Branje otežujejo tudi pomanjkljivosti na tehnični ravni – pogoste tipografske in slovnične napake ter begajoče besedne zveze, ki so najverjetneje posledica površnega prevoda. Spremno besedo k knjigi je prispevala Nika Kovač. V njej ponuja razmislek o družbeni vlogi antropološke metodologije v delu Svetlane Aleksijevič. O zgrešenosti pretirano akademskega branja dela sem že spregovoril. Osebno se mi zdi, da bi bil za spremno besedo k tej izdaji bolj primeren komentar trenutnih razmer v regiji in aktualizacija vsebine knjige v luči teh razmer. O vojni v Ukrajini je bilo resda napisanega že veliko, a pri knjigi, ki med drugim načenja temo volatilnih odnosov med narodi po razpadu Sovjetske zveze ter nasploh z vojnami in zatiranjem prežeto zgodovine regije, se tej temi ne moremo izogniti.
Za Čas iz druge roke Svetlane Aleksijevič ne moremo reči, da je brezhibno pripravljena knjiga. Se pa v njej skriva pretresljiva pripoved o ljudeh, ujetnikih časa in zatiralskih družbenih sistemov, o upanju na boljši jutri in razočaranju. Je skrbno izbran kolaž osebnih zgodb ljudi, živečih na pomembni zgodovinski prelomnici, ki komunizmu nariše človeški obraz in prosi razumevanja. Je knjiga, ki poraja težka vprašanja: Kakšna je cena tranzicije? Ali postsovjetski človek res ne zmore živeti brez tiranije?
In kdaj bomo dobili ponatis Černobilske molitve?
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
