Svetislav Basara: Fama o kolesarjih
Roman Fama o kolesarjih sodi v zlato dobo srbskega postmodernizma. Bralec, seznanjen s postmodernističnimi postopki, se bo ob branju tako počutil precej domače, saj v delu srečujemo tiste značilne tradicionalne postmodernistične teme in prijeme, ki smo jih srečevali pri praočetu Borgesu in njegovih otrocih (Umbertu Ecu in drugih), na koncu pa so se nam njihovi sledovi kazali v bratrancih iz tretjega kolena pri Danu Brownu. Tematsko to pomeni skrivne združbe, mistična združenja, svetovno zaroto in metafizične momente. Slogovno pa fragmentarnost, množico avtorjev in tekstov, urejevalcev in najdenih rokopisov. Skratka, bi lahko rekli, tisti pravi, čisti – tradicionalni – postmodernizem. Vsaj na prvi pogled.
Besedilo je formalno bolj antologija tekstov kot roman. Gre že za tisti moment postmodernizma, ko ‘urejevalci’ niso več čutili potrebe po poseganju v tekst z narativnim okvirom, v katerega bi nato padli vsi koščki sestavljanke. Skozi različne žanrske pristope (od kronike prek kratkih zgodb do esejev, znanstvenih razprav, pisem, dnevnikov in celo pesmi) tekste v celoto vežejo – niti ne nujno kot tema, bolj kot motivi ali celo zgolj omembe – Bratovščine evangeljskih kolesarjev rožnega križa. Ti naj bi bili nekakšna tajna združba v soseščini iluminatov, prostozidarjev in združbe, ki je bila fikcija, a je meso postala, Vitezov rožnega križa. Njeni izvori so zaviti v meglo (ali vsaj nasprotujoča si poročila), povsem jasen ni niti nastanek njihovega imena ali simbolike, sploh pa niso jasni njihovi cilji. Čeprav so nam podane razne interpretacije vseh teh problematik, si posamezni fragmenti in teksti pogosto nasprotujejo med sabo. Združba je predvsem mistične, metafizične narave. Srečujejo se v sanjah, delujejo izven časa in brez posledic na vsakokratno realnost. Njihove poti se križajo s Freudom, Sherlockom Holmesom (ne pa z njegovim avtorjem Arthurjem Conanom Doylom), fiktivnimi avantgardnimi pesniki, Stalinom in tako naprej do onemoglosti.
Vsekakor je smiselno poudariti, da so vsi ti očitni postmodernistični vplivi, zgledi in postopki rabljeni z obilico tematske in – tako verjamem – postopkovne parodije. Tema, ki jo poznamo iz Dana Browna in ji prek Eca sledimo k Borgesu, pri čemer imam v mislih razne tajne organizacije in združbe, je tu tako spreobrnjena (z očitnim karikaturnim pretiravanjem) v nekakšno religiozno-športno društvo z absurdno svetovno zaroto. Da o karikiranosti ne bi bilo nobenega dvoma, so tu še – sicer že nekoliko izpete – aktualistične šale na račun Jugoslavije in Srbije. Na postopkovni ravni pa vidim parodiranje postmodernističnega pristopa prav v absurdni – a skoraj dosledno fiktivni – intertekstualnosti. Če namreč le-to razumemo nekoliko ožje, ne torej v smislu ni teksta izven teksta, ampak kot zavestno citiranje oz. nanašanje na tekste drugih avtorjev, se izkaže, da je roman skoraj izključno samonanašalen. Čeprav so tu intertekstualne reference na zgodbe A. Doyla in teoretsko delo S. Freuda, se roman prek teh tekstov ne odpira v tekstovni kozmos, ampak ostaja še naprej tesno zaprta celota, ki je ne določajo odnosi z zunanjimi teksti, pač pa izključno odnosi med teksti, zbranimi v Famo. Z drugimi besedami: Freudove tekste bi lahko podpisali tudi s kakim drugim imenom, prav tako Doylovega, in teksti sami po sebi (in v celoti) ne bi prav nič izgubili, kot z vključitvijo psevdo-avtorjev ničesar ne pridobijo.
Učinek parodije nastaja predvsem iz te disonance med nominalno postmodernimi postopki in povsem moderno rabo oziroma vsebino. Čeprav je morda upravičeno dvomiti, da je učinek nameren, je (temu) današnjemu bralcu nesporen. Nedotaknjena tako ostaja avtoriteta Avtorja (ali njegove modelne reprezentacije), ki je ves čas implicitno prisoten kot avtor prav vseh tekstov. In tako nikdar ni zares zgolj urejevalec, ampak vedno kreator ex nihilo – razen v kolikor so se splošni razgledanosti tega bralca izmuznile pretanjene citatne reference, kar navsezadnje ni nemogoče. Psevdo-avtorji tako ostajajo zgolj njegovi liki, nad katerimi ima popolno oblast in nimajo niti približno enake vrednosti (ontološke, epistemološke, hermenevtične) kot avtor sam.
Če se vrnemo k bolj praktičnim vidikom, namreč slogu in dogajanju, je edina mogoča ugotovitev, da ni ničesar, nad čimer bi lahko negodovali. Čeprav je slog med posameznimi psevdo-avtorji morda premalo diferenciran (tu naj spomnim, da je Borges sicer trdil, da sloga ni moč ocenjevati ali ločevati) tega Basari ne moremo očitati, ker je način pisanja navsezadnje stvar posameznega psevdo-avtorja in ne njegova. Enako velja tudi za skoke v metafizične paradokse. Ti se – tako je videti – navdihujejo pri Borgesu, a so v nasprotju z njegovimi, ki so logični, jedrnati in jasni, razvlečeni in mistificirajoči – takorekoč običajne puhlice. A tega mu zopet ne moremo očitati, saj ne moremo vedeti, ali gre za zavestno izbiro (smešenje ali parodijo) ali Basarova pisateljska veščina pri posnemanju Borgesa dejansko odpove.
Basara se s svojim navezovanjem na postmodernizem uspešno brani vsakega pomisleka ob estetskih in postopkovnih izbirah in po pravici povedano mu tudi ni veliko očitati, saj je roman zanimivo in tekoče branje. Edini resnejši pomislek ostaja pomanjkljivo pojasnjevanje izbire nekaterih bistvenih motivov – na primer vprašanje, čemu prav kolesarji. Temu navkljub je na koncu nujno priznati, da naslov ne laže, in da gre – kakorkoli že obračamo – za nesramno, nekonsistentno in povsem nepotrebno famo o kolesarjih.
