Surfanje kot boj proti kapitalizmu

Primož Mlačnik: Surferski dnevi
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2025

Roman Surferski dnevi kulturologa in pisatelja Primoža Mlačnika je žanrski hibrid – surferska noir kriminalka. Razdeljen je na dva dela: v prvem spremljamo mladega soul surferja Homera Fernandeza, v drugem pa Caetana Assunto, prekarnega detektiva, ki preiskuje njegov umor. To, da Fernandez umre, izvemo na prvi strani romana – že na drugi pa Fernandez sam pove, kdo ga je ubil. A Surferski dnevi niso le surferska kriminalka, razkritje teh informacij na samem začetku pa nam le omogoči, da bralski fokus usmerimo v razumevanje povodov in kontekstov, ki vodijo k umoru. Primož Mlačnik okvir kriminalke uporabi kot osnovo za prikazovanje uničujoče narave kapitalizma, ki drastično spreminja življenje v portugalski ribiški vasici, iz katere prihajata Fernandez in Caetano. Prekarnost, sezonsko delo, gentrifikacija in vse večja prisotnost turizma uničujejo lokalno skupnost, ki se mora prilagajati hitremu tempu kapitalizma, s tem pa postaja vedno bolj odtujena.

Dogajanje je postavljeno v leto 2011, naraščajoč pritisk, pogojen z željo po zaslužku, pa je čutiti na vsakem koraku – tudi med surferji. Mladi Fernandez se pritisku poskuša upirati in živi samo za surfanje: »Vzljubil sem surfanje in idejo plemenitega boja. Surfanje je postalo fantazija o dvigu iz revščine. Zaživeti nek drug lajf … Ampak nisem znal ali hotel zaživeti drugega lajfa. Znal sem samo surfati, ničesar drugega si nisem želel. Ničesar, absolutno ničesar.« Zanj ima surfanje globok pomen, je filozofija življenja, »v kateri postane dila podaljšek tvojega telesa«. A marsikateremu drugemu surferju predstavlja tudi (in predvsem) orodje za zaslužek.

Eden takih je Marcos Trujillo, Fernandezov prijatelj, s katerim se v želji po zaslužku preselita v Nazaré, ki slovi kot kraj kraljevskih valov, največjih na svetu. Ko spoznata ameriškega surferja Garreta McNamarro, ki je leta 2011 tudi zares posurfal največji val na svetu, končno prideta do preboja in vstopita v svet »velikih« surferjev – »pozerjev« in »šminkerjev«, kot jih poimenuje Fernandez. To so sponzorirani športniki, ki so svojo surfersko dušo prodali za zaslužek, surfanje s tem popularizirali, a posledično tudi »pokvarili«. Masovni turizem, ki začetnike vabi v surferske šole, je seveda lahko vir dobrega zaslužka, a jih Fernandez odkrito sovraži. Med njim in Trujillom zeva vedno večji prepad, saj se slednji na vse pretege trudi dobiti sponzorje in vedno globlje pada v svet drog, medtem ko Fernandezu diši le hašiš in ostaja zvest valovom oceana.

V prvem delu romana Mlačnik torej izriše kompleksen preplet odnosov med liki, ki so vključeni v zgodbo. Ta je podana s Fernandezove perspektive, ki posledično usmerja razumevanje njihovih odnosov in karakteristik. Spoznamo njegovo tragično družinsko zgodbo in sprejemajoč odnos skupnosti, ki ga zaradi dobrotljivosti pokojnega očeta vzame pod svoje okrilje in mu omogoča vsaj minimalen zaslužek, da lahko preživi. Starejše surferje iz Arrifane na oceanu spoštuje, »bananarje« na penastih dilah prezira, s sponzoriranci pa sodeluje le zato, ker mu to omogoča tako zaslužek kot tudi uživanje na valovih.

Mlačnik, tudi sam surfer, ima izjemen občutek za jezik, s katerim podaja prvoosebno pripoved. Ta je polna pogovornih izrazov, ki se gladko stekajo z dialogi, vanjo pa vpeljuje številne surferske izraze, s katerimi se bralec_ka hitro spozna in jih vzame za svoje. Fernandezova čustvena in fizična vez z oceanom je namreč izpisana izredno prepričljivo in poglobljeno – surfanje je filozofija njegovega življenja, ki se je trdno drži, ocean pa edino zatočišče, ki mu še preostane, ko družba, država in razrahljana skupnost popustijo. Je simbol za svobodo, po kateri hrepeni in jo slepo lovi z opravljanjem kratkotrajnih in slabo plačanih služb z urnikom, ki mu vsaj omogoča iskanje miru na valovih. Ocean je zanj še zadnji prostor, kjer obvelja etika, ki ni pogojena z zaslužkom in izkoriščanjem – tako vsaj (slepo) verjame Fernandez.

V drugem delu postane pripoved tretjeosebna. Caetano, prek kogar spremljamo zgodbo v tem delu, je prekarni detektiv, ki raziskuje primer Fernandezove smrti, kar gre z roko v roki z izbiro tretjeosebne perspektive. Takšna pripoved namreč daje vtis večje objektivnosti, kar pa ne pomeni tudi odmaknjenosti. Caetana postopoma spoznavamo tudi bolj intimno – njegovo osebno zgodovino in ljubezenske želje, kar daje liku večjo verodostojnost in prepričljivo kompleksnost. V prvem delu namreč kljub številnim likom poleg pripovedovalca Fernandeza podrobneje spoznamo le Fresca in Marcosa Trujilla, za ostale pa se zdi, da se izgubijo v množici. V drugem delu je tako v ospredju Caetano, prek njegovih izkušenj in življenja v Arrifani pa se podoba skupnosti, ki tam živi, izriše še bolj nazorno in tragično kot v prvem delu. Tako je za razliko od Otoka psov (2022), Mlačnikovega prvega romana, v katerem je s prehajanjem med perspektivami številnih različnih likov ustvaril kompleksno večglasje, v Surferskih dnevih to večglasje zoženo in osredotočeno na dva osamljena, a močna glasova.

Ta dva glasova pravzaprav kličeta na pomoč – umor Fernandeza se v okviru romana kaže predvsem kot primer ene od potencialnih skrajnosti, do katerih so posamezniki prignani zaradi sistemske represije na politični in družbeni ravni, kjer je kapital glavni krvnik. Žanr kriminalke je tako odličen okvir, ki ga Mlačnik s pridom izrabi, a se ob koncu romana zdi, da ga do neke mere tudi utesnjuje. Vse bolj kot se bližamo razpletu, tem bolj se zdi, da je ta tam predvsem, ker mora biti, da je pohitren in nekoliko poenostavljen, kot da bi se z zaključkom mudilo – Caetano mora ujeti morilca in pojasniti tokove svojih misli, ki so ga pripeljali do razkritja zločinca. To mu tudi uspe, a se hkrati tudi ujame v zanko, ki jo ponovno nastavi kapitalizem, ki Caetana sili v prekarnost. Mlačnik na tej točki pred bralca_ko postavi izredno pomenljiva in intrigantna vprašanja, a se mu obenem – na našo žalost – tudi mudi k zaključku. Zaradi tega se zdi, da končna poanta obvisi v zraku in ne ponudi dovolj močnega zbodljaja, ki bi potenciral etična vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo v romanu.

Ne glede na prehiter zaključek pa moramo priznati, da je drugi roman Primoža Mlačnika natančna in izredno inovativna študija kompleksnih problemov kapitalizma. Na podlagi dveh likov pokaže razsežnost izrabljanja in uničevanja ter na drugi strani načinov, s katerimi se lahko posameznik (bolj ali manj uspešno) bori proti nasilju kapitalizma, ki uničuje skupnost in posledično življenja posameznikov. S prepletom te kompleksne in pomembne tematike z žanrsko literaturo avtor pokaže svež in domišljen pristop, ki je v slovenskem literarnem prostoru še kako dobrodošel, ob enem pa izkazuje izredno jezikovno in slogovno spretnost, ki zagotovo poživita branje.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Saška Maček

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.