Spoznavati sebe in svet

Katarina Gomboc Čeh: Nihče nikogar ne spozna
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2024

V romanesknem prvencu Katarine Gomboc Čeh Nihče nikogar ne spozna (Cankarjeva založba, 2024) prek prvoosebne pripovedi poskušamo spoznati in razumeti protagonistko Mašo. Enaindvajsetletna študentka antropologije, ki poleg študija ljubiteljsko poje v ženskem pevskem zboru, ob spoznavanju sebe skuša spoznati tudi ljudi in svet okoli sebe. Roman avtorice, ki smo jo do zdaj poznali predvsem kot publicistko in pesnico (Negotovosti navkljub (JSKD, 2018) in Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti (Robida, 2020)), je postavljen v Ljubljano v obdobje od poletja 2015 do poletja 2016 in v svoje tkivo spretno vpleta različne vidike družbenih problematik, kot so begunska kriza in trenja med različnimi političnimi prepričanji. Kljub zadržanemu in enostavnemu slogu, ki varno ostaja v okvirih znanega in preverjenega, roman prepriča z raznovrstnimi liki, ki se vsak po svoje trudijo spletati pristne odnose in v njih najti svoje mesto.

Maša živi v Ljubljani, sobo si deli s starejšo sestro, ki se bo kmalu poročila. Odraščali sta v katoliško konservativni družini in še vedno živita s starši, obe pa poleg študija pojeta v ženskem pevskem zboru Filoméla, ki ga vodi stroga in ambiciozna Agata. Pripravljajo se na nastop na tekmovanju v Talinu in ena od skladb, ki jo bodo vključile v program, je uglasbitev pesmi »Grm« Svetlane Makarovič, iz katere izvira tudi verz v naslovu romana, pesem pa s svojo vsebino odseva stiske protagonistov in simbolno ponazarja njihovo neuspešno komunikacijo. Poleg tedenskih vaj, na katerih Maša spozna skrivnostno Saro, s katero se vedno več druži, ima Maša seveda veliko študijskih obveznosti, povrh pa je že od malih nog zaljubljena v Maksa, ki prav tako študira antropologijo, vendar mu tega nikoli ni priznala. Spoznala sta se namreč prek staršev, ki so bili v času študija prijatelji, vendar se je njihov odnos pozneje skrhal zaradi razlik v političnih prepričanjih – Mašini starši so namreč katoliki in desničarji, Maksovi pa zagreti levičarji.

Maša se glede svojih političnih prepričanj ne opredeljuje neposredno. Iz pogovorov, ki jih ima med drugim s svojo sestro Urško, lahko razberemo, da se s sestrinimi konservativnimi pogledi ne strinja, a se sama v pogovorih le redko izpostavlja – večinoma je zgolj tiha opazovalka, ki občasno kaj pripomni, vendar glavno besedo prepušča drugim. Tako se na primer na druženju za njen rojstni dan začne zagreta debata o vegetarijanstvu, mnenja prisotnih pa se zelo razlikujejo, zaradi česar je vzdušje na trenutke že rahlo napeto. Maša v debati ne sodeluje aktivno in ne izrazi svojega mnenja, temveč zgolj zaskrbljeno opazuje, ali se bosta Maks in Andrej, Urškin zaročenec, skregala, ali pa bo situacija ostala mirna. Je prvoosebna pripovedovalka, dogajanje spremljamo skozi njene oči in posledično razbiramo in vemo le toliko, kolikor ve tudi ona. Na trenutke se njeno pripovedovanje lahko zdi pasivno, celo dolgočasno, vendar je njen lik dovolj trdno zgrajen, da lahko prek tega razberemo njen značaj, ki mu takšen miren, introvertiran in zadržan pristop pristaja. Je tiha, nekoliko zasanjana perfekcionistka, ki ji manjka samozavesti. Ko jo Agata določi za rezervo za solo pri pesmi »Grm«, pomembne vloge ne sprejme z navdušenjem, temveč se sprašuje, ali je sploh dovolj dobra pevka, da bi si to zaslužila. Maša je opazovalka ljudi in odnosov, na tak način jih želi spoznati in se jim približati, ampak ji to le redko uspe – problem ni le v tem, da se jim sama ne odpre dovolj, ampak tudi (in predvsem) v tem, da na nek način vsak od likov ostaja zaprt vase. Njihova komunikacija je polna vrzeli in zatikov, ne povejo si tega, kar zares mislijo in čutijo, kar privede do razočaranj in nepojasnjenega molka. Katarini Gomboc Čeh to uspe izvrstno prikazati, saj so dialogi prepričljivi, hkrati pa ob branju občutimo tesnobo in živčnost, ki jo v njih samih vzbuja njihova neuspešna komunikacija, ki je posebej razvidna v pogovorih med Mašo in Maksom, pa tudi Mašo in Blažem, ko se ta zapleteta.

Z vidika kompleksnih odnosov med romanesknimi liki je zanimiv tudi Agatin položaj v zboru; njen lik je zastavljen večplastno – po eni strani jo vidimo kot profesionalno zborovodkinjo, ki enkrat vzpodbuja, drugič pa kritizira pevke, po drugi pa kot ranjeno, osamljeno žensko v tridesetih, ki hrepeni po pristnem človeškem stiku. Ob branju se nisem mogla otresti občutka, da kljub na videz iskrenim pogovorom, ki jih ima z Mašo, tega ne počne, ker bi se z Mašo želela zbližati, ampak iz manipulativnih vzgibov, da bi iz nje (in iz celotnega zbora) izvlekla ves pevski in umetniški potencial, ki ga premore. Vodenje Filoméle je zanjo način, da se dokaže pred svojimi bivšimi sošolci s fakultete, ki so uspešni glasbeniki in skladatelji, zato se zborovodkinja zadovolji le s popolnostjo, kar vpliva na Mašo, ki je tudi sama perfekcionistka in se želi dokazati tako pred sovrstniki kot pred avtoritetami, kot so Agata ali profesorji. Agatin odnos do pevk je hladen in strog – nekoliko se zbliža zgolj z Ivano, ki je njena desna roka v zboru, pa še v tem primeru ne gre za zdrav odnos, temveč izkoriščanje Ivanine šibke osebnosti. Vse to je seveda odraz tega, kako dogajanje opisuje Maša – tudi ona sama si Agati ne upa ugovarjati in oporekati, edina, ki je glede kritiziranja zborovodkinje bolj odprta in suverena, pa je Sara. Ko se z drugimi pevkami pogovarjajo o Agati ali njenih odločitvah glede delovanja zbora, je Sara po navadi prva, ki pove, kar si zares misli, šele nato svoje mnenje izrazijo tudi druge pevke. Sarine besede bi si lahko razlagali kot pristnejšo komunikacijo, a pevka kljub pogumnim kritikam ambiciozne zborovodkinje nerada govori o sebi in se osebnim pogovorom celo izogiba, ko pride do hude stiske pa lahko komunikacijo popolnoma prekine. Iz tega lahko razberemo, da tudi ona kljub svoji uporniški in s tem bolj direktni naravi v svojih odnosih ostaja zadržana.

Nihče nikogar ne spozna je poleg Zajtrka prvakinj Liu Zakrajšek (LUD Literatura) roman, izdan v tem letu, katerega protagonistka je mlada študentka, vase zaprta in zadržana ženska na pragu odraslosti, ki hrepeni po pristnih človeških odnosih. Gre za obdobje življenja, ki v slovenski literaturi še ni dovolj dobro zastopano, zaradi česar roman deluje sveže in izredno relevantno za mlado odraslo bralsko publiko – tej bi bila zgodba verjetno najbolj blizu. Kljub temu roman ne deluje nišno, saj so teme, ki jih odpira in z lahkoto vpleta v prvoosebno pripoved, kot so na primer feminizem, ekokritika, begunska kriza in podnebne spremembe, stvar obče javnosti, s čimer lahko doseže širšo bralsko publiko. Ker roman svoje jedro podaja ravno preko likov, je protagonistka, študentka antropologije, tista, ki omogoča nevpadljivo vpletanje teh družbenih tematik. 

Prek Mašinega znanja in pogleda na svet avtorica razčlenja tudi problematiko privilegiranosti in družbene odgovornosti, ta pa je še dodatno izpostavljena in učinkovito razdelana v liku Maksa – je namreč vnuk uveljavljenega antropologa, zaradi česar čuti pritisk, a je hkrati v nekakšni prednosti pred drugimi sošolci s faksa. Po drugi strani je Maks izredno razmišljujoč in artikuliran, ko pride do tem, ki so neposredno povezane s študijem – ko pa pride do bolj osebnih pogovorov, tudi njegovi komunikaciji zmanjka tal pod nogami. V e-poštnih sporočilih, ki jih Maši pošilja z meje, kjer na terenu dela z begunci, z zanosom opisuje tamkajšnje dogajanje, ko pa pride do njegovih osebnih izkušenj, ki jih ne bi delil kar z vsakim, kljub vsemu ne zna (ali pa ne zmore) artikulirano izraziti svojih občutij. Čeprav daje vtis »kul tipa« v »kul grupi« prijateljev na faksu, živi v lepi, moderni hiši in je (vsaj v Mašinih očeh) praktično popoln, se prek njegovih e-poštnih sporočil kaže nekakšna izgubljenost in obupano iskanje smisla. Želi si narediti vsaj malenkostno spremembo v svetu, zaradi česar gre na mejo, vendar ni prepričan, ali je to dovolj. Obremenjen je tako s svojimi lastnimi pričakovanji kot pričakovanji drugih, in v napetosti med tema poloma ne najde sidrišča.

Roman Katarine Gomboc Čeh je portret generacije mladih, ki jih zanimajo družbene problematike in jim ni vseeno za prihodnost. A kljub družbeni angažiranosti je Nihče nikogar ne spozna vendarle tudi roman o mladosti, iskanju pristnih odnosov in iskrenih prijateljstev. Slogovno bi si avtorica sicer lahko drznila iti dlje, saj varno ostaja v že uhojenih poteh, vendar to lahko upravičimo s tem, da takšen slog ustreza karakteristikam zadržane Maše, ki je za bralce okno v svet generacije na pragu odraslosti. S tem prepričljivim in jasno artikuliranim romanesknim prvencem mladi končno dobijo priložnost, da spregovorijo zase.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.