Šola raznolikosti

Guadalupe Nettel: Gostiteljica
Založba: Beletrina
Leto izida: 2025
Prevod: Veronika Rot

»Od nekdaj so mi bile všeč zgodbe o razpolovitvah,« začenja svojo pripoved slovenskemu bralstvu že poznana pisateljica Guadalupe Nettel, saj je bil poleg pričujoče novitete v slovenščino letos preveden tudi njen intimni roman Edinka. Njena protagonistka Ana v romanu Šola raznolikosti, je še posebej fascinirana s tovrstnimi fenomeni, saj njihove učinke občuti na svoji koži – tudi sama je namreč gostiteljica parazita, nekakšne entitete z domiselnim imenom Stvar. Ta bolj ali manj tekom celotnega dela diktira gostiteljičina dejanja, gibe, odnose z bližnjimi in perspektivo na svet. Za vsa Nettelina dela je sicer značilno, da se kot avtorica preko vzpostavitve gospodovalne entitete, ki prvoosebno pripovedovalko žene v ekstreme, poigrava z mejo med fantazijo in resničnostjo, oziroma kar z izkrivljeno resničnostjo.

Delo je razdeljeno na tri dele, ki predstavljajo tri življenjska obdobja protagonistke, kot tudi tri različne stopnjujoče se velikosti Stvari. Entitetino počasno razjedanje Ane tako spremljamo vse od njenih (sama sem dobila občutek, da je Stvar ženskega spola) začetnih faz v Aninem otroštvu pa do dokončne prevlade, ko Anino fizično telo postane zgolj še kulisa za delovanje Stvari. Roman je bitka glavne junakinje same s sabo, groteskni valček, kjer gre za medsebojno uničevanje soplesalcev: »Kot kiti sva tudi midve naseljevali nasprotna pola in od tam sva lahko med seboj komunicirali. Le da se nisva opozarjali pred katastrofami, temveč sva bili ujeti v isti nevihti, soodvisni po nenavadnem zakonu, po katerem sem se jaz potopila, ko je ona izplavala, in sem jaz vdihnila, ko se je ona pogreznila«.

Skrivnostno gostjo v svojem telesu Ana skriva s posebno skrbjo in se v otroških letih bojuje z njeno prisotnostjo – poskuša jo obrzdati, omejiti in sklepati kupčije z njo. A starejša kot postaja, težja postaja naloga krotenja rastočega parazita. Zavoljo posledic agresivne in eksplozivne narave Stvari Ana postaja vse bolj osamljena, nadaljnje so vidne poškodbe na vratu Anine sošolke v osnovni šoli, in še več, protagonistkin mili brat Diego umre. Odnos Stvari do Ane je prikazan precej ambivalentno; odvisno od vedenja Stvar protagonistki bodisi nudi družbo bodisi si želi, da bi za vedno izginila.

Kljub vsem tegobam, s katerimi se zavoljo entitetine diktature vsakodnevno spopada Ana, pa je v jasnem ospredju aspekt, ki ima stopnjujoči pomen skozi delo, in to je slepota. Kot protagonistka ugotovi tekom romana, je Stvar očitno slepa, in ob njeni prilastitvi Aninega telesa enaka usoda čaka tudi Ano samo. To jo vodi v obsedeno opazovanje okoliša, hkrati pa tudi nekakšno perverzno fascinacijo s slepci.

Prav zato se dekle tudi zaposli v zavodu za slepe in slabovidne, kjer kot bralka preučuje vsakdanje manevrizme slepcev. V tem zavodu pa spozna tudi »svojega Vergila«, Cacha. Gre za samovoljnega moškega, ki se v zavodu z varovanci pogovarja o aktualni politični realnosti. Kot se kasneje izkaže, jo Cacho uvede v njeno kasnejše domovanje, podzemlje Ciudada de Méxica. Tamkaj je Cacho skupaj s slepim modrecem Maderom vodil nekakšno komuno podzemnih aktivistov, ki se bojujejo proti sistemu. S tem si je Ana vzpostavila skupnost, h kateri bo po dokončnem prevzemu vajeti parazita tudi pripadala.

Zgodba z upovedovanjem usode slehernega odraščajočega dekleta, ki je prek gostitve Stvari dobila srhljive konotacije, za romaneskni prvenec vsebuje premišljeno število obratov. Fabula se razvija počasi, a z nenehno napetostjo, zato je konec nekoliko antiklimaktičen. Preko Diegove smrti in drugih ključnih momentov, v katerih bralec srhljivo čuti prisotnost Stvari, pisateljica ustvarja izvrstno stopnjo napetosti, ki je konec ne uspe zaokrožiti. Ana se kljub začetni borbi in nenehni obremenjenosti z zahtevami gostje namreč na koncu sprijazni s prevlado Stvari s precej presenetljivo lahkoto. Kljub temu pa zgodba bralca nenehno drži za ovratnik in svoje ostre nohte zabada v občutljivo kožo. Čeprav je pisateljica na nedeljskem pogovoru o knjigi omenila, da roman ni pretirano srhljiv, še več, da je pravzaprav zelo humorističen, sama po branju nisem dobila enakega občutka. Grozeča senca nerazločnih potez Stvari bralca pripravi, da se še v lastnem vsakdanu začne obsedeno obračati za sabo.

Največje hvale je po mojem mnenju vreden zlasti pisateljičin slog. Besedilo polnijo slikovite in eksplicitne formulacije, ki vsebinske povedi začinijo s pravšnjo mero grafičnosti, ki bralca priklenejo h knjigi. Pisateljica velikokrat uporabi besede, ki že s samo zvočnostjo ali pa svojim pomenom slikajo jedko občutje, ki prežema Anino občutje: Stvar se proti njeni volji naseli vanjo. Tovrstne slogovne poteze še posebej povedno prikazujeta sledeči formulaciji: »žalost me je oplazila, kot bi se opekla s kislino« in »očka je počasi požiral, kot da bi goltal žeblje ali zdrobljeno pločevino in ne mesa.« Primera kažeta na veliko pripovedovalsko premišljenost, ki uspe pusto opisovanje vsakdana pospremiti s pikantnimi vložki in tako ohraniti intrigo.

Stvar, ki (tipično parazitsko) prežema celotno pripoved, je skrivnostna entiteta, njen status pa ni popolnoma razjasnjen. Ima Ana razcepljena osebnost ali gre zgolj za t. i. »notranjega kritika«? Nedoumljivost prisotnosti Stvari fabuli stopnjuje zanimivost in bralca pušča v golih ugibanjih. Samo Stvar tekom dela dojemam kot »notranjega kritika« v smislu, kot ga med drugim vpeljuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek v delu Notranji krokodil. Tamkaj Dernovšek zapiše, da je zelo pomembno »razumeti, da notranji kritik in priganjalec preprosto nimata mere. To pomeni, da jima na daljši rok preprosto ni mogoče ugoditi, saj bosta hotela vedno več. Če se jima prepustimo, ne bomo imeli nikoli miru.« Tako spokoj nikoli ni dosegel protagonistke Ane, temveč jo je – zavoljo preveč maneverskega prostora, ki ga je prepuščala Stvari – v zadnji instanci ugonobil. A kljub domnevnemu »porazu« Ane v boju s Stvarjo, se slika obrne, ko dokončno prevlado gostje Ana sprejme z dobrovoljnostjo resigniranca.

Morda bi tovrstno prevlado gostje in posledic, ki jih ta vključuje, lahko dojeli kot svarilo za preudarno ravnanje z notranjimi kritikom (ali kritiki, odvisno) v vseh nas. Prav zavoljo enormnega metaforičnega naboja in poigravanja z mejo med fantazijo in resničnostjo, ki prinaša precej materiala tudi za bralčevo samorefleksijo, pa gre nedvomno za izvrstno delo.

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.