Snežana Stojčevska: »Dobra poezija je tista, ki vam bo slekla kožo in vas spet oblekla vanjo, vas pretresla, vrgla iz tira ali popeljala med oblake.«

V začetku decembra je v Ljubljani gostovala makedonska pesnica Snežana Stojčevska. Stojčevska je predstavnica najmlajše makedonske pesniške generacije. Nastopala je na vseh največjih makedonskih pesniških festivalih, njene pesmi so objavljene v številnih antologijah sodobne makedonske poezije, literarnih revijah in na spletnih straneh. Slovenskemu občinstvu se je predstavila že dvakrat, prvič na festivalu Mlade rime leta 2014, drugič pa je septembra letos nastopala na Lirikonfestu v Velenju. S pesnico se je med obiskom pogovarjala Lara Mihovilović, prevajalka njenih pesmi v slovenščino.

Lara Mihovilović: Snežana, dobrodošla v Ljubljani! V Slovenijo si prišla na povabilo Makedonskega kulturnega društva Sv. Cirila in Metoda iz Kranja, kjer si nastopala na tradicionalni prireditvi Prešernovo oro. Slovenskemu občinstvu pa si se predstavila še na treh prireditvah v Ljubljani: 1. 12. v Kavarni SEM na literarnem večeru v organizaciji Via Mk, v petek na Filozofski fakulteti, kjer si imela predavanje o mladi makedonski poeziji, zvečer pa si v Trubarjevi hiši literature nastopala na Ad hoc pesniškem branju. Kako se počutiš v Ljubljani? In kakšni so vtisi po vseh omenjenih nastopih?

Snežana Stojčevska: To je moje tretje gostovanje v Ljubljani. Prvič sem v Ljubljani nastopala na Mladih rimah leta 2014. V Ljubljano sem se zaljubila na prvi pogled in ta trenutek celo zabeležila v pesmi VSE JE MOGOČE. Ta mala turneja je bila zame čudovita izkušnja, najbolj pa me je presenetila obiskanost dogodkov. Predavanje na fakulteti je bilo odlično, polna predavalnica študentov, ki so me z zanimanjem poslušali. Izpolnila sem svoj cilj, da pritegnem zanimanje študentov za mlado makedonsko poezijo, študentje pa so imeli ob koncu tudi možnost prebrati nekaj pesmi makedonskih pesnikov. Izpostavila bi še Ad hoc nastop v Trubarjevi hiši literature, ki je bil zame čustveno zelo intenziven. Lepo je, če imaš možnost doživeti, na kakšen način tvojo umetnost dojemajo, predstavljajo in filtrirajo v svoj medij drugi umetniki. To je bilo posebno doživetje, ki bo ostalo zapečateno v meni in za katerega sem neizmerno hvaležna.

LM: Kakšne razlike opaziš, če primerjaš makedonsko in slovensko publiko in kakšen je tvoj vtis o slovenski poeziji, kolikor si jo sploh uspela spoznati med tremi dosedanjimi gostovanji?

SS: Ne vem, če lahko po le treh obiskih komentiram slovensko pesniško sceno. Opazila pa sem, da je makedonska scena veliko bolj aktualna in popularna. Na pesniške dogodke v Makedoniji pride več kot sto ljudi, na pesniške predstavitve še več. Opazila sem tudi, da mi nastopamo veliko bolj čustveno, z veliko gestikulacije, medtem ko so slovenski pesniki bolj umirjeni, zadržani. Tudi sama poezija je drugačna. Makedonska mediteranska senzibilnost, če hočete, vzhodna eksotičnost, ki nam je ostala iz turških časov, ter strast po življenju, uživanju in hvaljenju življenja se reflektirajo v makedonski poeziji.

LM: Po izobrazbi si pedagoginja, delaš v filmski produkciji, po srcu pa si pesnica. Umetnost te spremlja na vsakem koraku. Kako se prepletata ti dve veji umetnosti in kako si se sploh znašla v poeziji?

SS: Res sem pesnica po srcu. Poezija je tisto, kar me definira in kar sem. Študirala sem na Filozofski fakulteti, osem let sem koordinatorica v filmski produkciji, devet let pa se ukvarjam s poezijo. Začela sem na blogu, kjer sem aktivno objavljala štiri leta, preden sem prišla do ideje o objavi zbirke. Tako film kot poezija prenašata določena čustva, sporočilo, pripovedujeta neko zgodbo. Delo s filmom me je naučilo, kako se jasno izražati. Tako kot mora montažer izločiti določene kadre, mora pesnik skrajšati določene verze, da pride do bistva, kajti poezija je bolj učinkovita, ko je precizna.

LM: Izdala si tri pesniške zbirke. Prvo, Šeker po podot (Sladkor na tleh) leta 2012, drugo, Pod nulata (Pod nulo), ki je dobila nagrado Beli mugri za najboljšo zbirko mladega avtorja do 35. leta, leta 2013, in tretjo, Modri fantazii, ki je izšla leta 2015. Katera ti je najljubša? Imaš svojo najljubšo pesem?

SS: Vse zadnje pesmi so tiste, za katere menim, da so najboljše oz. tiste, ki jih najraje berem. Od objavljenih zbirk je moja najljubša Modre fantazije, ki je v bistvu druga napisana knjiga, a sem na objavo čakala najdlje, vanjo sem vložila tudi največ truda, da bi jo pripeljala do neke popolnosti.

LM: Prihajaš iz Makedonije, države, v povezavi s katero se v slovenskih medijih govori le o politični situaciji, korupciji, revščini ipd. Kakšno pa je stanje v Makedoniji na kulturnem področju oz. kakšna je makedonska pesniška scena?

SS: Kulturna in pesniška scena je neverjetno aktivna, atraktivna in živa. V Makedoniji imamo vsaj tri literarne večere tedensko, na njih pa je prisotnih več kot sto ljudi. Ti večeri so čas in prostor, kjer se lahko osvobodimo socialnih in političnih okovov, kjer lahko ustvarjamo svojo realnost. Moja pesniška generacija je ”sekta objemov”, ker se nenehno objemamo in širimo ljubezen, smo kot nekakšna hipi skupnost, vendar pa bo že generacija, ki sledi, nosila grenak priokus vsega, kar se v Makedoniji dogaja danes.

LM: Tisti, ki makedonsko pesniško sceno poznamo bolje, vemo, da je prišlo do novega, svežega, mladega literarnega vala. Kako se je to zgodilo?

SS: Do svežega, novega vala je prišlo čisto naravno, z menjavo generacij. Ta generacija je tako zelo zanimiva in razvita zato, ker je zadela pravi trenutek, pa tudi zaradi prejšnje generacije, ki nam je mukotrpno tlakovala pot. Predstavljajo jo denimo Jovica Ivanovski, Igor Isakovski, Lidija Dimkovska, Nikola Madžirov. To, kar nova pesniška generacija doživlja zdaj, je podobno tistemu, kar je makedonska glasba doživljala po osamosvojitvi v 90. letih prejšnjega stoletja. Stvari so se enostavno poklopile: sveža, sodobna, živa poezija in lačna, zainteresirana publika.

LM: Kaj navdihuje mlade pesnike in zakaj v mladi makedonski poeziji večinoma prevladuje ljubezenska, intimna tematika?

SS: Vsakodnevno smo obremenjeni s politično situacijo in informacijami, realnost nas obremenjuje s socialnimi in eksistenčnimi problemi. Zato si pesniki iščejo zatočišče v intimni, ljubezenski poeziji. Gre za tisto misel: če mi ta svet ni všeč, si bom izmislil svojega. A obstajajo tudi pesniki, ki se ukvarjajo s filozofskimi, eksistenčnimi, duhovnimi, socialnimi temami. Tudi v moji poeziji je veliko pesmi s filozofsko in duhovno tematiko.

LM: V eni svojih pesmi praviš: »Mi, mi pa bi vse naredili za poezijo«. Kaj vse si ti pripravljena narediti za poezijo in kje najdeš navdih za pisanje?

SS: V svoji pesmi Za tatkovina (Za domovino) eden od ustanoviteljev sodobne turške poezije Orhan Veli pravi: Česa vsega nismo naredili za to našo domovino! Nekateri so zanjo dali življenje, drugi pa pripravili govor. Jaz živim in umiram za poezijo. Vsak iskreno vložen trud se tisočkrat povrne. Sploh si nisem predstavljala, da mi bo poezija toliko vrnila, kajti ko sem pisala, sem to počela brez pričakovanj. Navdih najdem v vsakdanjih situacijah. Moje knjige so nekakšni dnevniki ali albumi slik, slik v besedah. Ko se znajdem v neki situaciji, se mi v glavi velikokrat porodijo verzi, povezani s to situacijo. In to ne moji, pač pa mojih najljubših pesnikov.

LM: Kaj je zate dobra poezija?

SS: Tista poezija, ki vsebuje univerzalno resnico in nadčasovne zgodbe. Ko berete neko poezijo, ni treba da vas zanima, kdo, kdaj in kako jo je napisal, ali je univerzitetni profesor, član nekega društva … Ko berete poezijo, je sama poezija bolj pomembna od avtorja. Če je kvalitetna, jo je lahko napisal tudi strojni inženir, kot je Mitko Apostolov ali poštar, kot npr. Bukowski. Dobra poezija je tista, ki vam bo slekla kožo in vas spet oblekla vanjo, vas pretresla, vrgla iz tira ali popeljala med oblake.

LM: Kako pa sprejemaš kritiko? Ali se ti zdi, da v Makedoniji primanjkuje konstruktivne kritike?

SS: Ekspanzija literarne produkcije s seboj prinaša potrebo po literarni kritiki, ki pa je na žalost v Makedoniji ni oz. je na nezavidljivi ravni. Bralci so lahko kriterij, vendar ne vedno. Ne morejo biti kazalci določene umetniške vrednosti, bolj so kazalci popularnosti, ki pa ne gre vedno z roko v roki s kakovostjo. Menim, da se bo v naslednjih letih razvila literarna kritika in se osredotočila na mlade avtorje, ki vsekakor imajo kaj za povedati.

LM: Kaj si boš najbolj zapomnila z zadnjega gostovanja v Ljubljani?

SS: Spoznala sem čudovite ljudi, obiskala čudovite kraje, v določenih trenutkih se mi je zdelo, da sem v nekaterih delčkih Ljubljane zaznala malo Pariza in se počutila kot nek lik iz romana. Predvsem pa si bom zapomnila čarobno izkušnjo Ad hoc nastopa.