Slovenska Agatha Christie

Maša Jelušič: Profesor je končno mrtev
Založba: Goga
Leto izida: 2025

Maša Jelušič, doktorica ekologije in ljubiteljica kriminalk, je izdala svoj prvenec Profesor je končno mrtev, ki je bil nominiran za Nagrado za najboljši literarni prvenec leta 2025. Gre za kompleksno kriminalko, ki združuje teme feminizma in položaja žensk v družbi, politike in korupcije ter dva različna kriminalistična primera, s čimer ohranja bralčevo pozornost od prve in vse do zadnje strani.

Teme v romanu se z zgodbo prepletajo spontano; primer vodi, kar je za žanr redkost, inšpektorica Katjuša Jakopič, ki preiskuje umor profesorja Sreča Finka, obtoženega, a ne obsojenega, posilstva in spolnega nadlegovanja. Feministična tema se tako ponudi kar na pladnju. Druga glavna tema pa je politična, ki služi za ozadje, na katerem se dogaja drugi primer. To zaznamuje čas po pandemiji COVIDA-19, ko pride na oblast skrajno desna vlada in so po mnenju šefa oddelka za splošno kriminaliteto: »[V]si […] bili sumljivi, vse je bilo nenavadno, vse je bilo treba nadzorovati,« sploh po tem, ko se je na sceni prejšnjega primera pojavil suknjič predsednika vlade.

O tem drugem primeru – primeru Kolpa – izvemo bolj malo in ostane v tej knjigi nerazrešen. Njegova funkcija je ta, da doda in pojasni nekaj napetosti, ki jo na začetku zgodbe začutimo med Katjušo in njeno ekipo ter pozneje med Katjušo in predsednikom vlade. Večinoma pa ostaja v ozadju in bo razrešen šele v naslednji knjigi Sedem nožev, ki bo izšla pozneje v tem letu.

O glavnem primeru največ informacij izvemo preko pogovorov s stanovalci, ki zgodbo tekoče in naravno vodijo naprej ter ponujajo bralcem vedno nove informacije o osumljencih. Kmalu izvemo, da ima vsak stanovalec svoje skrivnosti, ki jih delajo sumljive, nas pa spodbujajo, da aktivno razmišljamo o tem, kdo bi lahko bil morilec. Gre namreč za primer à la Agatha Christie, morilec je lahko le nekdo izmed osmih stanovalcev, ki živijo v hiši, kjer je umrla žrtev. Hkrati pa bralec nima vseh informacij, da bi primer lahko tudi dejansko rešil sam, saj avtorica ključne pogovore, ki jih opravi Katjuša, namenoma izpusti. Tako se vsi koščki sestavijo šele ob ključnem prizoru, kjer Katjuša pred vsemi stanovalci razkrije morilca in se med seboj povežejo  majhni detajli, na katere smo lahko bili pozorni med branjem. Tudi same okoliščine glavnega prizora so organske, vsi stanovalci se tako in tako zberejo na hišnem sestanku, na katerega se potem najavi tudi Katjuša.

Roman sodi v podžanr domačne kriminalke in se kot tak ne zanaša na krute prizore umora ali na pritisk, ki pride z lovljenjem serijskih morilcev. Umor se zgodi v spanju, skorajda mirno, poudarek pa je na njegovi razrešitvi in osumljencih ter tudi na žrtvi sami, na profesorjevi preteklosti in zločinih. Zato je toliko bolj pomembno, da so osebe premišljeno zastavljene. Dobra novica je, da so si osebe, ki jih je veliko, med sabo dovolj različne, da naredijo zgodbo zanimivo in napeto. Katjuša zaupa svoji ekipi in je pripravljena delo porazdeliti in sodelovati. To je prijetna sprememba od stereotipnega detektiva samotarja, ki pije le svojo posebno vrsto pijače in odganja vse, ki mu poskušajo pomagati. Prav tako je inšpektorica ženska, česar v kriminalkah še vedno ne vidimo pogosto. Vseeno pa Jelušič nekaterim ključnim konvencijam žanra sledi, saj ima Katjuša naravno intuicijo in talent za policijsko delo. Njena pomočnika Rok in Zofija sta prijetna sopotnika, ki pokažeta zagnanost in željo po rešitvi primera ter lahko nekatere naloge opravita sama in ne le čakata na Katjušino razrešitev primera. Imata lastno motivacijo za razrešitev – Rok se želi kot neizkušeni novinec dokazati, Zofija pa je predana svojemu delu. Stanovalci in njihova dinamika so realistični, nekateri kot Patrik Rant vedo vse o vseh, drugi, kot sta Kaja Čuk in Ema Kos, se držijo bolj zase, vsak pa ima svojo skrivnost, ki jih naredi bolj kompleksne in razločljive drug od drugega. Izjemi sta Patrik, ki pomanjkanje skrivnosti nadomesti s karizmo, in Jože Lipovšek, ki ima izstopajoč poklic. Razlikujejo se tudi v načinu govora. Lilijanin je dramatičen in tako v skladu z njenim igralskim poklicem, Lipovškov prostaški in žargonski, kot pritiče ustvarjalcu pornografskih stripov, Patrikov mladostniški in drzen, Rubijin pa poln anglizmov. Sleng je edini, ki negativno izstopa, saj deluje nenaravno in pretirano, posebej v kontrastu s Patrikovim govorom, ki ne uporablja slenga, čeprav je tako kot Rubi študent, a je v načinu govora vseeno razvidna njegova mladost. Prav tako nenaravna so nekatera za lase privlečena imena in priimki, kot sta Rok Rok in Janez Novak, eno tako unikatno, da trenutno v Sloveniji ne živi niti eden s tem priimkom, drugo pa eno najpogostejših kombinacij imena in priimka, ki pa vendar večini Slovencev zveni izmišljeno, kot da obstaja le na vzorčnem primeru bančne kartice. Avtorica sicer prepozna in omeni pogostost imena Janez Novak, vendar to ne spremeni dejstva, da izpade kontrast med imenoma bizarno.

Tudi lik Sreča Finka je kompleksen in vseprisoten, čeprav je profesor sam mrtev. Spoznamo ga preko izkušenj žensk, ki jih je nadlegoval in katerih življenja še vedno kali, ter preko poročanj in opisov sosedov, zato lahko razumemo, zakaj bi si ga marsikdo želel videti mrtvega. Še Katjuša si ob novicah profesorjeve smrti misli, da se je očitno: »[N]a svetu še vedno skrivalo nekaj pravice.«

Problemi se pojavijo pri časovnem poteku dogodkov, saj kdaj dobimo občutek, da čas teče prehitro. Katjuša in Stojan sta ravnokar dobila svoje raviole in reberca, ko po pogovoru, ki ni mogel trajati več kot tri minute, Katjuša že pomaže zadnje kapljice omake. Rubi gre pred velikim razkritjem na stranišče, a je po pol minute že nazaj. Ti trenutki, sploh takrat, ko nimajo nobene zgodbene pomembnosti, uničijo iluzijo zgodbenosti in resničnosti ter bralca spravijo iz tira.

Kljub tem manjšim spodrsljajem je roman Profesor je končno mrtev dobro zastavljena kriminalka, ki poleg namigov za rešitev primera bralcu v razmislek ponudi tudi vprašanja o položaju žensk v družbi in vplivu politike na policijsko delo. To doseže predvsem preko zgodb likov, ki presegajo stereotipe ter so realistične in raznolike. Le upamo lahko, da se te kvalitete ohranijo tudi v Sedmih nožih.

Uredila: Lara Gobec
Lektoriral: Tjaž Mihelič