FABULA 2026: Razbiranje strukture spomina

Marek Torčík: Razpad na spomine
Založba: Beletrina
Leto izida: 2026
Prevod: Anja Simič

»Kaj drugega kot prav zgodbe pa sploh so spomini. Nanje te opozarjam v predvidevanju, da pripadajo istemu človeku, kateri si nekdaj bil. Predeš jih v mrežo, na njih sediš, kot da bi te ravno oni držali nad vodo. V resnici pa se vsakič, ko jih pripoveduješ, pretvarjajo v nekaj drugega, oddaljenega.«

Razpad na spomine raziskuje pretakanje, preoblikovanje, prepredanje spominjanja. Je zgodba o mreži, ki iz spominov nastaja – ta hkrati nudi uteho ter povzroča bolečino. Večkrat nagrajeni romaneskni prvenec pisatelja, pesnika in publicista Mareka Torčíka, enega vidnejših avtorjev mlade generacije na Češkem, je izredno boleča, a nežno izpisana zgodba o odraščanju na robu. Intimna izkušnja protagonista se prepleta z natančnim opisovanjem družbe, svojo formo pa roman najde v spominjanju kot izmuzljivi, razpadajoči strukturi, ki se vedno znova poskuša sestaviti v verodostojno podobo preteklosti. Spominjanje je tako središčna os romana, prek katere avtor gradi osebni prikaz iskanja identitete in odraščanja na preseku različnih marginaliziranih skupin, po drugi strani pa se spominjanje vzpostavlja tudi kot ključni motiv in vprašanje – ali lahko iz izmuzljivih, razdrobljenih delčkov spomina zgradimo podobo prostora, osebe ali dogodka iz preteklosti, ki je ni mogoče ujeti v celoti? Ali lahko bolečino, ki jo spominjanje prinaša, pustimo za sabo?

Protagonist romana iz drobcev spominov gradi fragmentarno pripoved, ki skače med časovnimi obdobji in se gladko pretaka po logiki asociacij. Tako se določeni dogodki ali reference nanje ponovijo na več mestih, s tem pa gradijo vtis in težo pomenov, ki jih nosijo. Otroštvo, zaznamovano z medvrstniškim nasiljem, homofobijo, dedkovim alkoholizmom, očetovo odsotnostjo in revščino družine, se vzpostavlja kot obdobje psihične in fizične bolečine, ki jo je nemogoče pozabiti. Edina uteha tega obdobja je odnos z Marianom, romskim dečkom, ki ga sošolci zaradi drugačnosti trpinčijo še bolj kot protagonista. Dečka se sprva spoprijateljita, nato pa njun odnos preraste v previdno raziskovanje spolnosti in naklonjenosti.

Marian je tako edina svetla točka v času odraščanja, v katerem protagonist išče svojo identiteto, a je na vsakem koraku soočen z nerazumevanjem, drugačnostjo in nepripadnostjo. Torčík to prikaže z izredno natančno psihološko razdelavo, ki jasno pokaže razkorak med tem, kako protagonist dojema samega sebe, in tem, kako ga vidi družba. Še preden lahko sam razume, kaj je na njem drugačnega in v očeh družbe napačnega, mu to dajo vedeti sovrstniki in odrasli – ob žaljivkah, ki jih za označevanje homoseksualcev redno in brezobzirno uporabljajo, Marek občuti sram, želi se izogniti pogledom in pozornosti, pa čeprav sprva teh občutkov še ne zna razložiti. Ve le, da je drugačen in da družba, v kateri živi, takšne drugačnosti ne sprejema. 

Opisovanje teh občutkov je izredno telesno – Torčík mojstrsko prepleta realistične prizore dogajanja iz preteklosti s fizičnimi občutki, ki jih vzbuja protagonistovo psihično stanje: globoko zakoreninjeni tesnoba, sram in strah se prepletajo z jezo in uporom, ki bruhata na površje. Občutja se metaforično predmetijo s telesom, ki se krči in poskuša postati čim manjše, čim bolj nevidno, in z barvami, predvsem rdečo: »Morda si hotel, da bi se rdeča vrnila, tokrat po tvojih pravilih. Stal si nag v kadi in v ušesih ti je začela žuboreti neka reka, njen tok te je zibal in odnašal na varno. Šepetal je, da si še vedno tukaj, še vedno živ. Potem ti je bilo boljše, od barve, ki je tekla, so ti pred očmi zaplesale pike in za hip se je ves svet ustavil.« Liričnost, ki se v takšnih odlomkih pogosto pojavlja, daje prostor refleksiji o spominjanju in času, ki siceršnjo krutost izkušenj ublaži, a zato še ne zmanjša. Bolečina, strah in krivda so vsakdanje sopotnice protagonista, ki jim tudi več let pozneje ne more pobegniti, kljub temu da na neki točki končno pobegne iz te situacije, se prepiše na drugo šolo in na koncu izseli iz industrijskega mesta na Moravskem.

Torčík poleg natančnega intimnega predelovanja odraščanja in spominjanja izredno pozorno spremlja tudi družbeno situacijo. Portret, ki ga pri tem izriše, pokaže marginalizirano okolje, kjer vlada bitka za preživetje in revščina, ki ji ni mogoče ubežati. Protagonistova družina, ki ga prav tako zavrača in ne zmore sprejeti njegove drugačnosti, tega ne počne iz zlobe ali neodobravanja – Torčík prikaže tudi njihovo bolečino in neizbežno izčrpanost, ki jim jo je naprtilo življenje, z njo pa ujetost v vzorce, razočaranja in predsodke, ki jih nenamerno predajajo naprej in s tem potencialno ranijo najbližje. Tako tudi sošolce, ki se s psihično in fizično spravljajo nad Mariana in protagonista, do neke mere lahko razumemo kot produkt okolja, v katerem se posamezna marginalizirana skupina, ki je že tako postavljena na rob družbe zaradi ekonomskih razlogov, spravlja nad drugo, ki je še dodatno marginalizirana zaradi etnične pripadnosti in/ali spolne usmerjenosti (pa čeprav ta ni javno izražena). V prepletu različnih marginaliziranih identitet se vzpostavlja podoba krutosti in nasilja, ki ga vsakodnevno doživljajo tisti, ki so odrinjeni prav na rob družbe. Tudi če pobegnejo iz takšnega okolja, kot na primer protagonist, jih spomini na odraščanje še vedno zasledujejo in trpinčijo.

Razpad na spomine tako z izredno tankočutnostjo in natančnim razbiranjem strukture spomina prikaže, da podoba preteklosti, ki jo protagonist neumorno poskuša ujeti in hkrati pozabiti, ni fiksna. Nanjo vplivajo zgodbe in spomini drugih, ki prinašajo svojo perspektivo in pogled na dogodke, hkrati pa protagonist sam določene spomine zaradi travme potlači, potisne na stran – ni jih mogoče pozabiti, ker so pregloboko vtisnjeni v tkivo spomina. Marek Torčík v prepletu intimne zgodbe o odraščanju kvir osebe v češkem industrialnem mestu in natančnega, poglobljenega portreta družbe ustvari pretresljiv roman, ki vztraja v bolečini in pokaže, da v takšnih zgodbah konec ne more biti srečen – in ravno v tem se zdi, da je njegova največja moč, saj brez strahu prikaže posledice, ki jih je odraščanje pustilo protagonistu tudi v odraslosti.

Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar