FABULA 2026: Odprite okna, odprite duri: novi človek prihaja

Jonas Lüscher: Uročena usojenost
Založba: Beletrina
Leto izida: 2026
Prevod: Aleš Učakar

Uročena usojenost, roman priznanega švicarsko-nemškega pisatelja Jonasa Lüscherja, je v prvi vrsti filozofsko poglobljen in žanrsko razvejan razmislek o človekovem položaju v svetu, zaznamovanem s trkom zgodovinskih bremen in (pogostokrat) nedojemljivega tehnološkega napredka. V tovrstne refleksije je pisatelj, oziroma vsaj njegov pripovedovalski dvojnik, pahnjen, ker zboli za hudim primerom še kako znane bolezni, koronavirusa. Hudi potek bolezni in dokončno okrevanje pripovedovalca spodbudi k dvema ključnima potovanjema, ki služita tudi kot okvir celotne pripovedi: obisk naselja Hauterives v jugovzhodnem delu Francije, in Kaira, prestolnice Aleksandrije. 

Destinaciji služita kot motivno močna simbolna prikaza poglavitnih tem romana. Prvo dogajališče je hauteriveška kamnita palača Palais Idéal, tako rekoč arhitektonski unikum, ki ga je leta 1879 začel graditi Ferdinand Cheval, 43-letni podeželski poštar. Cheval je gradnji vizionarske stavbe posvetil 33 let svojega življenja, znotraj katerih je vsak dan s samokolnico prinašal gradbeni material iz več kot 30 kilometrov oddaljenih krajev. Cheval je potencial za svojo sanjsko palačo ugledal v enem samem kamnu, njegov življenjski projekt pa je s tem postal simbol vsesplošne človeške želje po trajnosti, zapuščini in nesmrtnosti. 

Nasproti tej anekdotični pripovedi stoji pripovedovalčevo drugo potovanje. Vodi ga med ulice Kaira, ki deluje kot vročična, malodane halucinatorna izkušnja, v kateri ne moremo ločiti, kje se konča realni in začne futuristični Egipt, kar avtor uspešno potencira tudi s pomočjo slogovnih orodij. Kairo nudi odskočno desko, s pomočjo katere se roman lahko razširi v vizijo prihodnosti, kjer ljudje sobivajo z androidi in raziskujejo možnosti dosega tehnološke nesmrtnosti. S tem se ustvarja podlaga za obravnavo vprašanj o zavesti, identiteti in nenazadnje tudi etiki tehnološkega preseganja smrti. 

Potovanja so tako vse prej kot geografska, saj primarno služijo nekakšni eksistencialni rehabilitaciji, znotraj katere po izkušnji bližine smrti pripovedovalec poskuša vnovič sestaviti svojo identiteto, ki se mu je po dolgi odvisnosti od strojev razkrojila, odtujila – njegov nasmeh je postal naučen, njegova zavest pa razklana. Fizično in psihično pretresen poskuša razumeti, kaj pravzaprav pomeni preživeti zgolj po zaslugi sodobne medicinske tehnologije, njegov razmislek pa terja ponovno vzpostavitev dojemanja samega sebe in sveta. 

Ob pronicljivih premislekih o tehnološkem napredku in umeščenosti človeka v njem se kot prvi ključni mejnik prikaže dogajanje prve svetovne vojne. Roman se nenazadnje začne prav z neposredno pripovedjo o simboličnem alžirskem vojaku, ki 22. avgusta 1915 doživi prvi nemški plinski napad, s katerim se pokaže, da napredek za razvoj človeštva predstavlja ambivalenten element, ki ne pomeni zgolj blaginje, temveč tudi sredstvo množičnega uničenja in razčlovečenja. Človeku nudi orodja, s pomočjo katerih v sodobni družbi prevzame vlogo boga, postane bog s protezami, hkrati pa mu v roke polaga tudi sredstva za samouničenje. Pri tem se prva svetovna vojna izkaže kot zgodovinska prelomnica v razumevanju tehnologije, tisti ključni trenutek začetka krušenja ideje o nevtralnem napredku, ki ob grozotah 20. stoletja dokončno razpade. Začetni zanos nad hitrim tehnološkim napredovanjem vselej spremlja stopnjujoči se dvom, vse od gibanja Luddite pa do industrijske dobe in totalitarizmov 20. stoletja. Dvom na vsakem koraku kaže, kako se tehnološka racionalnost lahko zlahka spremeni v mehanizem uničenja. 

Pisatelj dva pola tehnološkega kovanca pretanjeno predstavi, ko grozotam prve svetovne vojne zoperstavi vlogo tehnologije pri ohranjanju življenja. Če je v prvi svetovni vojni napredek razumljen predvsem kot predispozicija za množične umore in zadušitve, se v avtobiografskem jedru romana izkaže za neprecenljivo sredstvo za podaljševanje življenja. Ko se pripovedovalec znajde v umetni komi v družbi številnih medicinskih aparatov, njegova pljuča nadomešča naprava ECMO, ki prizadetim organom (zlasti srcu in pljučem) omogoči začasni počitek in okrevanje. S sopostavitvijo uničujoče in ohranjujoče vloge tehnologije se vzpostavi osrednji, jasno izrisan simbol romana, ki je prav v kontrastnosti in ambivalentnosti napredka. Ob tem gre poudariti, da roman kljub jasni tematizaciji pandemije ne uporablja neposrednih izrazov korone ali covida, s čimer pripovedi podarja tudi določeno mero brezčasnosti. 

Zgodovina kritike, ambivalentnost tehnologije in estetika sanj kot glavne teme romana so vselej postavljene v dialoškost, ki jo nudi pripovedovalčev intelektualni dialog s Petrom Weissom, nemškim pisateljem, slikarjem, grafikom in eksperimentalnim filmskim ustvarjalcem. Ta v delu nastopa ne le kot literarna figura, temveč tudi kot miselni sogovornik, s svojo estetiko sanj in umetniško vizijo pa predstavlja enega od najprepričljivejših ideoloških temeljev ter strukturnih potez romana. Weissova biografija, ki se nahaja na presečišču umetnosti, industrije in tujstva, s svojim razvojem prav tako pooseblja ambivalentnost moderne dobe, ki se izrisuje na tako rekoč vsaki strani pripovedi. 

Življenjska zgodba Petra Weissa pa vsekakor ni edina ideološka podstat romana. Ta namreč drugi naslonek najde tudi v Robertu Musilu, zlasti v njegovem delu Mož brez posebnosti. V njem avtor namreč razvija koncept t. i. »drugega stanja« kot možnosti preseganja običajnega mišljenja in zaznavanja, ki ga Lüscher poveže s svojim pripovednim vzgibom, ki bolj kot na trezno pripoved spominja na sanje, saj je vselej brez ostrih meja, v prepletu podob in likov, ki se med seboj brezšivno prepletajo, velikokrat pa so ločeni zgolj z odstavki. 

Lüscherjev slog ustrezno odseva kompleksnost obravnavanega sveta, a ga hkrati odlikuje tudi izjemna jasnost. Njegovi stavki so dolgi, a premišljeni in jasno izražajo razdrobljeno izkušnjo sveta, s katero je pripovedovalec soočen po travmatični bolezni. Navezava na Musilov roman, kot tudi na Čarobno goro Thomasa Manna, mu nudi zadostno ideološko in referenčno zaledje, da ustrezno upove ambivalentnost sodobne, z vedno bolj vseprisotnim tehnološkim napredkom opremljene družbe. S svojim precizno umerjenim slogom in jasnostjo misli Lüscher ustvari delo, ki osebno izkušnjo prepričljivo preplete z zgodovino in filozofijo, pri čemer ne ponuja preprostih, enoznačnih odgovorov, temveč se moč njegove misli izliva iz vselejšnjo odprtost, ambivalentnost in intelektualno širino. Navkljub zahtevnosti (ali pa prav zaradi nje) je branje izjemno bogato, hranilno in nenazadnje ključno za spodbujanje refleksij sodobnega človeka kot boga s protezami.

Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar