Črnogorski mojster na violini
Dogodek: Peti koncert abonmaja Kromatika
Datum in kraj: četrtek, 12. februar 2026, 19.30; Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Nastopajoči: Roman Simović (violina), Simfonični orkester RTV Slovenija: Ivan Repušić (dirigent), Jerica Kozole (koncertna mojstrica)
Pred napol polno Gallusovo dvorano je takoj na začetku stopil črnogorski violinist Roman Simović, ki je koncertni mojster Londonskega simfoničnega orkestra, sicer pa deluje v komornih sestavih, snema plošče, poučuje kot gostujoči predavatelj in občasno nastopa kot solist. Simfonični orkester RTV (koncertna mojstrica je od maja 2024 Jerica Kozole) je bil v prvem delu še brez večine trobil in ga je vodil gostujoči Ivan Repušić, sicer hrvaški dirigent, ki živi in deluje večinoma v Nemčiji, kjer vodi radijske in operne orkestre.
Koncert se je začel z Violinskim koncertom št. 1 v a-molu, op. 77 (99) Dmitrija Šostakoviča. Izjemno zahtevno delo, kjer v drugem stavku prvič slišimo znan Šostakovičev »podpis« D-Es-C-H, sta solist in orkester začela udarno. V stavku Nokturno: Moderato je bil solist, čeprav je celotno delo odigral na pamet, natančen in s polnim, mastnim tonom izpeljeval dolge solistične fraze. Pri tem ga je orkester usklajeno podpiral in soustvarjal znan Šostakovičev melos, katerega del je tudi celesta. Drugi stavek, Scherzo: Allegro, je bil, kot pove že ime, živahen in po svoje burlesken. V usklajenem dialogu med solistom in orkestrom se je realizirala ritmična natančnost in groteskna energija. Orkester je nekoliko šepal le z rogovi, ki so bili večkrat intonančno netočni. Baročni tretji stavek, Passacaglia: Andante, je bil hodeče težak in se prelevil v dolgo, tehnično izjemno zahtevno kadenco, med katero je solist celo izgubil in polomil očala. Orkester ga je ponovno sprejel v četrtem, zadnjem stavku Burleska: Allegro con brio – Presto, v prehodu, ki ga Šostakovič uporabi tudi desetletje pozneje v prvem čelo koncertu in spominja na maniro skladanja 20. stoletja. V drznem finalu, kjer je solist že izjemno izmučen, saj je orkestru prepuščen le manjši samostojen del, je Simović še enkrat pokazal energijsko polnost, tehnično mojstrstvo in izdelano muzikalnost, ki je poslušalce navdušila, kar so izrazili z bučnim aplavzom in vzkliki. Violinist je prvi del zaključil z virtuoznim dodatkom.
Drugi del je bil v znamenju češkega velikana Antonina Dvořáka, in sicer je zazvenela njegova Simfonija št. 8 v G-duru, op. 88, B. 163, ki jo je Rapušić odvodil na pamet. Prvi stavek Allegro con brio, kjer se v zgradbi sonatnega stavka menjujejo linije flavte in godal – predvsem violončel – je v fraziranju podprl celoten orkester, ki je ujel pastoralen duh simfonije. Adagio, kot je naslov drugega stavka, je v kombinaciji pihal, trobil in tolkal prinesel več romantične dramatičnosti, zaslišimo pa lahko tudi napoved devete, verjetno najbolj znane Dvořákove simfonije. Orkester je zvenel v polnosti, kjer je bilo določen manko ponovno moč zaznati med rogovi in angleškim rogom. Tretji, plesni stavek Allegretto grazioso – Molto vivace daje celotnemu delu zelo slovanski oziroma češki pridih – ni zanemarljivo, da je Dvořák skladbo napisal v svoji poletni rezidenci na Bohemskem. Dialog med violinami in flavtami so z ritmično natančnostjo spremljala nizka godala in ostala pihala. Dirigent je orkester v zadnji stavek, Allegro ma non troppo, popeljal v hitrem, energičnem tempu, ki so mu bili glasbeniki kos. Izstopala je predvsem tehnična in intonančna natančnost trobent in pozavn v finalu finala. Celoten orkester je zvenel tonsko polno, deloma z nezaključenimi frazami, pa vendar v usklajenem prepletu vodilnih in spremljevalnih glasov.
Poslušalci vseh generacij, med katerimi je bilo prepoznati številne glasbenike, so orkestru in gostujočemu dirigentu namenili glasen aplavz in izrazili zadovoljstvo tako z izborom programa kot z njegovo izvedbo.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik
