Sergej Harlamov: Zakaj sovražim literarne večere

(vsem tistim, ki so se ob naslovu nasmehnili, misleč, da se jih vsebina pesmi ne tiče)

I.

poglej jih
večina
jih je prišla samo zato
ker tudi sama bere
ali pa osebno pozna koga
ki bere

nikogar
ne briga poezija
tukaj
smo zgolj iz ekshibicije

daj
prisluhni

molčijo
molčijo
in ne oporekajo
morda zato ker vedo
da je res

ali pa morda zato
ker predpostavljajo
da poseduje tisti
ki recitira svoj patos
ali pač patos njega
zmeraj nekakšno avtoriteto
ki se je ne sme preglasiti

ha
nič
razen teh desetih minut
mesta izjavljanja
in včasih tudi mikrofona
me ne avtorizira
ali postavlja
za legitimnega govorca
nobena čustva
ki morajo biti izpovedana
nobena resnica
ki mora biti implementirana
nič
čis-to-nič

prisluhni
še zmeraj molčijo

morda pa predpostavljajo
da bi morali ti liturgični nizi
bebavih oralnih glasov in

ti omledni melodramatični premolki
pospremljeni z zblojenimi pogledi
vsebovati kakršenkoli globlji pomen

poezija pa ostaja na površini
lista
kakor nema priča
bede abecede
a be ce de
i te de
to je žal vse
kar se skriva
za kombinatoriko
besed

zato
mora tudi vaš intimizem umreti
skupaj s pesniki
pesmi štirih

II.

novi intimizem

zakaj zahtevaš od mene dramo

ki ti je ne morem dati
z mojimi čustvi
je kakor z mnenjem v kakofoniji
informacijske dobe
vendar mi pravica do zasebnosti
in svoboda govora
za razliko od tebe
dovolita vsaj zaloputniti vrata
in molčati

novi intimizem
kako naj verjamem pesmim
ki slavijo posvečenost dvojine tako
da jo razgaljajo
telo iz celulita ali plastike
ni nič manjši fetiš
od retuširanega telesa
iz celuloze ali pikslov

novi intimizem
ne reci
da je kriva moja neumnost
ali duh časa
poezija je preživela marsikaj
tudi holokavst
a tebe se bojim
ne bo

novi intimizem
paparac si
tvoje pesmi nakladajo
v rumenem tisku
ki služi s postranskimi izpovedmi
kot je ta

III.

oh
ko bi mi le bilo dano
roditi se v časih avantgarde
takrat
bi si morda lahko zaslužil privilegij
paradižnika v glavo
vsakič
kadar bi se komu pesem
zdela neprebavljiva

morda
se potem ne bi več počutil tako zelo osamljen
v svoji patološki želji
ki bi odslužene vrtnine
z veseljem uporabila
za obračun z vsemi
ki svoje pesmi
pospremijo z nagovori kot je
“tole posvečam osebi ki jo počasi izgubljam
ima namreč alzheimerjevo bolezen”
kakor da taki in podobni izlivi
naredijo njihovo poezijo kakorkoli boljšo
bolj življenjsko ali terapevtsko

poezija
ne rabi biti resnična
da bi bila prepričljiva
niti ne rabi tolažiti
da bi upravičila svoj obstoj

njej
preprosto ni mar

(tu
obmolknem)