Senka Marić: Kintsugi telesa
Založba: Sanje Leto izida: 2021 Prevod: Aleksandra Rekar
Vse od willendorfske Venere, simbola ženske plodnosti, do današnje obsedenosti s kardashianovskimi figurami sta žensko telo in konvencionalna estetika, ki mu jo pripisujemo, del naše kulture in skorajda predmet naše obsedenosti. Neimenovana junakinja romana Kintsugi telesa Senke Marić se je znašla v družbi, ki žensko vidi kot osebo z jasno vidnim oprsjem, avtorica pa zgodbo razvija z njenim bojem proti raku dojke, v katerem izgubi prsi, maternico in jajčnike – vse, kar po definiciji naredi žensko, a kljub temu ostane ženska. Nepremagljiva, močna, srečna.
Pisateljica se je s tovrstno kruto boleznijo soočila tudi sama, vendar ta izkušnja, kot pravi sama, zanjo ne pomeni, da je njen roman avtobiografski, temveč avtofikcijski. Ta razdalja se kaže tudi z izbiro neimenovane pripovedovalke, kar omogoča, da bi njen lik lahko predstavljal katerokoli žensko. Nagovor v drugi osebi je torej dovolj oddaljen, da ne zapade v čustveni patos prve osebe, a hkrati dovolj blizu, da bralcu omogoči odmerek intimnosti in celo identifikacije z junakinjo, kakršna ne bi bila mogoča, če bi pripovedovanje potekalo v tretji osebi. Roman ima dva pripovedna toka: prvega in glavnega, tistega, ki nam kronološko prikazuje boj proti raku – od trenutka, ko odkrije zatrdlino, do ponovne rasti las –, in drugega, ki ga sestavljajo epizodne analepse oziroma spomini travmatičnega otroštva, ki dajejo temu romanu motive ženskega razvojnega romana. Tisto, kar povezuje oba pripovedna toka, je telo, predstavljeno na več ravneh, od katerih vsaka prinaša nov pomen in novo pripovedno funkcijo. Telo je torej vse razen površna kategorija in zaradi tega je ta lirsko-izpovedni roman osvežujoč in katarzičen.
Telo je v prvi vrsti oblika: nekaj, s čimer se predstavljamo drugim. Je naša zunanjost, na podlagi katere nas družba analizira, in zato se trudimo, da bi bili videti čim bolje. Tudi sama junakinja je ponosna na svoje čvrste prsi, čeprav je stara 40 let, in si težko predstavlja, da bodo silikonske proteze nadomestile tako pomemben del njenega telesa. Drža telesa je še en pomemben element, na podlagi katerega vidimo duševno stanje ne samo junakinje, temveč tudi drugih likov v njenem življenju. Njeno telo se ob bolečini krči in upogiba; telo fanta Imada se rahlo ziblje v levo, kot da bi hotel zbežati, očetovo telo pa se ziblje od alkohola. To je ena od lepot tega romana – vsak gib, ne glede na to, kako banalen se zdi, ima poanto, s čimer telo predstavlja univerzalni element v življenju junakinje.
Glavna značilnost telesa je transformacija, torej vrsta metamorfoze, skozi katero gre telo celo življenje, kar je tudi glavna tema romana. Kronološko gledano je prva sprememba preobrazba iz otroka v deklico in nato iz dekleta v žensko. Kot deklica živi v disfunkcionalni družini, v kateri ni komunikacije niti očetove ljubezni, kar simbolično predstavlja patriarhalni sistem: »Paziti, kako sediš. Paziti, kako govoriš. Biti lepa.« Sporočilo je, da tvoja bit in bistvo nista pomembna. Tako gre na videz statična figura skozi vidne spremembe. Rastejo ji prsi in pojavijo se mozolji, zaradi česar se počuti kot pošast s tremi joški, dobi prvo menstruacijo, ki jo spremljajo bolečine, in kar je najhuje, prebudi se ji libido. Skupaj s temi dovolj težkimi spremembami, ki deklici v tej starosti uničujejo samozavest in jo delajo osamljeno in šibko, ji družba, ki je zanjo pogosto kot najožja družina, pravi, da je »kost in koža«.
»Pest nesreče« se končno spravi s svojim telesom, sprejme, da te spremembe pravzaprav pomenijo biti ženska, da je treba iti skozi in tako sprejeti novo žensko vlogo. Potem pride nova sprememba, rak. Bolečina v rami, ki ji onemogoča spanje, maligna bulica, odrezan del dojke, cela dojka, obe dojki, jajčniki in maternica – brazgotina za brazgotino, ki jo opominjajo, da ni več popolna ženska. Zaradi tega v junakinji pride do konflikta: vse, kar je prej vedela o konceptu ženske, pade v vodo, ker glavne značilnosti izginejo in se začne nov psihološki boj. Vzporedno telo zavrača spremembo, nastanejo rane kot posledica kemoterapije, junakinja izgubi lase, težo in postane izkrivljeno bitje. Še posebej fascinantno je, da to izkrivljanje nikoli ne prevzame definicije grdega, ampak nujnega, kar je pomemben korak k ozdravitvi, ki mu sledi sreča. Medtem si lahko samo predstavlja, da bi postala morska deklica ali riba, ki lahko simbolično zdrsne iz rok smrti – ta pesniška metamorfoza v težkih trenutkih odraža potrebo po begu iz lastne kože.
Vsako preobrazbo telesa spremlja bolečina in tu pride do pomembne kulminacije. V balkanskem kontekstu Senka Marić potrjuje univerzalno misel, ki nam jo je Mieko Kawakami že davno predstavila v romanu Prsi in jajca: boleče je biti ženska (Breasts and Eggs). Bodisi zaradi posledice družbenega statusa, pritiska, nesmiselnih norm, bodisi zaradi same narave ženskega telesa in tega, skozi kaj mora iti. Bolečina, fizična ali psihična, je vseprisotna in bralec jo močno čuti. Doživljaš jo skozi zapisano besedo, ki te ustavi: nehaš z branjem, da bi poklicala babico, ki je zbolela za rakom dojke, in ji poveš, kako pogumna je bila in kako ti je žal, da nisi povsem razumela njenega boja. Kolikokrat sem še naprej obračala strani te knjige samo zato, ker me je junakinja sama prepričala, da bova skupaj preživeli ta obup. Bralec gre skupaj z junakinjo skozi proces kintsugija, starodavne japonske veščine popravljanja zlomljenih stvari z zlatom, in se nauči pomembne lekcije sprejemanja osebne krhkosti in moči, ki jo je pridobil po tistem katarzičnem trenutku sprave s samim seboj. Prava veščina je, kako v besedo v najbolj tragičnih situacijah iskreno in dostojanstveno prenesti po eni strani kaotične in pesimistične misli, po drugi pa optimizem in dobro voljo, in hkrati ne zapasti v patetiko, kar je Senki uspelo.
Eden od motivov, ki junakinji pomaga, da lažje prenese vso bolečino, je motiv ženske solidarnosti in močnih žensk. V trenutkih psihičnega potapljanja junakinja vidi ženske iz sveta mitologije, Meduzo, Medejo, Pentezilejo – ženske, ki so zaradi ljubezni doživele duševne in fizične preobrazbe in na koncu tudi smrt. To je univerzalna povezanost žensk v vseh časih in vseh obdobjih. Ti deli romana delujejo sicer nekoliko prisiljeno: ne vidim potrebe, da bi se ob liku matere, ki je prav tako preživela raka, imelo smisel spominjati na ženske iz davnine. Element solidarnosti in podpore med ženskami bi bil dovolj, če bi Marić globlje izoblikovala odnos med materjo in hčerko, ki ju povezujeta bližina in zmaga, ki se je zdela nemogoča. Izris tega razmerja bi bil dovolj in bi še dodatno poudaril slab odnos z nasilnim očetom.
Še ena funkcija telesa, najlepša, ki bralcu na trenutke prinese mir, je sprejemanje ljubezni. Dotik je predstavljen kot največja bližina dveh teles, ki za trenutek postaneta eno, pa tudi kot nepogrešljiv del oblikovanja otroka, ki potrebuje ljubezen. Tak občutek ustvarja varnost in otroka uči, kaj pomeni ljubiti. Dedkov oprijem njenega majhnega stopala postane cilj, h kateremu stremi pri vseh poznejših dotikih: »Včasih pomisliš, da je bilo vse, kar je prišlo pozneje, samo prizadevanje, da bi občutila ta dotik.« S to sliko pisateljica poudari pomembno temo družinske ljubezni in podpore, predvsem preko moške figure, ki je v življenju junakinje nenavaden izvir ljubezni.
Ta zgodba o telesu, bolečini, ljubezni in zdravljenju je memento mori, ki nas opominja, da moramo poskrbeti za nezlomljivo povezavo med telesom in umom. Ostati močni in optimistični pred vrati smrti in ne dovoliti, da ta bližina prestraši. Ravnati moramo ravno nasprotno, stopiti korak nazaj, umiriti svoj um, poudariti brazgotine z zlatimi nitmi in objeti življenje z vso močjo.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
