Sayaka Murata: Ženska iz samopostrežne trgovine

Založba: V.B.Z. 
Leto izida: 2023
Prevod: Matjaž Juričak

Lačni ste. Ura na zaslonu vašega mobilnika kaže nekaj čez pol drugo uro zjutraj. Črvičenje v trebuhu postaja vse hujše in odločite se, da ga učinkovito potešite s hrano. Od stanovanja do vaše najbližje samopostrežne trgovine vas loči le kratek sprehod. Kot bi mignil, vas pozdravi neonska svetloba, ki vabljivo ožarja polne police takšnih in drugačnih dobrot. Ob potisku vrat se zasliši majhen zvonček. »Irasshaimasé!« vam zakliče prodajalka – in vi že čutite, kako v vašem želodcu pojema bolečina. 

V prav takšno atmosfero nas (čeravno ne v nočnih urah) – kot naznanja že naslov – postavlja pisateljica Sayaka Murata. Slednja je bralstvu znana predvsem po odpiranju tabuiziranih tematik – kanibalizma, aseksualnosti in drugih. Tudi Ženska iz samopostrežne trgovine ne odstopa od tovrstnega tematskega okvirja – ta svetovno znana uspešnica učinkovito izpostavlja malikovanje družbe, ki mu je zoperstavljeno vsakršno od norm izstopajoče telo.

Kljub krajšemu obsegu se uspe Ženska iz samopostrežne trgovine spopasti s številnimi platmi družbene stigme. Prek protagonistke Keiko Furukura nudi odtujen pogled na družbene zahteve, ki jim je izpostavljen vsak posameznik. Keiko pa do sveta ne čuti nobene obveze – ne razume, zakaj bi se od nje zahtevala uslužnost družbeno pričakovanim manevrom, ki z njo osebno vse do samega konca nimajo prav nič skupnega. Takšna ravnodušnost do sveta in njegovih muk se kaže že na slogovni ravni, ki sestoji iz skoraj hladnih, iskrenih, odrezanih stavkov. To postane očitno zlasti s pomočjo Shirahe, službenega kolega, ki ga Keiko povabi k sebi domov, da bi bil kot nekakšen alibi, s katerim bi lahko končno utišala nenehne zahteve sestre, družine in sodelavcev po tem, da bi se poročila. O izkušnji se sestri izpove na skoraj mehaničen način: »Čeprav je nekoliko neprijetno, mi v resnici ustreza, da živi pri meni. Vsi so zares veseli zame. Vsi mi čestitajo. Sami sebe so prepričali, da je moja nova situacija čudovita, in ne silijo več vame. Koristen je pač.«

Delu je pridano tudi krajše »ljubezensko pismo« samopostrežni trgovini, prvič objavljeno 14. junija 2018 v publikaciji Literary Hub. Kot je avtorica v intervjuju na Frankfurtskem knjižnem sejmu tudi izpostavila, je prav to pismo tvorilo osnovo, iz katere je nastalo pričujoče besedilo. Skozi Žensko iz samopostrežne trgovine je Murata poskušala dešifrirati osebo, ki v družbi ne stori ničesar narobe, pa je vendar še vedno izobčena. 

Med glavnimi titani, s katerimi se Murata spopada v svojih delih, se nahajajo otroštvo (predvsem prek magičnih sestavin in negotovega odnosa do seksualnosti), aseksualnost (vprašanje »normalnega seksa«^[1] in pritiskov družbe), družba (in kako pobegniti njenemu kolesju) ter normalnost (in zakaj ne obstaja sama po sebi). Ženska iz samopostrežne trgovine opravi z vsemi naštetimi sestavinami Muratinega pisateljskega jaza. In to počne na osvežujoč, skoraj mehanski in inovativen način.

Normalnost nasploh je nekaj, kar avtorica vselej znova vzpostavlja kot leitmotiv v vseh svojih delih. Biti normalen je bilo tudi za Murato osebno nekaj, česar si je, kot nam je povedala, goreče želela. Sploh v otroštvu naj bi bila njena največja želja, da postane normalna. A zdaj, ko je starejša, ta fenomen v njenih očeh izgublja na teži. 

Murata pokaže, kako je normalnost poveličevana, vsakršna anomalija v vašem življenju pa postane glavna tema razprav in sprožilec negodujočih obrazov. Protagonistka Keiko Furukura se sooča ravno s tem problemom – že od malih nog je ni bilo mogoče stlačiti v kalup »normalnosti«, ki si je vsi starši želijo za svojega otroka. Socialne interakcije, sočustvovanje, ljubezen, naklonjenost – vse to gospodični Furukuri predstavlja velik problem. Ker zanjo nič od naštetega ni samoumevno, se po nasvet po navadi zateče k svoji sestri, ki jo zalaga s takšnimi in drugačnimi izgovori, zakaj se Keiko obnaša, kot pač se. 

V delu je mogoče najti veliko refleksij, ki nakazujejo protagonistkino spopadanje s socialno stigmo, pa naj gre za vprašanje »seksualnosti«, za katero pravi, da je »bila ravnodušna« in o njej pravzaprav ni razmišljala, poroke, odnosa do otrok, kariernega napredovanja in drugih področij, ki jih družba predpostavlja kot samoumevne življenjske mejnike, če ste seveda »normalni«. 

Zasebni mikrokozmos v makrokozmosu pa naši gospodični Furukura predstavlja le samopostrežna trgovina. Njena nespreminjajoča se notranjost, jasna pravila obnašanja in poenotenost uniform, ki vsako osebo posplošijo na »prodajalca«, jo pomirja in izpolnjuje. Samopostrežna trgovina je tudi edini prostor, kjer je – v vlogi prodajalke – udobno umeščena v družbeno kolesje: »Z rojstvom jutra spet postanem prodajalka v samopostrežbi, eno od kolesc družbe. Le tako lahko delujem kot normalen človek.« 

Od 36-letne ženske se pričakuje, da se bo poročila, imela otroke, ali pa si vsaj poiskala kakšno za napredovanje dovzetnejše delovno mesto, a tega ne stori, ker za to ne čuti potrebe. Vsa je prežeta s samopostrežno trgovino: v njej dela pet dni na teden, je hrano, ki si jo kupi tam, in skoraj edine socialne interakcije vzpostavlja s svojimi sodelavci in strankami. S svojim delovnim mestom je zlita do te mere, da se počuti »kot bi bila tudi sama v neki meri del trgovine kakor stojala z revijami ali aparat za kavo«. 

Seveda je zaradi spola in starosti podvržena obsojajočim pogledom v prvi vrsti zaradi svojega samskega stana – delo v samopostrežni trgovini bi bilo namreč sprejemljivo, če bi pomenilo dodatni zaslužek za njeno družino. Ker slednje ni imela, je takoj obveljala za sumljivo. To je tudi nekaj, kar Keiko mori: »V normalnem svetu ni prostora za izobčence, tuje elemente pa vedno potihoma odstranijo. Znebijo se vsakogar, ki ima kakšno hibo. Zato se moram ozdraviti. Če se ne bom, me bodo normalni ljudje izločili.« Keiko se skuša »ozdraviti« na raznorazne načine, a na koncu vendarle ugotovi, da je pravzaprav kot bitje v celoti narejena zato, da posluša »zvok samopostrežne trgovine« in pripomore k njeni čistoči, uspešnosti ter dobrobiti. 

Sayaka Murata v Ženski iz samopostrežne trgovine uspešno opravi s predsodki in pričakovanji družbe – protagonistka se ne izneveri svoji lastni naravi, da bi ob izbiri življenjskega sloga ublažila nelagodje svojih bližnjih. Kot človek in kot ženska se ne ukloni prav ničemur, saj ji samopostrežna trgovina nudi zadostno umetno ustvarjeno okolje, ki (1) ne dela razlik med spoloma, saj se tako moški kot ženska reducirata na »prodajalca«, in (2) potrjuje jo kot koristen del družbe, saj aktivno prispeva k čiščenju polic, prodajanju hrane, dobičku trgovine itd. Vse ostalo je irelevantno. 

Naj samo še omenim, da sem imela v okviru Frankfurtskega sejma čast Sayako Murato spoznati tudi osebno. Njena mila, drobna pojava in nežen glas sta ustvarjala dokaj šokanten kontrast siceršnji brezkompromisnosti, iskrenosti, morda celo krutosti njenih del. Kot eno izmed bolj presenetljivih se je vzpostavilo zlasti Sayakino prepričanje, da je že od nekdaj v smrti videla edino korist samo v primeru, da se pokojnika poje – za svojega očeta je tako predlagala, da ga po njegovi smrti pojedo v juhi. Murata, hvala, da artikuliraš tisto, česar si mnogi ne upamo – in naj vam oče tekne.

^[1] Na to temo je izredno zanimiv tudi prispevek z naslovom The Future of Sex Lives in All of Us, ki ga je leta 2019 napisala za The New York Times.

Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tjaša Mislej