Sarah Cohen-Scali: Max

Veliko je knjig, ki nas pretresejo, malo pa je takih, ki so do nas tako neprizanesljive, da nam ne pustijo, da bi jih pozabili. Večkrat nagrajena francoska pisateljica Sarah Cohen-Scali je tokrat z Maxom  naredila drznejši korak od nekaterih knjig, ki opisujejo nacistične ideje o arijski rasi kot edini, ki je vredna obstoja, saj je za prvoosebnega pripovedovalca izbrala dečka, ki o Hitlerju kot o duhovnem vodji sanjari že v maternici. Najbolj si želi, da bi se rodil na isti dan kot firer, kar se tudi zares zgodi. Njegov miselni in čustveni svet je vzpostavljen prenatalno, zato v njem ni nikakršne pričakovane otroške naivnosti in dobrote, pač pa se bralci soočimo z govorcem, ki  ima že na samem začetku življenja popolnoma oprane možgane. Rodi se kot rezultat programa Lebensborn, ki natanko določa, kateri esesovec mora oploditi točno določeno svetlolaso in modrooko »frau«, da bosta Hitlerju podarila popolnega otroka, za katerega bo »Heil Hitler«  prva izgovorjena beseda.

Maxa Hitler osebno krsti, s čimer se njegovi materi izpolnijo največje sanje, čeprav jo program v resnici čustveno obremenjuje, a za najboljše, kar se ženski sploh lahko zgodi, se pač splača potrpeti. Max se zaveda, da je bil spočet po načrtu, zato se na svojo mamo trudi čim manj navezati, kar mu pravzaprav uspeva, čeprav se zaradi čarobne vrvi, kot jo sam imenuje, včasih ušteje pri svojem načrtu ohranjanja hladnokrvnosti, predvsem ko gre za telesne odzive. Ko njegovo mamo odstranijo in ostane sam, se po kratkotrajni šibkosti hitro pobere in vdano sledi svojemu načrtu, da pride Hitlerju čim bližje kot lahko.  Kot firerjev krščenec ima priviligiran položaj, zaradi česar mu je dovoljeno marsikaj, hkrati pa je tudi dovolj bister, da se zaveda, kaj mora storiti, če želi doseči več kot ostali otroci, ki gredo v posvojitev. Maxovo odraščanje spremljamo na zelo specifičen način, saj ima pripovedovalec tako ali tako že ukalupljeno mišljenje, odraščanje pa je zanj bolj kot ne prostočasna dejavnost, ki jo mora opraviti, da vseh ponotranjenih idej zaradi kakršnihkoli zunanjih dejavnikov ne bi izgubil.

Ključen moment v zgodbi je prihod Lukasa, poljskega Žida, ki svoje junaštvo izkaže že na začetku, ko doktorju Ebnerju, alfi in omegi programa Lebensborn, v obraz zabrusi, da je Poljak in da je njegove ime Lucjan. Konradov zaščitniški odziv je nepričakovan in šokanten še za njega samega. Najprej ga občuduje, ker je starejši in ustreza standardom arijske rase, potem pa izve, da je Žid. To mu Lukas predrzno pove sam in namesto da bi ga zatožil, skrivnost zadrži zase in sam sebi skuša pojasniti, zakaj je to storil. Njun odnos je sicer daleč od ljubeznivega, je pa očitno, da je med njima neka emocionalna vez oz. nerazumljeno zavezništvo, pri katerem je vsakršni »zakaj« odveč. Lukas Maxu brez kančka sočutja odpre vrata v zatrti del zavesti in tepta njegove predstave eno za drugo, medtem ko te predstave obenem izzvenevajo tudi v praksi, kar Maxa sesuje do te mere, da se prerodi. Vse to je mojstrsko prikazano na primeru igrače, ki jo Lukas podari Maxu – firerja, ki prdi in nad katerim Max izliva ves svoj prikriti bes ob Hitlerjevih neizpolnjenih obljubah ter se mu posmehuje, hkrati pa ga je tega »svetoskrunstva« tako sram, da se vsakič znova telesno kaznuje: “Boli me. Prija mi. In na koncu zaspim z nosom v firerjevi riti. To počnem vsak večer. Odpornejši sem od igrače. Čeprav imam vedno več ran, niso tako globoke in se dobro zacelijo, medtem ko firer, zdelan od vsega prijemanja, ne samo da več ne prdi, temveč celo razpade. Zabrišem ga v smeti.“

Avtorica suspenza ne ustvarja načrtno, ampak se ta ves čas dogaja kar sam od sebe. Zgodbo zgodovinsko gledano že poznamo, zato nas tudi posameznikova usoda v njej pravzaprav ne preseneča. Tudi konec lahko predvidimo, ker nam je z vzpostavitvijo časovno-prostorskega konteksta  že vse jasno, po drugi strani pa nas avtorici uspe popeljati preko potujitvenega efekta, ki se na začetku ustvari z vstopom v nek drug svet do tega, da zapademo v pripovedovalčev svet na tako osebni ravni, da ga razumemo po njegovih pravilih, napetost in željo po »še«  pa si ustvarimo zgolj s tem, da ga doživljamo skupaj z njim.

Prevajalec Iztok Ilc je Maxa v slovenščino za Cankarjevo založbo prevedel šele letos, v izvirniku pa je knjiga izšla 2012 in požela velik uspeh v Franciji, roman pa je še vedno odmeven tudi v tujini. Avtorica nam ne dopušča, da bi se ubadali s tem, kaj je fiktivno in kaj ne, saj v spremni besedi razjasni vse dvome in vprašanja, ki se nam ob branju porajajo, poleg tega pa našteje tudi knjige, na katere se je ob pisanju opirala.

Kot marsikateri mladinski roman je tudi Max primeren za vse, tudi za tiste, ki mislijo, da o obravnavani tematiki vedo že vse. Invazije čustev pisateljica ne sproža zgolj z nizanjem krutih dogodkov, pač pa mojstrsko prepleta individualno in kolektivno zavest, kar zgodbo dela še toliko bolj človeško in posledično bolj iskreno. Od bralca ne zahteva sočustvovanja, ampak bolj kot ne razumevanje, da je resnica vedno več kot le to, v kar smo pripravljeni verjeti.

Polona Konjedic