Sara Fabjan: zaroletano
Založba: LUD Literatura Leto izida: 2023
Pesnica in psihologinja Sara Fabjan je eno od imen, ki smo jih na slovenski literarni sceni že srečali. Svoja dela je objavila v številnih slovenskih literarnih revijah, za nameček je bila nekaj časa področna urednica za poezijo pri reviji Novi zvon/Nebulae. Njen pesniški prvenec z naslovom zaroletano predstavlja pomemben korak k uveljavitvi tega mladega pesniškega glasu. Omenim lahko še, da je avtorica ena od slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki v svet literature prihajajo iz neliterarnih strokovnih področij (od pesnic avtoričine generacije lahko omenim npr. antropologinjo Ano Svetel ali jezikoslovko Katarino Gomboc Čeh). Pri teh ustvarjalcih/ustvarjalkah se pojavlja vprašanje, ali je njihova strokovna usmerjenost morda vidna v posebnem pristopu k literarnemu ustvarjanju, pri izbiri motivov in mogoče kakšnem novem pogledu na že obravnavane teme. Glede na avtoričino ozadje lahko morda pričakujemo bolj razmišljujoče, v notranji svet usmerjene pesmi ali morda take, ki obravnavajo ljudi in njihovo vedenje.
Zbirka zaroletano je sestavljena iz 39 pesmi. Na vsebinski ravni sta pogosta motiva mestnega življenja in z njim povezanih težav ter zapletenih medosebnih odnosov. Ko avtorica piše o tegobah mestnega človeka, piše o razpadajočih stanovanjih, zadušljivi službeni rutini in neuresničenih sanjah o bolj svobodnem življenju. Medosebnih odnosov se medtem loteva predvsem preko podoživljanja spominov iz otroštva in analize lastne negotovosti in njenega vpliva na odnose. Dotika pa se tudi odnosov med ljudmi nasploh in naše nezmožnosti, da bi jih poglobili. V pesmi z naslovom »ko poskušam napisati ljubezensko pesem« avtorica zapiše:
»ali niso vsi naši stiki / narejeni preko noči in ukročeni ob jutru / ko se zdrgnemo v svetlečo / sijočo površino / svoje nazobčane robove mehčamo ob dvigu sonca / in tako nadaljujemo vse / do naslednje noči / samo včasih / se uspemo dotakniti s koleni komolci / dlanmi / čisto po nesreči«
V bolj kontemplativnih pesmih je pogost motiv rolet. Te simbolizirajo nekakšno plahost, nepripravljenost, da bi se subjekti v pesmih tako rekoč odprli svetu in se soočili s svojimi težavami. Lahko bi rekli, da je njihovo življenje – zaroletano. S tem, ko se motiv pojavi v naslovu zbirke, tovrstni vtis sramežljivosti zaobjame zbirko kot celoto. Prav tako je pogost motiv družine/družinskih članov, ki pomembno vplivajo na posameznikovo identiteto in partnerske odnose. Avtoričino strokovno ozadje se poleg psihološko-kontemplativne tematike torej poglabljanja v človeško psiho in njegovo dojemanje sveta, kaže še v proletarskem nerganju nad delovnimi pogoji in v občasni uporabi znanstvenega/tehničnega izrazoslovja. Primer iz »manifesta s pomanjkljivostmi«:
»dejstvo je / da bi dvignil mojo raven zadovoljstva za kakšno / standardno deviacijo ali dve«
Pesniški jezik Sare Fabjan je zrel in izostren, sama zbirka pa daje vtis, da je bila pripravljena skrbno in z mislijo na kvaliteto. Določata jo slogovna raznolikost in inovativnost: krajše pesmi so posvečene bežnim impresijam, medtem ko daljše pesmi razvijajo misli in ponekod predstavljajo tok zavesti. V osebni tematiki in opuščanju ločil ter velikih začetnic se kaže ranljivost pesnice, ki se nam pogumno razgalja na straneh. Avtorica svoj pečat doda preko tematsko in slogovno sorodnih si pesmi: tukaj govorim o »ponavljanjih« in pesmih dvojčicah »streznitev«in»streznitev par let kasneje«. Pesmi z naslovom »ponavljanja« so sanjske podobe pesnice, ki sanja o ljudeh in njihovih v resnici čisto običajnih življenjih. Pesmi dvojčici sta medtem refleksiji o njenih težko dosegljivih sanjah (»streznitev«) in kasnejši odpovedi taistim sanjam (»streznitev par let kasneje«). Tovrstni pesniški eksperimenti krepijo občutek kontinuitete in celovitosti zbirke, tako da ta deluje nekaj več kot zgolj zbirka naključnih pesmi. Sicer pa pesmi z enotnimi motivi in temami tudi nasploh pomagajo vzpostaviti občutek zaokroženosti. Šibko točko v motiviki predstavlja nasprotje med naravo in mestom – prvo je idealizirano prizorišče otroštva (ali sanj, pesnica namreč sanja o življenju ob morju), drugo je moreče prizorišče odraslosti. V našem času že iztrošena primerjava med naravnim in urbanim učinkuje malo osladno, še posebej, ko pesnica prvo opisuje z nostalgičnim zanosom. Najmočnejše so v resnici ravno pesmi, ki iščejo človeške lastnosti v stavbah (npr. pesmi »stare stavbe« ter »in ti si nesrečna«), torej tiste, ki iščejo lepoto zunaj narave.
Sicer pa je zaroletano Sare Fabjan ena najbolj suverenih slovenskih pesniških zbirk, kar sem jih zadnje čase imel priložnost prebrati. Motivika je minimalistična in homogena, kar pripomore k enovitosti zbirke. Hkrati se kažejo samozavest, kreativnost in spretnost pesnice pri ustvarjanju pesniških podob z izbrano snovjo. Avtorica morda ni pesnica po izobrazbi, je pa zagotovo to po duši in na njeni poti ji želim še mnogo uspeha.
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.