2. 5. 2023 / Literatura / Recenzija

Saleem Haddad: Guapa

Založba: Škuc
Prevod: Suzana Tratnik
Leto izida: 2022

Saleem Haddad je vzhajajoča zvezda tako v literarnem kot v filmskem svetu (slednjega je leta 2019 navdušil in pretresel s kratkim filmom Marco). Vse njegovo delo zaznamuje problematizacija položaja homoseksualcev (zlasti v muslimanskih skupnostih), roman Guapa, ki ga je v slovenščino prevedla Suzana Tratnik, pa je njegov romaneskni prvenec. 

Delo sestoji iz treh delov: »Kastriranje oslov«, »Imperialne sanje« in »Poroka«. Zgodba se odvije v enem dnevu. Rasa, protagonist romana, se sooča z enim največjih preobratov v svojem zasebnem (pa tudi javnem) življenju. Sosledje dogodkov se vrši v neimenovani, a neizpodbitno arabski državi. Samemu delu daje težo zlasti dejstvo, da avtor (delno) uspešno problematizira odnos tovrstnih tradicionalistično usmerjenih skupnosti do drugače mislečih in živečih. Konservativna miselnost pa Rasi še toliko bolj preseda zaradi svobode, ki jo je imel priložnost izkusiti v času študija na ameriški univerzi.

Raso spremljamo, ko se spominja svojega mladostnega odkrivanja osebne identitete: od prvih poskusov iskanja besede, ki bi lahko kar najbolj zvesto opisala njegovo počutje (na koncu pride do ugotovitve, da se njegovi resničnosti še najbolj prilega beseda haval – včasih je izraz označeval »poženščene moške« oziroma trebušne plesalce, dandanes pa se uporablja kot oznaka za homoseksualce), do odkritja Georgea Michaela in njegove naznanitve homoseksualnosti. Rasovo samoodkrivanje poteka znotraj intimnosti domače kopalnice, na drugi strani pa se nahaja Teta, Rasova babica, ki vnuka zasleduje kot lastno senco, vohuni za njim ter ga poučuje o tem, kaj je ejb in kaj ne (ejb je izraz za grešna, nevljudna, arogantna dejanja – ljubiti moškega je seveda ejb). Rasov položaj je še toliko bolj otežen zaradi dejstva, da je odraščal zgolj z babico – tako mama kot oče sta ga že zelo zgodaj zapustila in ga prepustila nelagodnemu kopanju v bazenu sramu pri odkrivanju samega sebe kot spolnega bitja. 

Ta del romana se zdi še najbolj dodelan ter podkrepljen z večplastnim vpogledom v družbeni ustroj tradicionalistične skupnosti, pa tudi v protagonistova mentalna stanja. Tudi sam naslov, ki se navezuje na bar z imenom Guapa, nakazuje na dejstvo, da problematika homoseksualnosti zavzema poglavitno mesto v družbeni kritiki dela. Roman poleg tega naslovi tudi predsodke, s katerimi se mora Rasa soočati zaradi svoje »arabskosti«. Kdo je pravi Arabec in kdo ne – ali se kot »pravi Arabci« štejejo tudi tisti, ki jih je Rasa spoznal v Ameriki, ki so se tam rodili in živeli? Vsi stereotipi in predsodki, ki jih ima zahodnjaška družba do muslimanov, bijejo v oči kot boleč in več kot upravičen očitek. 

Guapa pa ne problematizira samo položaja homoseksualcev v muslimanskih skupnostih – zajema bistveno širše področje družbene kritike, ki sega na področje odnosa Američanov do Arabcev, širše politične situacije znotraj Rasove domovine, tradicionalističnih pogledov in togih običajev, ki tam še vedno prevladujejo. Rasa dela za prevajalsko agencijo, pri kateri skuša koristno uporabiti v Ameriki pridobljeno znanje, tako da pomaga raznim novinarjem ameriških časopisov pri predajanju informacij ali pa tolmačenju (v primeru kakšnih intervjujev). Sam roman je prežet z občutji sramu, frustracije, jeze, agresije in ljubezni, ki to ne more postati, vsaj ne v javnosti. Tabuizirana homoseksualnost se prepleta z Rasovo družinsko problematiko, politiko, odnosom okolice do arabskega sveta na splošno. Tako se število tem v ozadju preveč zgosti in odvrača pozornost od osrednje težave, o kateri želi spregovoriti. 

Kljub izredno zanimivima in še vedno velikokrat prezrtima tematikama o položaju homoseksualcev v islamskih državah in odnosu do Arabcev v drugih družbah ob branju vseeno začutimo, da gre za romaneskni prvenec. Knjigo pogostokrat prežemajo klišejske izjave, pretirana patetika in preveč pravljični zaključki, ki meglijo poglavitni cilj samega dela, in sicer vzpostavitev ostre, provokativne družbene kritike. Prepovedana ljubezen Rase in njegovega ljubimca Tejmurja se na trenutke sprevrže v glorificirano puhlico: »’Nisem se zavedal, kako sem bil izgubljen, dokler te nocoj nisem zagledal. Si ti čutil enako? Da sva se po letih, ko sva bila izgubljena, ravnokar spet našla?’ […] Bila sva izgubljena za dolga leta, a zdaj sva se našla, dve duši, ki trpita isto bolečino.« Tudi konec nič kaj ne pripomore k pretresljivemu ali pomenljivemu zaključku zgodbe, saj s skorajda filmsko interakcijo protagonista in njegovega najboljšega prijatelja Maja avtor ne (uspe) napravi(ti) globoke zaključne misli. Po vseh tegobah, ki so jih v knjigi prestali literarni junaki, je njun zaključni dialog namreč tako banalen, da bi bilo morda bolje, če ga sploh ne bi bilo: »’Kaj pa bi rad počel?’ vpraša Maj, ko spelje. […] ‘Mogoče bi morala na protest.’ ‘Ja, ja. Super zamisel. Pojdiva protestirat. Proti komu?’ ‘Proti vsemu. Proti vsemu.’ ‘Sliši se dobro,’ reče Maj. ‘Najprej pa na kozarec ali dva v Guapo.’«

Če damo te filmske lapsuse na stran, je roman zastavljen zelo obetavno. Pisatelj je z Guapo osvetlil pomembno, nemalokrat tabuizirano problematiko, ki jo je treba vestno preiskovati, nanjo opozarjati in se z njo ukvarjati. Želela bi si, da bi Haddad ponudil še bolj radikalen, še natančnejši vpogled v ravnanje oblasti z drugače mislečimi in živečimi. Nekoliko sicer opiše ravnanje policistov s homoseksualci, ki so jih prijeli v t. i. »starem kinu«, in prav ti vpogledi v kruto, prevečkrat utišano realnost dosegajo učinek, ki si ga od družbenokritičnega romana tudi želimo. Čeprav je ta knjiga seveda zgolj kaplja v morje zabetonirane tradicije, ki se ji praktično ni mogoče zoperstaviti ali je spremeniti, je pomemben opomnik in poziv, ki sam na sebi sicer ne more imeti nikakršnega učinka. Glede na pisateljevo angažiranost pa upam, da Guapa pomeni samo nastavek za nadaljnje, še radikalnejše literarno in filmsko ustvarjanje.


Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tjaša Mislej


Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

                         
Saleem Haddad: Guapa (Škuc, 2022)