Russell Brand: Revolucija

Russell Brand je odmevno ime v zabavni industriji, še posebej v svetu komedije, zato ga je kar težko jemati resno, ko vidimo njegov markanten obraz, poraščen z brado in uokvirjen z rjavimi kodri, na naslovnici knjige z imenom Revolucija. Dejansko gre za politično knjigo, katere vsebina sicer odraža motivacijo in ideologijo, ki bi lahko nadomestila pokvarjeni kapitalizem, kjer peščica bogatih vlada preostali množici ljudi, vendar pa je struktura, ki jo podaja v zameno, preveč nejasna, meglena in utopična, da bi lahko knjiga postala kaj več kot vodnik po dejstvih kapitalističnega sistema, biografiji avtorja in zgodovini dosedaj izvedenih revolucij.

Na dobrih tristo straneh, ki jih Revolucija obsega, se Brand dotakne prav vsega: če najprej zavzeto razlaga o potrošništvu in supermarketih, ki so pravzaprav izkoriščevalski produkt kapitalizma, se naenkrat vrže v spomine na svoje odraščanje in težave z drogo, nato pa nas zadane z revolucionarnimi idejami, ki jih je razvil s pomočjo strokovnjakov oziroma ljudi, ki »se na to spoznajo«. Veliko lahko izvemo o meditaciji, jogi, njegovem življenjskem stilu, jezi, ko je bežal pred paparaci, orgijah, ki jih je doživljal in o bogatih počitnicah v Mehiki, kjer je spoznal »carskega« pilota v zasebnem letalu. In razumemo. Povedati želi, da spremembe pridejo od znotraj in da je moral doseči vrh, da se je zavedel, kako malo pomeni materializem in kako veliko nepravičnosti je na svetu. Toda nenehno skakanje iz teme v temo, razlaganje o tem in onem, bevskanje nad politiki in metanje kletvic nad lastniki korporacij daje občutek, da ima bralec v rokah dnevnik zmedenega nevrotika, ki ne more biti pri miru niti sekundo. Morda Russell Brand tak pač je. Morda pa bi mu morali njegovi producenti ali pa založniška hiša povedati, da knjigi manjka rdeča nit, da je težko berljiva in da medtem, ko razlaga o osebnem življenju, nato pa se vrne na težave v svetu, bralec pozabi, kaj je bila začetna misel tega stavka.

Preseneča predvsem dejstvo, kako pismen je ta igralec, ki v knjigi večkrat poudari, da ni nikoli naredil mature. Stavki – sicer nevrotično poskočni – tečejo gladko, vmes pa jim doda kakšno kletvico in pridih humorja, da ne bi zveneli preveč dolgočasno. Tako je že po stilu pisanja jasno, da tukaj ciljna publika niso ekonomisti, politiki in elita, temveč »navadni« ljudje, najverjetneje njegovi oboževalci, ki se dogajanja v svetu ne zavedajo, pa vendar bi se ga morali, saj na njih temelji revolucija, ki jo želi doseči.

Komedijant je pri svojem zavzemanju nadvse prisrčen. Je smešen in duhovit pri nagovarjanju občinstva ter strasten in razburjen, kadar pride do nepravičnosti. Njegove ideje in širjenje vedenja o neenakosti na svetu so na mestu. Vsak bi se jih moral zavedati. Tudi če mislimo, da se jih zavedamo, se jih ne moremo zavedati v celoti, saj kot pojasni Russell, že samo medije v veliki večini nadzorujejo bogate korporacije, ki želijo, da je svet takšen, kakršen je, ker služi samo njim. Kakorkoli, problem nastane, ker bralec vseskozi pričakuje, da bo prišel do poglavja, kjer mu bo pojasnjeno, kako bo do revolucije prišlo. Kaj sedaj? Kaj moramo narediti? Če lahko revolucijo izpeljemo mi, kako jo torej izvedemo? Na to Russell Brand nima odgovora. Ima pa ideje. In ideje so sledeče:

Prva in poglavitna misel knjige je, da moramo ubiti pojem korporacije. Russell bi rad imel ulice, polne navadnih ljudi vseh barv, usmerjenosti in ver, ki bi skupaj vodili državo. Trdi, da dokler ne zanemarimo površinskih razlik, ne bomo mogli ničesar doseči, saj se moremo združiti, da premagamo peščico bogatih, ki nadzorujejo množico revnih.

Med najbolj bistvenimi spremembami, ki jih predlaga, so:

• Vrnitev k lokalnemu biološkemu kmetovanju ter ukinitev uvoza in izvoza istih količin hrane, ki prinašajo denar le velikim podjetjem.
• Preusmeritev k odgovorni obnovljivi energiji, za kar moramo narediti konec frackingu in neodgovornemu ravnanju v naftnih rafinerijah.
• Odpis osebnih dolgov, kar bi spodbudilo gospodarstvo.
• Denar, ki ga dobivajo skorumpirane ustanove, bi mordali dati ljudem, ki bi zgradili boljšo družbo za vse.
• Ukinitev nazivov, ki se uporabljajo za to, da izražamo neenakost in sprejemamo izkoriščevalske hierarhije.
• Zavedanje, da centralizirana in odmaknjena oblast ljudjem jemlje moč in da moramo biti odgovorni za lastne skupnosti in upravo, kar lahko dosežemo s tehnologijo.
• Za revolucijo je pomembno, da smo enotni in povezani.

Revolucija naj bi zajemala decentralizacijo moči, ta moč pa bi šla ljudem na ravni skupnosti. Pomembni dejavnik pri tem bi bila duhovnost, ki bi se morala uvesti v vseh družbenih strukturah.

Na kratko bi lahko povzeli vse ideje v treh kategorijah: Brand trdi, da je potrebno spremeniti tiranijo korporacij, ekološko neodgovornost in ekonomsko neenakost. Za to je treba odstraniti vse trgovinske sporazume, monopole in nepredstavniške demokratične inštitucije, ki bi jih nadomestile lokalizirane, samoupravne skupnosti in podjetja.

Ne moremo reči, da ne ve, kaj govori, niti slučajno. Niti ne moremo reči, da nima prav, ker ima. Lahko pa rečemo, da nihče ne ve, kako to doseči in ta del je tisti, ki manjka tako tej knjigi kot vsem teoretikom, ki bi radi spremenili svet.