14. 7. 2020 / Esej / Literatura / Recenzija

Roland Barthes: Dnevnik žalovanja: 26. oktober 1977–15. september 1979

Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2020
Prevod in spremna beseda: Suzana Koncut 

V slovenščino je bila v zadnjih tridesetih letih prevedena cela vrsta osrednjih del francoskega literarnega kritika in semiologa Rolanda Barthesa (1915–1980). To množino prevodov, ki pričajo o trajnem zanimanju za Barthesovo misel pri nas, je mogoče za silo razdeliti v dve skupini. Na eni strani so teoretična, semiološka ter literarno in kulturno kritična dela, na primer Elementi semiologije ali Mitologije. Na drugi strani je vrsta besedil, večinoma iz Barthesovega zadnjega desetletja življenja, v katerih naj bi se ta odklonil od strogo teoretskih ciljev v prid bolj subjektivnemu in fragmentiranemu načinu pisanja, ki ga ponazarjajo Fragmenti ljubezenskega diskurza, Užitek v tekstu ali Camera lucida, njegovo zadnje za življenja objavljeno delo. To spremembo usmeritve nekateri razumejo kot Barthesov prehod od strukturalizma k poststrukturalizmu.

Dnevnik žalovanja, ki je v francoskem izvirniku kot del Barthesove zapuščine izšel šele leta 2009, sodi v ta drugi tok Barthesovega pisanja, kakor v jedrnatem in tehtnem spremnem zapisu pojasni prevajalka Suzana Koncut. Barthes je dnevnik začel pisati po materini smrti konec leta 1977, v kratkih, celo telegrafskih zapiskih, kjer je sproti popisoval svoja občutja in razmisleke, pa tudi podrobnosti iz svojega vsakdana, kot so druženja, potovanja, razgovori, filmi, knjige. Zunanja avtobiografska vsebina zapiskov je pogosto preveč nedorečena, da bi nepoznavalcu kaj pomenila; zato bolj pritegnejo Barthesove natančne refleksije lastnega razpoloženja skozi dneve, tedne in mesece po materini smrti ter njegova samoanaliza ob spopadanju s to neznansko izgubo.

Iz zapiskov se izriše presenetljiva slika Barthesovega nekonvencionalnega razmerja z materjo. Z njo je živel vse življenje, v svojstvenem simbiotičnem razmerju, v katerem je mati zanj igrala več vlog. Predvsem mu je predstavljala to, kar mati predstavlja otroku – vir varnosti in moralne gotovosti, »ponotranjeni zakon«, kot zapiše. Hkrati mu je bila tudi življenjska sopotnica, zato Barthes v svojih zapiskih zveni tudi kot »neutolažljiv vdovec«. V zadnjem obdobju, ko je bila od njega odvisna in jo je moral negovati, pa jo je dojemal tudi kot lastnega otroka, kot hčer: »Dolge mesece sem bil njena mati. Zdaj je, kakor da bi izgubil hčerko.« Kompleksnega razmerja z materjo se je Barthes dotaknil tudi v svoji zadnji dokončani knjigi, eseju o fotografiji Camera lucida, kjer neko posebej ljubo fotografijo matere kot otroka, ki jo omeni tudi v Dnevniku, naveže na razmislek o povezavi med fotografijo in smrtjo.

Bralcu ali bralki, ki bi od »dnevnika žalovanja« pričakovala tipično žalovanje otroka za izgubo starša, se utegne Barthesovo odvisnostno razmerje z materjo zdeti nenavadno, celo spotikljivo. Zlasti kadar Barthes odnos brez zadržka idealizira, je z njim težko sočustvovati. Toda od njega se tudi deloma distancira, ko svoje pisanje, torej svoje delo ali kariero, opredeli kot tisto ločeno področje, do katerega mati ni imela dostopa. Za razliko od vsakodnevnega življenja, ko je živel znotraj materinega domačega reda, ki ga je z veseljem sprejemal, saj je bil to »dom, sistem, ki je bil moj, ko je bila ona tam«, se je Barthes v svojem pisanju lahko uveljavil samostojno; tam je bil avtonomen: »Osupljiva, vendar ne moreča misel, da zame ni bila ‘vse’. Sicer ne bi napisal dela.«

Naslov Dnevnik žalovanja namiguje, da gre tu za proces žalovanja, ki ima začetek in konec. Toda Barthes se upira psihoanalitični ideji o kontinuiranem »delu žalovanja«, torej ideji, da bi v svojem žalovanju lahko napredoval, da bi kadarkoli lahko nehal žalovati. Njegovo je »pravo žalovanje, ki ne omogoča nobene narativne dialektike« in se zato tudi ne more izteči. Zato zavrača procesno besedo žalovanje in raje govori o žalosti. Njegova žalost je brezčasno stanje, ki mu v vsakem trenutku posebej, diskontinuirano, vdira v vsakdan in ga odteguje »filozofiji Časa, premeščanja, spreminjanja s Časom«. Barthes se torej upre ideji, da bi se lahko kot oseba spremenil ali napredoval: »Jaz se ne stara.«

Barthes pokaže, da smrt bližnje osebe človeka približa lastni smrti, ne kot abstraktnemu dejstvu, ampak kot prihodnjemu dogodku, ki se bo zgodil prav njemu. Tudi jaz bom umrl. Smrt staršev pa človeku še posebej predoči, da ga od smrti ne ločuje nič več, da je (generacijsko) naslednji. Kakor zapiše: »Resnica žalovanja je zelo preprosta: zdaj, ko je mam. mrtva, sem potisnjen iz oči v oči s smrtjo (od nje me ne ločuje nič več razen časa).« Toda Barthes, ki je bil od matere eksistencialno odvisen, brez nje ne najde več mesta niti v lastnem življenju: »Plima žalosti – odmaknjen od obrežja, ničesar na vidiku. Pisanje ni več mogoče.« Zato njegovi zapiski kljub orisom novih načrtov in projektov izzvenijo fatalistično, brez upanja na »novo življenje«, Vita nova, kar je naslov njegovega neuresničenega romanesknega projekta, ki ga omenja v Dnevniku. Vse njegovo nadaljnje pisanje se kaže kot priprava na smrt. Kakor kategorično zapiše v Cameri lucidi: »Moja posamičnost se ne bo mogla nikoli več univerzalizirati (razen utopično s pisavo, katere projekt je odtlej postal edini cilj v mojem življenju). Poslej samo še čakam svojo popolno, nedialektično smrt.«

Barthesovi projekti v zadnjih dveh letih življenja (1978–80), med katerimi izstopa prav Camera lucida, so bili namenjeni tudi ohranjanju spomina na mater. V Dnevniku lastne dosežke opredeljuje kot nične, če z njimi ne bo ovekovečil tudi matere: »Kaj me briga, ali bom preživel samega sebe v hladni in lažnivi neznanosti zgodovine, ko pa spomin na mam. ne bo preživel mene in tistih, ki so jo poznali in bodo tudi sami umrli? Ne bi si želel ‘spomenika’ samo zase.« Barthesu se možnost življenja kaže prav skozi delo v materin spomin, kakor da je njegovo fizično življenje po njeni smrti pogojeno s tem, da ji zagotovi simbolno življenje. Četudi v svoje projekte pogosto podvomi, mu prav pisanje vendarle predstavlja tisto pravo »delo«, ki naj nadomesti zgolj psihično »delo žalovanja«. Včasih se celo zdi, da Barthes pisanje skoraj malikuje in s tem odriva dejansko potrebo po žalovanju.

Barthes je v znanem članku »Smrt avtorja« (1968) postuliral, da se mora avtor umakniti iz literarnega dela. Po njegovem mnenju je treba literarna besedila brati kot besedila, ne kot avtorske izjave. Vir smisla besedila naj ne bo avtor, temveč besedilo samo: »Pisanje pomeni uničenje vsakega glasu, vsakega izvora. Pisanje pomeni nevtralnost, raznovrstnost, dvoumnost, v katero se izmika naš subjekt …« Tako naj bi postali brezpredmetni vsi poskusi psihološke, biografske ali sploh koherentne interpretacije literarnega dela. Dnevnik žalovanja, napisan deset let kasneje, pa predpostavlja ravno nasprotno, kar morda kaže na razvoj Barthesove misli ali spremembo njegove naravnanosti do pisanja. Dnevnik namreč zahteva, da si ustvarimo psihološko in biografsko sliko pisca, osebe Rolanda Barthesa – brez te entitete besedila pravzaprav ni. Barthesov Dnevnik potrebuje predpostavko Barthesa kot avtorja, ker pritegne predvsem ali sploh zgolj v tem, da odpira okno v njegovo dušo.

Četudi ostaja nejasno, ali je Barthes svoje zapiske iz Dnevnika v neki obliki nameraval objaviti, na podobnem avtobiografskem principu deloma temelji tudi esej Camera lucida, ki ga je začel pisati v istem času. Zato je mogoče sklepati, da je avtobiografskost zanj postala pomembna tudi zunaj Dnevnika. Ali bo Dnevnik (pa tudi Camera lucida in druga podobna besedila) tehtno branje, je torej odvisno od tega, ali bosta bralka in bralec lahko vstopila v avtorjev notranji svet, in to ne glede na to, ali ju Barthes kot oseba že v izhodišču zanima. Prav ta vstop v Barthesov notranji svet pa je v primeru Dnevnika otežen, ne le zaradi Barthesove težavne naravnanosti do matere, ampak tudi zaradi vase zaprtega, premlevajočega, celo solipsističnega načina pisanja, polnega medbesedilnih napotil, imen in naslovov, kratic, okrajšav in fragmentov. Vse to je za žanr dnevnika seveda pričakovano, vendar je dvomljivo, ali bodo te vsebine pritegnile tudi koga, ki se z Barthesom ne ukvarja strokovno.

V uvodu k Dnevniku žalovanja francoska urednica Nathalie Léger zapiše, da to ni končana knjiga, temveč »hipoteza knjige«, ki je Barthesu služila kot izhodišče za druge projekte, zaznamovane z materino smrtjo. Prav zaradi svoje prvinskosti Dnevnik spočetkadeluje bolj pristopno od drugih Barthesovih poznih besedil, saj nudi spontane, manj literarno obdelane, manj distancirane uvide. Toda nazadnje Dnevnik ostaja pretežno zaprta knjiga. Prvi razlog je, kot že omenjeno, pogosta hermetičnost zapiskov. Drugi razlog pa je Barthesova izjemna fascinacija nad lastno osebo, fascinacija, ki je marsikdo ne bo delil. Ta je nemara posledica njegove namere, izražene v Cameri lucidi, da bi svojo »individualnost ponudil, jo dal na voljo znanosti o subjektu«, torej da bi subjektivne, tudi biografske danosti z nekakšno alkimijo pretalil v obče veljavna spoznanja. Toda sam Dnevnik je za to preveč vase zaverovan, kakor da se ne trudi seči iz subjektivnosti v medosebni prostor, ki je edini dejanski prostor branja. Ker ni znano, ali je Barthes Dnevnik nameraval objaviti v zdajšnji obliki, pa te kritike ni mogoče uperiti v avtorja samega, temveč predvsem v uredniško predstavitev tega nadvse osebnega in zasebnega besedila.