Rok Bohinc: Luknja na vrhu sveta [basen]

V majhni luknji na terasi starega bloka sredi mesta sta živeli dve ostareli podgani. Že dolgo je minilo od njunih pustolovskih dni, ko sta kradli po stanovanjih in strašili nič hudega sluteče gospodinje. Njune male podganice so zrasle in se skupaj s svojim naraščajem preselile v stene mansarde, najmlajša pa je že pred leti pobegnila v studijsko stanovanje in se prepustila boemskemu življenju.

Podgani sta sedaj večere preživljali zatopljeni vsaka v svoje opravilo. Medtem ko je ata raziskoval mehanizem pokvarjene žepne ure, je mama krpala stara obledela oblačila.

”Veš, o čem pogosto razmišljam?” je nekega dne nenadoma rekla mama. ”O najinem poročnem potovanju. Kako čudovito je bilo, ko naju je golob odpeljal do parka. Nikoli več nisem videla toliko zelenja na enem mestu.”

”Pah,” je zagodel ata, ”To so bili drugi časi. Včas si lahko dobil goloba, da te kam pele. Dons so pa vsi kriminalci!”

”No, ne bodi no tak. Že res, da so bili to drugi časi, ampak tudi danes bi lahko kam šla na izlet.”

”Na izlet! Midva sva pa res prestara za izlete.”

”Kako lahko rečeš kaj takega! Jaz se počutim tako živo kot pred enim letom, ko sva se poročila.”

”Ha-ha-ha, zato pa potrebuješ tako dolgo časa, da vdaneš sukanec v šivanko. Tvoje oči že dolgo niso več za nobeno rabo.”

”EJ! PAZI SE! Še vedno dovolj dobro vidim, da lahko zadanem tvojo veliko betico.”

”Ampak če me udariš, si boš verjetno izpahnila ramo.”

”Mogoče, ampak bo vredno!” je besno zakričala mama in odvrgla šivanko in spodnjice, ki jih je šivala. Jezno je odkorakala do izhoda in se zastrmela ven. Ata si je veselo prhnil v sive brke, misleč, da je zmagal prepir, a kmalu je začutil, da je resno prizadel soprogo. Obrnil se je proti gospe, vendar je z repom prevrnil kolesca in jih stresel po tleh.

”Prekleto! Vidiš, kaj sem storil zaradi tebe.”

Toda gospa se ni odzvala. Nežno je zaihtela in od daleč je bilo videti, da joka. Ata je jezno pospravil kolesa na mizo. Opazil je žalost. Dom je napolnilo nelagodje. Zazrl se je v star, obledel izrezek iz časopisa. Bil je članek iz dnevnega časopisa z dne, ko sta šla na poročno potovanje. Z velimi črkami je pisalo ”Podgane na golobih preplavile Tivoli!”, z malo manjšimi črkami pa je spodaj pisalo ”Živalsko sodelovanje – napredek ali poguba.” Spomnil se je vseh lepih dni, ki jih je preživel s svojo soprogo in zavedel se je, da je lahko samo srečen, da je našel osebo, ki je kljub njegovemu nerganju z njim preživela svoje življenje.

Obrnil se je proti izhodu, da bi se opravičil mami, toda tam ni bilo nikogar. ”NADA!” je zakričal. Stekel je proti izhodu in na teraso. Srce mu je divje bilo. Je kam padla? Jo je našel maček? ”NADA!” Prestrašeno je gledal naokrog, nje pa ni bilo nikjer. Sesedel se je. Začel je jokati. Izgubil je vse, kar je ljubil! Sedaj je ostal brez vsega.

Takrat pa se je nad njim pojavila senca.

Smrt! Naj pride! Sedaj ni več smisla. Zazrl se je v nebo, svoji pogubi v oči, in tam zagledal golobico, na njej pa …

”Kdo je prestar za jahat golobe, a? Kdo je preveč krhek, a?” se je nasmejano drla mama.

Ata se je z zadnjimi močmi pobral na zadnje noge in dvignil svojo tačko, mama pa je obrnila goloba proti njemu. Stegnila je tačko, ga prijela in ga z vso silo potegnila na golobico. Vsi trije so se dvignili visoko v nebo ter se usmerili proti parku, kjer sta podgani že davno tega preživeli svoje poročno potovanje.

”Zapomni si, kozel stari, nikoli nisi prestar, da bi živel življenje.”

***

24. maja 2016 se je v Trubarjevi hiši literature odvil finalni večer serije Kosajte se s Kosom, na katerem so tekmovalci pisali tekste na podlagi sedmih minut kratkega filma Jana Cvitkoviča Ljubezen na strehi sveta. Žirija v sestavi Aljoše Harlamova, Matevža Jermana in Lare Paukovič je soglasno odločila, da prvo mesto pripade Roku Bohincu, ki je dobil nalogo napisati basen. Basen je po Literarni teoriji Janka Kosa kratka zgodba, po notranji zgradbi epska, vendar z didaktičnim pomenom, kar se pogosto kaže kot posebej izrečen nauk na koncu teksta. Motivno se naslanja na like in dogodke iz živalskega in rastlinskega sveta, ki jih personificira, vendar so mogoče tudi basni s človeškimi osebami ali celo bogovi. 

Opomba: tekst je nastal v tridesetih minutah. 

Foto: Bonino Englaro