Riad Sattouf: Arabec prihodnosti
Raida Sattouafa, francoskega striparja in filmskega režiserja fracosko-sirskih korenin, lahko v slovenščini zaenkrat beremo le v 1. delu uspešnice Arabec prihodnosti. Gre za kronološko strukturirano avtobiografijo t. i. romana v stripu, ki svoje spomine na otroštvo vpenja v (arabsko) socialistično obarvano dogajanje v Gadafijevi Libiji in Siriji Hafeza al-Assada. Mali Raid skupaj s staršema zapusti rodno Bretanijo, da bi tam uresničeval ideal očetove panarabske ideje o izobraženem in svetovljanskem Arabcu, osvobojenem vpliva ruske in ameriške imperialistične velesile.
Poleg intimnega aspekta trojice, ki si sredi revščine in politične nestabilnosti prizadeva za doseganje minimalnega zahodnjaškega standarda udobja, se zlatolasi Raid sooča predvsem s kompleksnim trkom dveh mentalitet. Neizprosnost otroške igre pri tem brez dlake na jeziku odslikava intelektualni horizont povečanih različic Raidovih številnih bratrancev in sošolcev. Ti ga (med drugim) zmerjajo, da je Žid. Raid se kot avtor stripa iz sodniške pozicije načeloma umika – odrasli ego v naracijo največkrat posega tam, kjer anekdota potrebuje kontekst, ki naredi fabulo koherentno. Tako ima komentatorski glas (poleg funkcije pojasnjevalca zgodovinskih faktov) predvsem vlogo posrednika med naivno otroško pametjo, ki sama po sebi ne bi zmogla povezovati posameznih spominov v bralcu prebavljivo sosledje situacij. Trditi, da je ‘komentator’ nevtralen, bi bilo glede na Raidovo kvantno premoč v Franciji preživetih let smešno, pričakovati od ‘pripovedovalca’ nekakšne objektivnosti nevpletene 3. osebe pa je v avtobiografiji pač nesmiselno. Raidovo otroško dojemanje sveta je torej podrejeno percepciji, s katero se bo identificiral ‘univerzalni’ bralec, tj. predvsem zahodnjak, saj odnos med očetom in sinom (in posledično med evropsko in arabsko kulturno tradicijo) krepko prevladuje nad mamino pasivno prezenco. Zaradi svoje nazornosti in zgodovinskih komentarjev je Arabec torej odličen uvod v lekcijo o bližnjevzhodnem konfliktu, a se bo skozi 160 barvnih strani brez večjega napora prebil tudi kulturne ekskluzivnosti lačen laik brez resnih intelektualnih ambicij.
Da bo strip vžgal, je Sattouf najbrž vedel, saj gre za še eno v množici sodobnih literarnih del, ki se prodajajo predvsem na račun glorifikacije otroške perspektive. Ta je tako glorificirana zaradi preprostega efekta nostalgičnosti in univerzalnosti, ki ga ne bomo ponovno secirali, poleg tega je otroški pogled na svet Sattoufu dosti domač (Ma Circonscision, Les cahiers d’Esther) in dokazano učinkovit pri razbijanju stereotipov.
Pri Arabcu prihodnosti se poleg avtobiografskosti in otroške perspektive kot pomemben dejavnik uspešnosti ponuja še tematski naboj dela. Njegova moč je seveda v tem, da navidez lahkotno, tj. nazorno in s prisrčnostjo, vpelje v intimno pripoved zgodovinski kontekst, ki predstavlja podlago za torišče idejno-političnih in sociološko-kulturnih problemov našega časa.
Kot glavni kompenzator zahtevnosti teme, ki je (vsaj pri nas) po napadu na Charlie Hebdo postala najprej delikatna, potem pa preveč vseprisotna za karkoli konstruktivnega, se je Sattouf zatekal k humorju. Ta je v navidezni ‘odmaknjenosti’ od dogajanja kljub avtobiografskosti glavnega lika precej podoben tistemu iz trpkih La vie secrète des jeunes. Enako, kakor se izključuje iz vinjet z bizaroidnimi prizori s pariških ulic, se pri delikatnih situacijah izvzema tudi pri svojih otroških spominih. Postavlja se v pozicijo izpričevalca – prenašalca sporočila in ne igra na bralčevo sočutje neposredno s sentimentalnostjo. Empatičen postane bralec predvsem z refleksijo, ki sledi nasmešku. Da bi smeh šele sledil intelektualnemu šoku, je pri Arabcu prihodnosti manj verjetno, kot denimo v serialu La vie secrète des jeunes ali Pascal Brutal, saj je v pri Arabcu humor v osnovi dokaj ‘normalen’ in bo razumljiv tudi nerednemu bralcu (stripa). Zaradi posebne in z zvedavo ter nebogljeno otroško pametjo grajene senzibilnosti do takega bralca – zahodnjaka, ki se mu zdijo arabske navade ‘čudne’ in ob njih potrebuje kontekst, da bi se njegov tolerančni prag omehčal – je Arabec prihodnosti pravzaprav kanonsko delo sodobne literature in striparske umetnosti tipa Persepolis.
Formalno Sattouf svoj medij brez dvoma obvlada, saj prav dvojni kod sporočila daje stripu možnost, da z minimalnimi sredstvi izpostavi nianse, ki problem delajo kompleksen. Risba je po črti mehka, a jasno definirana in detajlirana do te mere, da hitro zaobjame bistvo, kar omogoča tekoče branje. Skromnost pri uporabi barvnih kontrastov dela celoto še manj balastno, kakor je vsebina stripa že sama po sebi. Ta minimalizem v uporabi sredstev je nakazan že na naslovnici, ki je sicer dosti bolj udarna od nežnejših podlag, ki prevladujejo v knjigi. Prav ta dvojnost ovitka in vsebine se vzpostavlja kot osrednja značilnost Arabca prihodnosti: de facto surova vsebina je izpovedana z infantilno naivnostjo, podobno kot je baje sonorno razlikovalna Sattoufova dvojezičnost – arabsko naj bi govoril zelo možato, medtem ko njegova francoščina zveni izrazito feminilno.
Summa sumarum, Arabec prihodnosti je na domači sceni dobrodošla in (pre)dolgo pričakovana stripovska klasika, Raid Sattouf pa za širšo slovensko publiko žal ostaja manj dostopni vir lucidnega humorja z računom, pri katerem včasih ne veš, kdo pije in kdo plača.
