Walt Whitman: Listi trave
Založba: LUD Šerpa Leto izida: 2019 Prevod: Ana Pepelnik in Primož Čučnik Spremna beseda: Tomaž Grušovnik
Mnogi imenujejo Whitmana skupaj z Emily Dickinson za starša ameriške poezije. Njegova izvirnost se ne kaže le v pionirjenju prostega verza v novem svetu, temveč tudi v neizčrpni zakladnici idej, vtisov in spoznanj, ki so ne le njegova, temveč tudi spodbujena v bralcu, kot Sizif ujetem v brezkončnem užitku interpretiranja. Pri razmišljanju o njem smo res omejeni z veznikoma »ne le – temveč tudi«. Zgovorno se mi zdi dejstvo, da takoj, ko kritik Randall Jarrell v Whitmanovi poeziji odkrije morebitno šibkost, jo razglasi za irelevantno. Kot bi prekašala samo sebe.
K pesnikovi priljubljenosti ne pripomore le dejstvo, da je izjemen poet, temveč tudi da je izjemen ameriški poet. Svojo državo in vrednote iz njenih znanih sanj privzame za osnovo svoje filozofije, ki pa postane preširoka, da bi ji lahko rekli nacionalizem. Njegova percepcija obstoja tako rekoč postane radikalna demokracija. Preko njegovih pesmi vse dobi pravico do izraza, on pa opravlja vlogo posrednika. Čeprav so zanj bitja, stvari, Walt Whitman in bralec skupaj neločljiva magnetna celota, ugotavlja, da ne more slaviti izjemnosti le te, brez da bi vso popolnost priznaval tudi njenim sestavnim delom. Tako nekateri odlomki izpadejo kar egocentrično, a se uravnovesijo z ostalimi. Svoje namene izrazi že s prvimi tremi verzi v zbirki:
Pôjem o sebi in se slavim,
in kar privzemam jaz, boš privzel tudi ti,
ker vsak atom mojega bitja je prav tako del tvojega.
Zaveda se veličine svojega spoznanja (oziroma svojega mišljenja), pa se prav zaradi njegove vsebine ne postavlja nad ostale, ki preživljajo svoje dneve v naivnosti. Prav zato tu izstopi vloga bralca, ki ne pripada nevedni množici, a prav tako ne dosega monumentalnosti poeta. Slednji ga vzame pod svoje okrilje in ga uči. Med njima se pojavi fascinantna intima, katere naj literatura po svoji naravi (pisatelj–bralec) sploh ne bi dosegala. Ne gre le za nagovarjanje. Whitman nas brez vprašanj umesti v dogajanje. Lep primer najdemo na primer v štiriinštirideseti pesmi pesnitve Pesem o sebi (Listi trave je naslov zbirke, katero sestavlja več pesnitev. Nekatere se potem delijo še naprej v oštevilčene pesmi):
Prišel je čas, da pojasnim – vstanimo.
Whitmanovo filozofijo še najbolje povzame metafora trave, ki se večkrat pojavlja. V šesti pesmi Pesmi o sebi Whitmana (kot lirskega subjekta) otrok vpraša: Kaj je to trava? On pa ne ve, kako naj mu odgovori, saj tudi sam ne ve. Potem mu našteje več ugibanj, ki se začenjajo z mogoče in ali pa. To sovpada tudi z verzi iz Odgovarjalčeve pesmi:
Človek je klic in izziv
(zaman samo prežiš – slišiš ta porog in smeh? slišiš ironične odmeve?)
Naloga pesnikov in izobražencev je zanj približevanje k rešitvi skrivnosti človeških kontradikcij in paradoksov z reguliranim ugibanjem. Večkrat izrazi svoje neodobravanje do vznesenosti intelektualne srenje takratnega časa, ki se skrivnosti približuje z napačnimi, racionalističnimi prijemi. Tudi v splošnem njegova filozofija zavrača vse, kar ne slavi človeka. Zanika celo obstoj smrti, zavzema se za krožnost, kar se verjetno nanaša na kolektivnost človeške zapuščine, človeka kot vrste, kar nas spet privede do slavljenje celote ter njenih posameznih delov. Iz tega izvira tudi njegova zaščitniška ljubezen do marginaliziranih stvari, katerih do-prispevek k celoti je spregledan.
Rad bi izpostavil še Whitmanovo tezo o izvoru poezije oziroma pesnika. Verjel je namreč v simbiotično razmerje med družbo ter poetom. Družba njega oblikuje, on pa posledično vpliva nanjo:
in vsi pronicajo vame in jaz pronicam vanje,
je že tako, da sem bolj ali manj eden od njih,
in iz enega in iz vseh pletem pesem o sebi.
Verjetno je prav zato njegov slog tako izrazito ameriški, Amerika pa je tako očitno whitmanovska.
