Vsakič znova pomlad

Jure Jakob: Drobne opazke
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2024

Pesniško zbirko Drobne opazke pesnika in pisatelja Jureta Jakoba, ki je bila nominirana za Veronikino nagrado, sestavljajo pesmi, ki brenčijo, skačejo, se igrajo, kotalijo, iskrijo in so polne življenja, kot porajajoča se pomlad, hkrati pa jih zaznamujejo nemir, melanholija in otožnost, kar pooseblja sneg, ki se predolgo zadrži še do meseca aprila. Ta občutja navadno izzovejo izjemno rahločutne in globoke misli, strnjene v končne verze, ki se zaradi avtorjevega specifičnega načina upovedovanja lirskemu subjektu in hkrati bralcu zdijo, kot da jih misli, čuti in poraja prvič. (Za)čudenje pa sovpada z navdušenjem nad vzcvetelimi popki vsako pomlad znova.

Vse podobje v pesniški zbirki izvira iz narave. Besede, metafore in poosebitve rastejo in se razraščajo skupaj z novo pomladjo, ki lirskem subjektu vzbuja občutje, »kot da [je] pred vrati raja«. Avtor izjemno slikovito in barvito opisuje drobne trenutke gibanja rastja ali živali, ki jih najverjetneje opazi samo on, saj je občutljiv in prepusten za vsak premik, piš in žarek. Pesmi nas preslikajo na pomladni travnik ali obrobje gozda, za vsakim vogalom pa v nas »butne drobno, snežno cvetje divje slive«. Živost nanizanih podob pesnik ustvarja tudi z dobro premišljenim sestavljanjem besed in posledično ustvarja avditivnost, ki podobo travnika naredi še bolj konkretno: »Grlica gruli […] / Vlak pripelje, pelje, odpelje. / Pes zalaja in laja«. S temi pesniškimi prijemi avtor uspešno prikaže in ustvarja naravo kot oazo spokojnosti, kjer lirski subjekt išče uteho in tolažbo. Ko se vrne iz sprehoda, namreč »domov prinese mir«.

Lirski subjekt pa je nujno tudi pesnik, njegova poezija začne nastajati šele ob premikih narave, ki je njegov neskončni navdih. Središčna pesem »Živi živci« zelo dobro povzame idejo nenehnega gibanja in prehajanja vsega živega, zatorej »[d]anes poezije ne zmanjka«. Podobje iz narave, avditivnost in razigranost ubeseditve sovpada z nenehnim gibanjem narave, celotna zbirka pa je zato dinamična, živa in cela na trnih. Iskrivo in iskreno začudenje, ki lahko pripade samo pesniku ali otroku, nad vršanjem brezovih listov in brenčanjem čmrljev, prežema celotno zbirko. Vtis prvega doživljanja pomladi avtor ustvarja s pomanjševalnicami in podobami, ki se zdijo, kot da bi jih izrekel otrok; Jure Jakob je nenazadnje tudi avtor otroških slikanic. »Sončne žarke je tako pojedel oblak«, »rdeči bor je obrastel z brado košatega bršljana«, »telohi so zardeli in žalostni«, »taščice pa skakljajo po vejah grmičevja, kjer čmrlji skačejo kot po trampolinu«, če naštejem nekaj avtorjevih verzov. Deli pesmi so zato kot izseki iz pravljice, kar še poudarja prvinskost, neponarejenost in pristnost zbirke.

Narava pa, ne glede na to kolikokrat jo opišemo in popišemo, ohranja skrivnostnost in nedostopnost (»Kako da je ptica / po vsaki ponovitvi / lakote in ubijanja / še vedno / vsa vzvišena in lepa?«). Njena neopredeljivost in neulovljivost sovpada z lastnostmi, ki pripadajo Bogu, ne nepomembnemu motivu zbirke. Po noči vdajanja »obupni, nori žalosti« nastane pesem »Drobni psalm«, v kateri pesnik prosi odpuščanja mravljo, sinico, vijolico, žafran … samo enkrat pa usmiljenja prosi Gospoda. Tudi po nôči boja z demoni, se subjekt zbudi v nov dan, ki ga ustvarja jutranja zarja. Zbirka pritajeno vzbuja vprašanje, ali je narava za lirskega subjekta samozadostna in neodvisna od Boga ter njegovega domnevnega stvarjenja vsega. Zdi se mi zelo zanimivo, da ji sam (pri)piše več pesmi in hvalnic kot pa Stvarniku, mogoče zaradi njene predmetnosti in – dobesedno – prizemljenosti. Zgolj občasna prisotnost Boga lahko reflektira tudi ambivalentnost vere lirskega subjekta, medtem ko vera v naravo, ne glede na vse, ostaja neomajna. Subjekt hkrati verjame v oba, med sabo pa se ne povezujeta, Bog je v naravi zgolj omemba; zanimiv paradoks, ki bi bil vreden avtorjevega nadaljnjega premisleka in upesnitve.  

Iz pomladne idile ali zasnežene pokrajine pa izstopajo miselni preskoki, razmisleki, lahko bi jim rekli drobne opazke, ki se porajajo subjektu: »Za drobne podrobnosti sem mravlja, / stanovitno jih nabiram, / z drobnimi opazkami na hrbtu se vzpenjam v kraljestvo, / mali sem med majhnimi«. »Zaveznik narave sem in njen brat«, pravi, takšna pozornost in poglobljenost v naravo pa mu odstira razsvetljenja, ki se ob prvem branju zdijo logična, prvinska, a priori dana: »Čutim, da sem pod vsemi temi oblačili nag«. Gotovo pa so prišla šele s spoznanjem, a posteriori, ki se lepo zaokroži z verzoma »trdo zremo drug skoz drugega« in »Čebele nitke življenja vlečejo v svet / […] / nevidne za nezaupljive oči«. Beg v naravo torej ni samo pobeg, ampak spoznanje o človekovem izvoru, nujnosti ohranjanja povezanosti z naravo in s tem tudi drug z drugim. Nadčutna in nadstvarna razmišljanja avtor poimenuje »drobne opazke«, kar je nedvomno skromna oznaka, ki se vmešča na dolg seznam slovenskih avtorjev, ki so npr. svoje romane poimenovali »povest«, kot Lojze Kovačič za svoj obsežen avtobiografski roman Prišleki.  

Zbirka vsekakor ni »drobna«, ampak pusti trajen vtis in je vredna zahtevnega bralca. Zanj pa je nujno, da poseduje otroško razigranost, radovednost, predvsem pa neizmerno čudenje nad vsem. Poglobljena razmišljanja o trpljenju in bolečini lirski subjekt projicira na naravo, gre za univerzalna občutja, s katerimi se lahko bralec zlahka poistoveti. Zbirka pa ponuja tudi uteho; vedno znova se bo rodila nova pomlad.    

Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.