Tanja Špes: Nedaleč stran
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2023
Tanja Špes je ena od najnovejših perspektivnih predstavnic mlade generacije slovenskih piscev in pisk kratke pripovedi. Bralci jo bodo morda prepoznali kot avtorico naslovne zgodbe v antologiji sodobne slovenske kratke pripovedi Polževi razmisleki, ki je začetek tega leta izšla pri Layerjevi založbi in začela turnejo po državi. Poznajo jo morda tudi kot nominiranko in zmagovalko nekaterih literarnih natečajev. Zbirka kratkih zgodb z naslovom Nedaleč stran, ki je lani izšla pri Cankarjevi založbi, je njen prvenec in kot tak spričo avtoričinega uspeha poraja visoka pričakovanja. Zbirka vsebuje sedemnajst zgodb, žanrsko pa se umešča v znanstveno fantastiko z izrazitimi psihološkimi potezami.
Moji prvi vtisi o zbirki žal niso najboljši. Naslov takoj zamešam z nekim drugim kratkoproznim prvencem, slučajno izdanim istega leta. Kar se zunanjega oblikovanja tiče, lahko rečem, da je naslovnica sicer barvita in estetsko prijetna, a hkrati oblikovno izjemno enostavna (sestavljena je namreč iz dveh prekrivajočih se geometrijskih likov). Promocijsko besedilo na zadnji platnici mi medtem posreduje golo deskripcijo tem in motivov v zgodbah, izogne pa se konkretnejšim sodbam o vsebini in me tako ne prepriča v nakup. Seveda z moje strani ne bi bilo pošteno, če bi knjigo sodil samo po platnicah, zato sem pogledal tudi v notranjost. Zadnji stavek prej omenjenega besedila pravi, da knjiga “ne napoveduje le prihodnosti, ampak tudi nov in samosvoj literarni glas”. “Napovedovanje prihodnosti” pomeni izgradnjo futurističnega vzdušja v zgodbah s pomočjo znanstvenofantastičnih elementov. Ti elementi so vezani na človeško kognicijo: v bližnji prihodnosti so ljudje iznašli načine, kako shraniti spomine na fizične nosilce, kako se dobesedno znebiti določenih čustev in s pomočjo tehnologije vplivati na medsebojne odnose. Uspelo jim je celo izgovorjene besede narediti plačljive. Znanstvenofantastične prvine niso same sebi namen, predstavljajo namreč odskočne deske za raziskovanje oblik vedenja posttehnološkega človeka in naslavljanje razdorov v odnosih, ki nastanejo kot posledica neavtentičnosti ljudi in pretiranega zanašanja na tehnološke rešitve. In ker noben človek ni otok sam zase in ker je vsako tehnologijo mogoče zlorabiti, se nezdravi vedenjski vzorci razmnožijo in ustvarijo zadušljivo družbeno ozračje. Avtoričin samosvoj slog se medtem kaže v posebnem slogovnem prijemu. Ta vključuje naslednje: kratke eno- do dvobesedne naslove, ki povzamejo glavni motiv ali dogajalni prostor, dokaj dosledno uporabo (ponekod vsevednega) prvoosebnega pripovedovalca ter stvarna, na čase sentimentalna, a večinoma neprizadeta obravnava čudaških pojavov in nemogočih znanstvenih odkritij v zgodbah. To zadnje še največ pripomore k vtisu, da gre pri pričujoči zbirki za nekaj novega na slovenski literarni sceni, za nameren odmik od ustaljenih vzorcev pisanja.
Slog pa ne odraža zgolj samosvojosti, ampak tudi določeno stopnjo angažiranosti. Avtorica se kot poklicna psihologinja v zgodbah pogosto posveča eksistencialno obarvanim razmišljanjem o krhkosti in nestabilnosti medosebnih odnosov. Način, kako so ta razmišljanja posredovana, pa se mi ne zdi najbolj posrečen. Prvoosebni pripovedovalci so večinoma glavni liki – razmišljanja so posredovana kot njihovi notranji monologi. Težava je v tem, da imajo ti liki podobne notranje glasove: bogataši, pisarniški delavci in čustvene razvaline vsi zvenijo kot intelektualci, ki vedo vse o človeškem vedenju in se čutijo dovolj suverene, da bi ga komentirali. Poleg tega se taisti liki ne zdijo dovolj natančno orisani, premalo namreč izvemo o njihovem ozadju ali celo o tem, kaj dejansko obsega njihova služba. Povečini ne izvemo niti tega, kako jim je ime. Rezultat vsega tega je, da liki delujejo ne toliko kot osebe, ampak bolj kot avatarji za izražanje določenih stališč. Glede na zastavljenost zgodb bi bilo primerno, da bi bilo tem likom prepuščeno zaživeti v polnem pomenu. Zastavlja se tudi vprašanje, ali ne bi tak neposreden, malo didaktičen in moralističen pristop morda odbil določeno bralce.
Nekaj velja reči še o znanstvenofantastičnih prvinah. Te, podobno kot sami liki, pogosto niso v celoti razvite. S tem ne mislim tega, da zgodba ne pojasni, kako je npr. mogoče nefizični spomin shraniti v fizični obliki. Pojavov ni potrebno vedno znanstveno utemeljiti. Težava nastane takrat, ko zgodba uvede slabo definirano znanstvenofantastično prvino z namenom lansiranja nekega sporočila, ta nerazvitost pa posledično otežuje razumevanje. Zgodba Zaposlitveni razgovor se recimo odvija v nekakšni ustanovi za “urejanje misli”. Kaj natančno to pomeni in kakšna je praktična vrednost takšne dejavnosti v zgodbi ni zadostno pojasnjeno. Podoben problem se pojavi v nekaterih drugih zgodbah. Ko sem v prejšnjem odstavku omenil slabo definirane službe, sem imel v mislih ravno to. Zgodbe v prvi polovici zbirke se osredotočajo skoraj izključno na psihološki vidik tehnologije. Zgodbe v drugi polovici medtem odpirajo bolj sociološka vprašanja, v njih se začnejo pojavljati sledovi antiutopije in kriminalke. Zgodbe v slednjem sklopu se pretežno izognejo pastem moraliziranja, a se še vedno soočajo z nerazvitostjo. Tukaj govorim predvsem o štirih zgodbah: Gospodinja, Tovarna sreče, Spominska plošča in Sedmina. Pri njih se zdi, da si ne upajo oz. jim ne uspe v celoti izkoristiti dane snovi. Tovarna sreče je zgodba, ki iz več gledišč opiše nekakšno nesrečo/teroristični napad in potem bralca povabi, da v naštetih pričevanjih poišče krivca. Zastavljena je odlično, igranje detektiva pa otežuje že obravnavana nerazvitost likov (težko je ugotoviti že to, s koliko možnimi storilci imamo opravka). Nerazvit je tudi naslovni lik v zgodbi Gospodinja, ki govori o razpadajočem odnosu med zakoncema in morebitnem razmerju žene s gospodinjo Methio, ki je predstavljena zgolj skozi opis. Pri zgodbah Spominska plošča in Sedmina se medtem zdi, da njuni antiutopični prizorišči ponujata več snovi, kot je avtorica na koncu izkoristi.
Nedaleč stran je ambiciozen kratkoprozni prvenec mlade avtorice, ki postavi nekaj prodornih vprašanj o sodobnem človeku in hitro razvijajoči se družbi, v kateri živi. A zdi se, da njegov unikaten in socialno angažiran slog bralcu preprečuje, da bi razmislil o teh vprašanjih. Včasih se zdi, da nanje odgovori kar knjiga sama. Obenem se mi zdi, da je v prvencu preveč neizkoriščenega potenciala in obrtniških spodrsljajev. Tanja Špes je s svojimi uspehi že dokazala, da zna napisati inovativne zgodbe in z njimi nagovoriti bralce. Pri njeni zbirki se mi zdi le, da bi potrebovala še malo dela.
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
