Sebastijan Pregelj: Beli konjiček
Založba: Goga Leto izida: 2023
Z nekaj naklonjenosti zvezd bi bilo precejšen delež težav romana Beli konjiček Sebastijana Preglja, ki je letos izšel pri založbi Goga, mogoče prerokovati že iz njegovih uvodnih strani. Odločitev prababice, da bo pravnuku povzela svoje skoraj stoletno življenje, zaradi tesne navezave na burno zgodovino 20. stoletja obljublja ogromno, brez jasno opredeljenih zamejitev pa se izkaže za praktično nemogoč in vnaprej spodletel projekt. Zajeti skuša vse: od travme vojakov, pomanjkanja, izseljenstva, okupacije, komunističnega podtalja, upora in povojnih tabujev pa do poroke, službe, selitve v Ljubljano. Tako niti ne preseneča, da za večji del babičinega življenja po vojni v romanu zmanjka prostora.
Morda se zdi, da je zasnova v svoji naslonitvi na tipičen srednje- oziroma jugovzhodnoevropski fenomen, tj. da so starejše generacije doživele življenje v več državah, hkrati pa s predpostavko prababičine vsevednosti zgolj preambiciozna. A bolj kot to je s poskusom »vsevedne« ureditve zgodovine, ki sama po sebi nima ne repa ne glave, predvsem naivna in prisiljena v zatekanje k improvizaciji. Je partija brez igralne plošče, kjer se pravila določajo po trenutni potrebi in sprotnem navdihu.
Enoznačen ni že sam namen babičinega pripovedovanja. Sodeč po skrbi, ki jo posveča vnukovi pozornosti, se zdi najverjetneje, da skuša osmisliti družinsko usodo in okrepiti njen kolektivni spomin oziroma zgodovinsko zavest. Ker pa to ni odvisno le od nje, romanu kot celoti nedvomno umanjka vsaj sled večglasja, tako na ravni zgodovinske zgodbe kot tudi pri liku vnuka, ki ponotranjenja zgodbe razen s kakšnim vljudnostnim vprašanjem nikoli ne nakaže. Namesto tega trmasto ostaja v vlogi statista brez lastnih mnenjskih sodb.
Toda v tak položaj ga ponekod sili pokroviteljska manira babičinih monologov, ki se do banalnosti utečeno začenjajo z avtoritativnima »veš …«, »poslušaj …« in so neredko začinjeni s precej plehkim moralističnim žuganjem, kot na primer: »Joj, joj, moški ponos. Koliko solz in gorja.« Če skuša torej roman izpostaviti pomen kulturnega prenosa, iz pomanjkanja posluha za mlajše stori prav nasprotno. Z ignoriranjem očitnega medgeneracijskega brezna med izginjajočo, do zadnjega vzvišeno preteklostjo in izpraznjeno, stagnirajočo sedanjostjo je Beli konjiček v dobi odtujenosti pravzaprav otrok svojega časa.
Mladi poslušalec je grobo potisnjen v vlogo tistega, ki naj bi luč zgodovine slepo in brez prevpraševanja ponesel v prihodnost. Ta ideja kar nekajkrat zelo eksplicitno privre na plan: »močno me je prijela, kot bi mislila, da me mora držati, sicer bom vstal in odšel, ona pa ne bo imela nikogar, ki bi mu lahko pripovedovala o svojem možu«. Ob tem se zazdi, da se za babičinim domnevnim osmišljanjem družine v resnici skriva zgolj osmišljanje sebe. Sicer upravičen namen, ki pa bi bil lahko realiziran nekoliko bolj odgovorno in transparentno, brez obvodov. Če se namreč preteklost dojema kot samozadostna, potem je lik vnuka odvečen, njegova prisotnost pa daje zgolj neiskren vtis skrbi za mlajše.
Babičina pripoved skuša osebno zgodovino osmisliti z naslonitvijo na njeno občo ustreznico. In čeprav je njen poskus dokaj medel odmev v mnogo pogledih uspešnejšega, tematsko pa sorodnega romana V Elvisovi sobi, ki je zasebno s subtilnimi posegi usodno spajal z javnim, je na tem mestu Konjiček še najbolj učinkovit. Nujnosti neprestanega vnašanja osebne zgodbe in sploh distanciranega vrednotenja, ki sicer znano zgodovino potujita v neponovljiv kolorit in pripoved dvigata nad raven golega dokumentarizma, se roman nedvomno zaveda. Sugestivna je na primer razklanost babičinega moža na »dvoje src«, enega za državo in enega za družino, ki nazorno ilustrira ukleščenost posameznika v zgodovino ter njegovo nezmožnost povsem zasebnega življenja.
A če že je zgodovina osebno obarvana dovolj pogosto, pa bi glede na to, da gre za samo bistvo pripovedi, lahko resno podvomili v ustreznost razčlenjenosti in niansiranosti teh mest. Nekateri babičini komentarji sicer odlično oživijo zgodovinskega duha, kot ko v jezi nad Živkovićevo vlado pred vnukom prvič zakolne, a praviloma se zamejujejo na robotsko ponavljanje nekaj shematiziranih čustev, ki toliko, da ne obudijo humoralne teorije. Da bi se 20. stoletje lahko strnilo zgolj v občutenje strahu in sreče brez njunih mnogih odtenkov, se preprosto ne zdi prepričljivo.
Podobno tipizacijo izkazujejo brezvsebinski kretenjski vrivki tipa: »In smo živeli naprej, me je prababica prijela za roko,« ki zgodbo rešetajo do onemoglosti in služijo kot cenen, melodramatičen poskus poglobitve snovi. Učinkujejo kot nekakšno nesamozavestno samopotrjevanje, za katerim je moč čutiti pomanjkanje vere v pripovedno dejanje kot tako.
Osebno barvanje zgodovine zaradi zadržanega vrednotenja in shematizacije kot strukturna opora in rdeča nit romana skratka ne zdrži. Včasih se celo zazdi, da beremo zgolj leni mladini posvečen učbenik zgodovine, ki kompleksno snov za silo prevede na raven vsakdana. Prav tu nastopi zgoraj omenjena improvizacija, ki s položaja vsevednega asociativno izbira priljudnejše epizode – posledično pa je roman brez zanesljivega povezujočega okvira novelistično razdrobljen.
Kot bi se roman svoje neenotnosti nekoliko prepozno ovedel, skuša požar po principu deus ex machina pogasiti s pavšalno uvedbo povezovalnega simbola. Gre za belega konjička, plod babičine domišljije, ki ga na koncu prepusti vnuku, kar seveda vzporejamo s prenosom kolektivnega spomina. A ker je breme naštetih primanjkljajev za en sam mesijanski motiv preveliko, ostane presplošen, nedoločen, zasilen, posebno zato, ker ne izhaja iz pripovedi same, temveč je vanjo zgolj neutemeljeno navržen. Tako bralcu kot vnuku zato Beli konjiček ostaja predvsem neizpolnjena obljuba.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Saška Maček
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
