Neskončno drevo nedokončanih misli
Ana Pepelnik: V drevo
Leto izida: 2025
Založba: LUD Šerpa
Ob odprtju prvinsko zelene z nagrado Prešernovega sklada nagrajene pesniške zbirke stopimo V drevo avtorice Ane Pepelnik, morda prav v tisto, pod katerim stoji izpovedujoči pesniški glas. Z vsakim listom papirja odgrnemo novo plast debla zbirke, nove letnice pesniškega jaza in kmalu se znajdemo ne le ob njej, temveč v njej, v njenem miselnem toku, ki nas brez zadržkov sprejme v svojo razpršenost .
Misli pa niso edine, ki so razpršene. Avtorica zabriše tradicionalne okvirje že na prvi strani. Celo tehnični podatki, najtrdnejši elementi vsake knjige, tukaj poševno padajo ali kar že plavajo po papirju. Zbirka že v samem temelju zavrača idejo reda. Prav nič se ne podreja ustaljenim oblikam in pravilom, ne grafika ne miselni tok, niti struktura. Tudi sam naslov nas pozdravi s padanjem iz vrstice. Zbirko sestavlja triintrideset pesmi, natančneje šestindvajset pesmi in sedem vmesnih stavkov (A spiš?, Kako si?, Katero besedo srce, A kaj boli?, A slišiš?, Kako si?, Katero besedo srce), ki nas nekoliko predramijo, vržejo iz ritma in poudarjajo dialoško naravnanost zbirke.
Preden se podrobneje posvetim vsebini, se moram zadržati pri slikovnih podobah. Te so me sprva zmedle, nato pa branje in interpretacijo celotnega dela podkrepile. Sličice, ki se naključno pojavljajo med pesmimi, so na prvi pogled izgubljeni koščki mozaika, ki se na zadnji strani združijo v disonantno celoto. Ne delujejo zgolj kot vizualni dodatki, temveč tudi kot ogledalo avtoričinega poetičnega izraza, fragmentarnosti in kaotičnosti subjektovega toka zavesti, ki pa vendarle deluje presenetljivo harmonično. Zbirko namreč gradi množica krajših in daljših fragmentov, ki sicer funkcionirajo kot posamezne pesmi, a hkrati puščajo vtis nedokončanosti. Vsaka predhodna pesem se preliva v naslednjo, kot da bi vse skupaj tvorile razprto, na videz neurejeno strukturo, podobno končni sliki. Avtorica nam s tem pokaže, da se lepota in harmonija zlahka skrijeta v nelogične in nekoherentne oblike.
»/…/ mal sem zašla in ti z mano sem te
odnesla sabo oprosti ampak ne skrbet peljem naju
zdaj nazaj a slišiš? tiho sem čisto tiho tiho sem zato ker
probam pisat nekaj lepega« (Pepelnik 62)
Naveden odlomek iz pesmi jasno nakaže slog pisanja v zbirki, s katerim nas avtorica aktivno vključuje v svoj tok zavesti, ki je eden temeljev zbirke. Edinstvenost poetike Ane Pepelnik se najbolj odraža ravno v izjemnem občutku za posnemanje notranjega monologa. Ob branju dobimo vtis, da je pesnica zapisovala misli natanko tako, kot so se rojevale v določenem trenutku. Posledično se za voljo takšne avtentičnosti zavestno osvobodi slovničnih in pravopisnih pravil. Ta izredna neposrednost, miselni preskoki, nizi asociacij in mestoma zapletena metaforika spodbijajo vsak poskus standardnega branja, kar bi marsikaterega bralca lahko tudi odvrnilo. Zbirko V drevo je treba doživeti, jo ponotranjiti, sprejeti kot del lastnega razmišljanja, lastnega občutenja. Sama sem branje doživela že skoraj ritualno, kot tihi dialog med sabo, lirskim subjektom in pesmijo samo. Vsi ti postopki hkrati osvetljujejo osrednje tematske poudarke zbirke, predvsem samoto, minevanje in eksistencialno negotovost. Pretrgana, izrazito dialoška govorica preslikava način porajanja in izginjanja misli v zavesti. Bralec ob tem ostaja rahlo negotov, kar ni naključno, temveč nujno. Gre za temeljno izkušnjo, ki neizogibno spremlja spopadanje z lastnim minevanjem in minevanjem drugih, pri čemer pa vzpostavlja misel, da ni konec tisti, ki je najtežji, temveč prav dolgotrajno spremljanje lastnega minevanja in minevanja sveta okoli sebe.
V zbirki se udejanjajo tudi postmodernistične težnje, saj verzi bralca izzivajo in spodbujajo, da zapolni praznine, ki jih pesniški glas pušča v svojih pesmih. To počne prek nizov asociacij in odsekanih zaključkov, pa tudi povsem neposredno, na primer v pesmi »kaj pa«: »koliko bolečine prenesemo katera beseda je ǀ ǀ« in podobno v pesmi »sjurvival«, kjer se v enem verzu pojavijo kar tri vrzeli. Bralci postanemo nekakšni zunanji sotvorci besedila, ki ostaja v nenehnem nastajanju in s tem večno nedokončano. Miselne vrzeli odsevajo nemoč subjekta v soočanju z vprašanji, ki se jim ni mogoče izogniti, a nanje prav tako ni mogoče dokončno odgovoriti. Avtorica nerazrešljivost ubeseduje s temi prazninami, ki jih lahko vsak posameznik zapolni po svoje, bodisi skozi lastne izkušnje, skozi branje, bodisi skozi lastno pisanje. Zdi se, da je slog, ki se ga avtorica poslužuje, najprimernejši za poskus vzpostavljanja začasnega reda v nečem tako izmuzljivem in nedoločljivem, kot je izkušnja minevanja in smrti.
Čeprav so praznine že same po sebi izziv, tem sledi tudi jezik in se izmika ustaljeni rabi. Avtorica verjetno posnema lastno vsakdanjo govorico, zato je jezik slogovno zaznamovan, prepojen s pogovornimi izrazi in anglizmi, kar ga dela še toliko bolj avtentičnega in živega. Dostopnosti jezika nasprotuje razsuta sintaksa, opuščanje ločil, prekinjanje, ponavljanje in prelivanje stavkov. Zato težko govorimo o tisti standardni enotnosti, vendar to niti ni bistvo, saj gre za zbirko in poetični jezik, ki briše meje samega sebe. Enako velja za ritem, ki je mestoma pretrgan, mestoma gladek, a vedno zavezan notranjemu vzdušju subjekta. Kar zbirka izgubi s koherentnostjo, nadoknadi z iskrenostjo. Zdi se, da je avtorici uspelo tisto, kar pri umetnosti štejem za eno največjih vrlin: da skozi specifično življenjsko izkušnjo izrazi nekaj univerzalnega, kar se vsaj do neke mere dotika vsakega izmed nas.
Zbirka je prežeta z globokim občutkom bivanjske samote, pri čemer lirski subjekt nikoli ne ostaja zaprt vase. Neprestano v pesem vključuje drugega, kar deluje kot obrambni mehanizem pred popolno osamljenostjo. Posebej zanimiva mi je bila obravnava teh dialoških odnosov, saj ne gre le za človeške odnose, temveč tematizira tudi odnos med pesnico in pesmijo, med subjektom in besedo. Zato je veliko refleksivnosti in simpatičnih metafikcijskih komentarjev o nastajanju pesmi (»/…/ veš zato ker o tem pišem /…/«, »beseda postala boš pesem«, »sam mal / razmišljam«).
Iz teh medsebojnih odnosov se naravno poraja dialoškost, ki jo zbirka nenehno vzpostavlja. Dialoški vzorci se vzpostavljajo na ravni odnosa med lirskim subjektom in pesmijo ter med subjektom in bralcem. Po eni strani gre za avtoričino spodbujanje same sebe, potrjevanje, da piše, da obstaja, da gre še globlje. Hkrati pa daje pesmi samostojnost, avtonomijo. Odnos med avtorico in pesmijo je enakopraven. Ni čutiti tradicionalne hierarhije ali nadvlade pesnika nad svojim delom. Nasprotno, z odprto strukturo pesmi in neposrednim vključevanjem svojih vmesnih refleksij, jim pusti, da se oblikujejo tudi same. Nastane vzajemno grajenje literarnega dela, pri katerem ne prevlada nobena sila, kar se med branjem močno čuti. Najlepši primer takšnega odnosa je pesem »brez konca«. Deluje skoraj kot hvalnica in obenem opravičilo pesmi, ki ima pomembno vlogo v njenem življenju in jo obravnava kot enakovredno entiteto.
»In sem na istem spet ostala sem brez tebe ǀpesemǀ ker
sem izbrala toliko drugih ker sem mislila da boš zmer
tam postala si samoumnevna oprosti /…/«
Pesnica misel razvije naprej, saj tematizira tudi odnos do njenega izraznega sredstva, tj. besede. Že na začetku zbirke se vzpostavi misel, da sta bila ustvarjena človek in beseda, vendar med seboj nista nujno povezana. Iz tega izhaja vprašanje o tem, kaj človeka sploh pripravi do tega, da besedo uporabi, in še dlje, da jo preobrazi v pesem. S tem se vzpostavi močna metafikcijska raven, ki se razteza skozi celotno zbirko in razkriva neprestano prevpraševanje lastnega poslanstva ter smisla pesniškega ustvarjanja, kakor ga skozi svoj organski in brezkompromisen tok zavesti ubeseduje Ana Pepelnik.
Čeprav zbirka odpira navedene, upravičeno lahko rečemo zahtevne tematike, nas ne pusti povsem pobitih. Tudi med branjem ni čutiti popolne brezizhodnosti ali vdanosti. Ko pesnica na papir razgrne svoje misli in stiske, svoje neposredno razmišljanje, doseže spojitev naših misli z njenimi. Počutimo se slišane, razumljene. Iz drevesa izstopimo z opomnikom, da nismo sami, da se vedno najde nekaj ali nekdo, zaradi česar je vredno vztrajati v tem paradoksalnem obstoju.
In kako bolje skleniti govor o zbirki, ki tudi sama ne verjame v zaključke, kot z njenimi verzi:
» /…/ in to da zaključim
čeprav ne zares ker v zaključke ne verjamem ker v
konce ne verjamem in ja saj vem da veš da o tem govorim
že v druge pesmi in da je v tej pesmi ponovljeno
ampak zdaj malo bolj natančno in bolj zares in še bom ponavljala ha! /…/« (Pepelnik 60)
Uredila: Lara Gobec
Lektoriral: Tjaž Mihelič
