(Ne)moč poezije

Vinko Möderndorfer: Samota
Založba: Goga
Leto izida: 2023
Spremna beseda: Laura Repovš

V prvi polovici letošnjega koledarskega leta je lirski opus Vinka Möderndorferja postal bogatejši za kar dve pesniški zbirki, in sicer za zbirko Samota, ki je izšla pri založbi Goga, ter Naprej naprej, ki jo je izdala Litera. Medtem ko slednjo zaznamuje težja, bolj neposredna družbenokritična nota, Samoto odlikuje čuten, intimen in introspektiven podton.

Struktura zbirke je premišljena in odraža skladno razporeditev pesniškega materiala. Zbirko Samota poleg uvodne pesmi in spremne besede tvorijo štirje deli neenakih obsegov, ki ponujajo različne vpoglede v kompleksnost življenjskih izkušenj. Prvi sklop pesmi, naslovljen »vdih izdih«, komunicira predvsem z intimnim krogom lirskega subjekta ter se osredotoča na raziskovanje notranje samote, kjer prepleti minljivosti, spominov in telesnosti služijo kot osnova za premislek o smislu in naravi človeškega življenja. To je še posebej izraženo v pesmih, ki izpostavljajo samoto kot prostor za introspekcijo in razmislek o preteklih dejanjih in minulih ljubeznih. V drugem sklopu, »v tej deželi se ne bo dalo več živeti«, se – podobno kot v zbirki Naprej naprej – pesnikova refleksija razširi in zajame celotno družbo, odzivajoč se na družbene in politične izzive časa, kar dokazuje, da je avtorjeva pesniška vizija obsežna in se ne omejuje zgolj na opazovanje lastnih čustev. Möderndorfer se ne sramuje kritičnega komentarja in skozi pesmi opozarja na socialne krivice, pri čemer pa je njegov poziv k uporu hkrati tudi oseben in intimen. V predzadnjem sklopu z naslovom »nekdo drug« se znova vračamo v ožjo intimo sfero, zadnji del, »nemoč poezije«, pa vsebuje zgolj eno samo, homonimno pesem. Ta skoraj alegorični, kontemplativni pesniški finale zaokrožuje poetiko celotne zbirke.

Oblikovno ter slogovno Möderndorfer ostaja zvest svoji ustaljeni, prepoznavni formi. Nerimane pesmi v prostem verzu, brez velikih začetnic in (skoraj) brez ločil (z izjemo nekaj dvopičij in vprašajev) v odsotnosti tradicionalne metrike in tipografije ritmizirajo ponavljanja, besedne igre, aliteracije in druge glasovne pesniške figure. Ta minimalistična oblika dopušča kontinuiteto besedil ter poudarja cikličnost življenja in izkušenj, hkrati pa ustvarja občutek svobodnega raztezanja pesmi v prostor, ki se ne začne niti ne konča na strani. Neposreden, verističen jezik in introspektiven slog kontrastirajo živahne podobe, mestoma tudi bogat simbolizem. V pesmi »nemoč poezije« beremo: »lastovka se je zaletela v okno / iskala je prostor / za gnezdo / na steklu mojega okna si je zdrobila glavo / jaz sem ravno pisal ljubezensko pesem / ko je počilo / mislil sem / da je kamen / tako kot včasih / ko si stala pod oknom / […] zdaj pa je lastovka / ležala na polici / […] niti ljubezenska pesem / ji ni mogla povrniti življenja«. Motiv umirajoče lastovke, ki najde svoj konec v pesnikovih dlaneh, je simbolna podoba za moč in hkrati omejenost poezije zaradi resničnosti. 

Poleg dihotomij in protislovij, ki jih je v Samoti na pretek, v zbirki najdemo tudi nekaj zelo posrečenih besednih iger – v pesmi »ne več« avtor spretno izkoristi paronimijo besed kesanje/kisanje (»[…] niti svežih knjig ne več / ne več kesanja kislega zelja / peče v želodcu napenja črevesje / slaba vest in spomini […]«), v pesmi »samost« pa se poigrava z besedami iz iste besedne družine: »[…] preveč sama in osamljena / samost je tudi samostojna / in družabna […]«.

Tudi vsebina, podobno kot forma, je v Samoti značilno möderndorferjevska. Lirskemu raziskovanju ljubezni in ljubljenja, bistva in bivanja, ki so stalnica avtorjeve poetike, se tokrat pridružuje akutno zavedanje minljivosti in minevanja kot neobhodnih resnic, zvestih spremljevalk, inherentnih lastnosti življenja. Eksistencialne teme, kot so minljivost, nemoč, izguba ter iskanje smisla, so v sozvočju z ljubezenskim elementom zbirke, ki dinamično prehaja med osebnim in kolektivnim: medtem ko prvi del zbirke zaznamuje ljubezen do bližnjega (do ljubimk, pa tudi do staršev), se v naslednjem delu definicija ljubezni razširi na ljubezen do sočloveka, kot so sodržavljani in begunci. V Möderndorferjevem pesniškem izrazu pa nista neločljivo povezani zgolj ljubezenska in bivanjska tematika, temveč ju, kot smo pri njem vajeni, tudi v pričujoči zbirki mestoma prepleta nepogrešljivi erotični naboj, ki je v pesnikovem ustvarjanju skoraj sinonimen z življenjskim elanom. Nekatere pesmi, kot sta na primer »nemoč poezije« in »če po vseh besedah«, izhajajo iz metapoetične refleksije, osredotočene na premišljevanje moči in hkrati omejitev poezije. Pesnik v njih raziskuje zmožnost besed, da ustvarjajo, ohranjajo in ovekovečujejo, obenem pa priznava njihovo nezadostnost zaradi izgube, smrti in minevanja (glej odlomek iz pesmi »nemoč poezije« zgoraj). 

Kot napoveduje že sam naslov zbirke, Vinko Möderndorfer v Samoti raziskuje tudi pojem samote, pri čemer pogosto razmišlja o paradoksu samote kot osamitve in osvoboditve hkrati. Slednje je jasno razvidno predvsem v pesmi »samost«, ki se glasi takole: »samost je sama že po definiciji / čeprav sama ne razume te besede / in se ji zdi sredi vseh mogočih besed / beseda definicija / preveč sama in osamljena / samost je tudi samostojna / in družabna / česar si nihče ne bi mislil / samost odkriva svetove / ki so sami / zato ji je z njimi lepo / sobivati v samoti […]«. Lirski subjekt se v zbirki znajde v konfliktu med željo po povezanosti in hkratno potrebo po samosti, pri čemer avtor istočasno izpostavlja tudi dihotomijo ljubezni kot nečesa, kar je lahko hkrati obdajajoče in osvobajajoče. V pesmi »zviješ se« na primer beremo: »zviješ se na popek / in postaneš žuželka / zasesaš se mi pod kožo / in potuješ po mojem življenju / kot da je tvoje / […] in ko ti priznam / da sem popolnoma nor nate / spremeniš obliko / in postaneš volkulja / potem se trgava na življenje in smrt / potem tudi jaz postanem stroj za mletje / in ko ti zmečkam drob / mi izpuliš oči […]«.

V zbirki Samota Möderndorferjev glas izstopa po globoki introspekciji in surovi čustveni iskrenosti, ki sta značilni za njegovo poetiko. Pesniška zbirka Samota je izkušen(jsk)a poezija – prodorna refleksija človekovega bivanja, izražena s poetično preciznostjo in izjemno občutljivostjo. Vinko Möderndorfer tu razgalja temeljna vprašanja človeške eksistence, ki jih oblikuje s svojo prepoznavno, pogosto kruto veristično govorico. Samota pripoveduje o človekovi nujnosti, da se sooči s svojo samoto, hkrati pa nam nudi vpogled v moč poezije kot sredstva za razumevanje in obvladovanje tega spopada. Gre za delo, ki nas spomni, da poezija ni zgolj umetnost izražanja, temveč tudi orodje za raziskovanje temeljnih filozofskih vprašanj o našem bivanju v svetu. Skozi pesmi se nam razkrije svet, ki je hkrati intimen in univerzalen, tiho oseben in vseobsegajoč.

»misliš da je življenje / enkrat / pa je ponovljeno / misliš da je smrt samo tvoja / pa je tudi smrt drugih / misliš da so misli lahko meso / pa je pesek ki polzi skozi prste / v puščavo / ljubezen misliš / da je tvoja / pa je od vseh / ki po naključju / pridejo mimo«.

Uredila: Anja Grmovšek Drab
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar