Mia Kankimäki: Ženske, na katere mislim ponoči
Založba: Didakta Prevod: Tadej Trebec Leto izida: 2022
Mia Kankimäki je finska pisateljica, popotnica in strastna raziskovalka vzornih tlakovalk ženske emancipacije oz. – kot jih imenuje sama – »nočnih žensk«, ki v svojih delih združuje potopisne, (avto)biografske in raziskovalne prvine. Ženske, na katere mislim ponoči je prvo delo te avtorice, ki je doseglo tudi slovensko bralstvo, čeprav v njenem pisateljskem opusu nastopa kot drugo.
Delo je razdeljena na tri velike tematske sklope (tj. »Afrika«, »Raziskovalke« in »Umetnice«), znotraj katerih pisateljica celostno in reflektirano predstavi vzornice – v pomoč pri lastnem soočanju z eksistencialno krizo – ki se uvrščajo znotraj posamezne oznake. »Afrika« vsebuje največ potopisnih prvin, saj v njej avtorica obširno opiše svojo lastno prvo izkušnjo z Afriko, ki jo naveže na zgodovinsko in družbeno situacijo Afrike izpred sto let, v kateri je živela Karen Blixen (aristokratinja, pozneje pridelovalka kave v Afriki (kjer je živela 18 let), mednarodno prepoznana kot pisateljica), njena prva »nočna ženska«. Avtorica ne samo doktografsko navaja dejstva, ki so o tej vzornici znana, temveč jim daje osebno noto, s tem ko citira njena pisma, hkrati pa njen položaj pretrese in ga reflektira. S prisrčno pristnostjo vestno zapisuje svoje pomisleke, ki se ji pri raziskovanju Karen Blixen pojavijo – kot primer navaja, da jo je zmotilo, da nikjer ni opisala, kako je sredi suhe puščave na večmesečnih odpravah poskrbela za menstruacijo. Prav tako ne skopari s samorefleksijo. Pogosto kritično obravnava svojo bojazljivost (od manične borbe s komarji, skeptičnimi pogledi nad »nepravilno« hrambo mesa zunaj hladilnikov in obsodbami higiene na stojnicah s hrano) in nikakor ne popušča predsodkom zahodnega sveta ter njegovi predstavi o Afriki. Moment problematizacije še vedno aktualnega mačizma in patriarhalnih predsodkov pa se zgodi prek opisa njene izkušnje ob dvanajstdnevnem safariju z osebnim vodnikom Fazalom, ko jo na njeni poti turisti venomer sprašujejo, kje ima moža in kako to, da potuje sama (pisalo se je leto 2014, da ne bo pomote).
Skrbelo me je, da bo zavoljo statusa »vzornice« avtorica Karen Blixen pogledala skozi prste pri nekaterih od njenih bolj spornih nazorov, kot je na primer bolestna obsedenost z lovom na leve. Vendar nasprotno pisateljica pokaže kritičen odnos do nekaterih spornih dejstev, a jim hkrati tudi ne dovoli, da bi prevladala nad njeno celostno podobo o Karen Blixen. Nenazadnje je Karen v času pisanja memoarjev o svojem afriškem življenju tudi sama na svojo obsesijo začela gledati s kritičnimi očmi, hkrati je opozarjala na problematičen odnos Zahodnjakov do tamkajšnjega lokalnega prebivalstva, bila pa je tudi velika podpornica t. i. fotosafarijev.
Obsežnemu razdelku »Afrika« sledijo »Raziskovalke«, med katerimi je prva Isabella Bird (svetovna popotnica in piska potopisov iz Velike Britanije), nato sledi Ida Pfeiffer (prav tako svetovna popotnica avstrijskega porekla, hkrati tudi žena in mati, pa tudi pisateljica, katere dela so prevedli v kar sedem jezikov), Mary Kingsley (raziskovalka ter piska potopisov), Alexandra David-Néel (budistična redovnica, feministka, pisateljica in popotnica) in Nellie Bly (ki se je poleg popotniškega duha odlikovala še kot novinarka, iznajditeljica in podjetnica – postavila je tudi rekord, ko je v 72 dneh obkrožila svet z eno samo ročno potovalko).
»Raziskovalke« otvorita v primerjavi z afriškim prispevkom bistveno krajša (in hkrati zgolj) povzetka zgodb Isabelle in Ide. Njuni zgodbi sta seveda izredno navdihujoči in občudovanja vredni – obe ženski sta za čas, v katerem sta živeli, bistveno predrugačili podobo o tem, kaj pomeni biti ženska in kako svoje življenje povzdigniti onkraj materinske vloge –, vendar po bleščečem nastavku, ki je izpeljan pri Karen Blixen, enostavno ne delujeta tako dovršeno, kot bi morda lahko. Avtorica, kot že omenjeno, samo nekoliko bolj podrobno in reflektirano obravnava njuni zgodbi, ki pa (tudi zavoljo borne kvantitete) zdrkneta mimo, da more človek – in to velja zlasti za Ido – po končanem branju šele ob ponovnem preletu kazala njuni podobi ponovno priklicati v spomin.
Zopet nekoliko bolj razčlenjena je Mary Kingsley (1862–1900), h kateri je pisateljica dodala še popis svojega potovanja v Kjoto, ki pa je bolj kot s fascinacijo prežet s frustracijo, pravi: »Po malem sem začela […] obžalovati, da sem prišla v Kjoto; imam občutek, da je s tem potovanjem moj dober pisateljski elan šel po zlu in da tukaj ne bom nič dosegla. Kaj sploh delam tukaj?« Kljub temu pa za svoje potovanje kmalu najde osmislitev, ko ji v roke pride informacija, kako težko je bilo za ženske iz obdobja Edo pridobiti potovalno dovoljenje, zaradi česar je hvaležnost, da ima možnost potovati, če tako želi, prerasla občutek malodušja.
Nadaljuje z Alexandro (1868–1969), izredno navdihujočo posameznico, pozneje budistično redovnico, polno življenjskega elana. Pisateljica je svojo lastno izkušnjo meditiranja v Kjotu povezala z Alexandrino. Slednja je nekaj let preživela celo v samostanu v Himalaji in si zaradi prakticiranja zahtevnih oblik meditacije prislužila budistično ime Svetilka modrosti.
Kaj kmalu pa se zgodba ustavi pri novinarki Nellie Bly. Bralec – če z njeno zgodbo seveda ni že vnaprej seznanjen – nestrpno čaka na razplet zadanega izziva, da bo svet obkrožila v manj kot osemdesetih dneh. Seveda ji to uspe – prekaša pa tudi žensko, ki jo je istočasno poslala revija Cosmopolitan in ki na koncu kljub vsem priporočilom na cilj, v New York, prispe kar štiri dni za Nellie. K Nellijini zgodbi je pridan tudi zabaven dodatek v obliki seznama dveh žensk, ki sta – sodeč vsaj z vidika količine prtljage – predstavljali Nellijino popolno nasprotje (ta rekorderka je namreč celotni svet obkrožila v eni sami opravi, ki jo je brez prestanka nosila vseh 72 dni, ko je bila na poti).
V tretjem sklopu nastopijo »Umetnice«, tj. slikarke Sofonisba Anguissola (kot prva ženska umetnica, ki se je lahko tudi preživljala s svojim umetniškim delom), Lavinia Fontana (sledeč poti, ki jo je tlakovala Sofonisba, hkrati pa je s svojimi deli predstavljala glavni vir zaslužka svoje celotne družine), Artemisia Gentileschi (umetnica – v feminističnih krogih preide v kultni simbol) in na koncu – trenutno še živeča – Yayoi Kusama (avantgardna umetnica in nosilka več milijonov vredne znamke). Tu natančno – morda celo najbolj v celotnem delu – oriše tudi konkretne zgodovinske okoliščine, s katerimi so se (zlasti renesančne) umetnice soočale v svojih okoljih. Po idiličnih opisih razcveta umetnosti in znanosti renesančnih Firenc na bralca še toliko večji vtis napravijo podatki, ki jih je avtorica nabrala v času lastnega bivanja v tem historičnem vrelcu. Še najboljše možnosti – vsaj kar se izobrazbe tiče – so bile dodeljene nunam, torej dekletom, katerih očetje si niso mogli privoščiti njihove poroke. Te za razliko od plemkinj vsaj niso bile zreducirane na stroje za rojevanje (ni čudno, da je bila povprečna starost, pri kateri so ženske umirale, v povprečju petindvajset let) in so bile deležne tudi umetniškega udejstvovanja.
Zavoljo takih krutih okoliščin se zdijo zgodbe Sofonisbe, Lavinie in Artemisie še toliko bolj fascinantne. Sofonisbi je uspel preboj, da se je s slikanjem dejansko preživljala (čeprav je služila tudi kot dvorna dama takratne mlade španske kraljice Izabele) – na njenih temeljih je lahko Lavinia postavila lastni slikarski imperij ter za svoja dela zaračunavala mastne količine denarja. Najbolj navdihujoča pa je nedvomno zgodba Artemisie, ki jo je v rani mladosti doletela grozljiva izkušnja; posilil jo je namreč njen učitelj slikanja, Agostino Tassi. Njen oče je proti njemu sprožil sodni proces (za tiste čase revolucionarno) in tudi zmagal. Kljub vsemu pa je bila Artemisijina samopodoba konkretno načeta – a to je ni ustavilo. Že leta 1610 (slabo leto pred tragičnim dogodkom) je namreč ustvarila eno svojih najbolj razvpitih del, Judita obglavlja Holoferna, ter like Kleopatre, Marije Magdalene, Suzane in Judite upodabljala na osvežujoč način: v dominantnih vlogah.
Po kratkem intermezzu, kjer pisateljica opisuje svoje lastne dneve, ki jih preživlja po ulicah Rima, Bologne, Firenc, Kallia in Mazzana, ter potovanju v Normandijo, sledi še zadnja »nočna ženska« v opusu: Yayoi Kusama. Gre za odmevno še živečo avantgardno umetnico, znano po škandaloznih shodih, rdečih pikah in mehkih penisih iz blaga. Je tudi edina še živeča umetnica, ki je predstavljena v tem opusu. Pisateljica ne razloži eksplicitno, zakaj si je med vsemi drugimi možnostmi izbrala prav njo – sicer pa sama pravi, da v njej vidi neizmerni zgled delavnosti in neobremenjenosti z vsakovrstnimi okoliščinami (pa naj bo to revščina, ločitev od družine ali predsodki javnosti), ki bi ji lahko njeno ustvarjanje ne samo konkretno ovirale, temveč tudi dokončno preprečile.
Ta ekscentrična umetnica tudi zaključi pisateljičino delo, po katerem sledi le še kratka obnova njenega bivanja v Nemčiji, na t. i. »Čarobni gori« (nekakšnem kampusu, namenjenem nudenju miru in prenočišča umetnikom, ki delajo na svojih projektih), kjer dokončuje svoj štiri leta trajajoči projekt. Celostno gledano knjiga predstavlja čudovit dokument časa – pred bralca postavi močne ženske preteklosti, katerih koraki so utirali pot moderni ženski, kakršno pooseblja tudi avtorica.
V delu sem cenila zlasti že omenjeno avtoričino pristnost; bralec ima res občutek, da korak za korakom prisostvuje nastanku besedila, saj avtorica z njim deli vse vzpone in padce takega pisateljskega podviga. Škoda je le, da slovenska izdaja ni ostala zvestejša finski, kar se tiče naslovnice. V izvirniku naslovnica s sliko ženske v viktorijanski opravi z glavo tigrice zares povzame esenco celotnega besedila, ki se v slovenski izdaji nekoliko izgubi. Ženske, ki seveda predstavljajo pisateljičine vzornice, pa zaradi svojega statusa niso obravnavane v rokavicah; predstavljene so večplastno in pristno – tako s svojimi junaštvi kot tudi s svojimi muhami ter šibkostmi. Bralcu se s takim pristopom nedvomno približajo, hkrati pa so kot take seveda še bistveno bolj navdihujoče.
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
