Maja Miloševič: Oder za gluhe

 Založba: Center za slovensko književnost
 Leto izida: 2018 

Na platnici pesniškega prvenca Oder za gluhe Maje Miloševič, pesnice, performerke in članice umetniške platforme Ignor, je prazen oder kluba Gromka, ki gosti Ignorove prireditve. Zdi se, kot da je nekdo nenadejano odšel z odra in za seboj pustil le osamljen prevrnjen mikrofon v rezkem soju žarometa. Podoba imenitno vpelje eno od osrednjih tem zbirke: kdo so izvajalci/ke in občinstvo poezije ter alternativne kulture širše, kot na zavihku koristno oriše Domen Slovinić. Tudi druga glavna tema, identiteta pesnice kot človeka, ženske in pesnice (v poljubnem vrstnem redu), je povezana s podobo padlega mikrofona.

Pesniška zbirka govori skozi več glasov, ki se menjavajo, ne da bi se res prepletli. Na čelu prvega odseka stoji Kosovelov citat o »evropskem človeku«. Začetni del knjige se res bere kot poezija, ki jo govori »človek« in ima za problem »človeka«. Tu govori moški glas, pacient na več bolnišničnih oddelkih, ki prosto asociira. Njegov monolog je poln preskokov med zaznavami, idejami, slogani, vprašanji, uvidi. »Ležim v tunelu, / tukaj imam čas, / o katerem vsi govorijo, / pa ga nihče ne jemlje resno.« Toda za razliko od Kosovela, na katerega je modernost navalila od zunaj in ga pahnila v njegovo »divjo raztrganost«, je človek Maje Miloševič že v izhodišču notranje raztreščen. A ne samo to: je neuspel, bolan. Bolnik, ki potrebuje terapijo, je predvsem pesniški in predvsem moški jaz: »Pesnik je na rehabilitaciji.« Zakaj? Ker je notranje nestabilen. Ker ni edinstven, ampak zgolj artikel človeške konfekcije: »Postavili so me pred fotokopirni stroj, / preverjajo mojo originalnost.« Kosovelov človek se je imel za človeka; človek Maje Miloševič čuti, da to ni več. Nima več avtonomije, ni več zmožen »upravljati sebe«. Odtujen je, prepuščen »toku, / ki bombardira / od zunaj«. Toda ni ogrožen zgolj od zunaj; ne more se zateči niti vase: »Dnevna / doza / notranjosti // ni primerna za vsakogar.« Medtem ko je bila Kosovelova disharmonična pesem njegov »obraz«, je tu obraz pogrešan, razpršen med informacijami.

V drugi polovici zbirke se pridruži ženski glas. V pesmi »Širitev« se prvič pojavi lik »pesnice«, v zadnjem odseku pa ta vstopi v velikem slogu: »Stopiti v ženskost / v velikih odmerkih.« S humorno ironijo se pesnica postavi na oder, kjer naj vlada enakopravnost (pesnice in pesniki). Ima tudi svojo muzo … Pesmi postanejo tematsko in formalno bolj sklenjene in s tem lažje berljive. Teme so natančnejše opredeljene, zato je izpoved bolj izostrena in seže globlje. Med temami so: patriarhalna merila bivanja (»Tvoj spol, naše meje / tvoje telo, naše poslanstvo«), razlika med položajem ustvarjalne osebe glede na spol (»Ob rojstvu so naju obrezali. / Mene znotraj, / tebe navzven«), pa tudi afirmacija tega, kar človek je, brez opravičila (pesniški manifest »Obstojnost«). Motivi včasih delujejo avtobiografsko, zlasti ko govorka dvomi v osebno in družinsko zgodovino. Pogumno je to soočenje z lastno zgodovino, brez potujevanja: »Ždim pred slikami prednikov … / Iščem nekaj osebnega.« Občasno si pesnica dovoli tudi preprosto intimno vsebino (Pred jutrom). Medtem ko je torej moški glas zbirke, kot rečeno, bolj neoseben, ima ženski več značaja. Ponekod se, kot namigne Slovinić, spolna binarnost res zabriše, vendar to ni konsistentno stališče zbirke, saj se bolj odmaknjeni moški in izrazitejši ženski glas večinoma prepoznavno razlikujeta. Maja Miloševič je morda hotela pokazati, da je njeno izkustvo ali izkustvo vsakogar tudi v spolnem smislu dvojno ali mnogotero. Vendar se v pesmih pokaže, da je njena govorica v enem od slovničnih spolov – ženskem – ostrejša in bolj živa.

Zbirka je pisana v prostem verzu in strukturirana okrog daljših ciklov, s kratkimi kiticami in veliko praznimi vrsticami, ki pesmi trgajo na kosce. Ta pretrganost dobro ponazarja osnovno stanje lirskega subjekta, ki ne obvlada ničesar: niti svojega telesa, niti svoje okolice, niti svoje govorice. Vendar je zbirko zaradi pretrganosti – ki najbrž ni vselej namerna – pogosto težko brati. Zlasti v prvih ciklih je pesem tako razpršena, da ne veš, kam hoče in zakaj. Motivi vstopajo in izstopajo, ne da bi se vklopili v celoto pesmi. Zaznave in ideje vpadajo v subjekt, ki jih ne obvlada: »Informacije skačejo / čez vsa okna v mestu.« Ker je večina pesmi napisana v tem slogu, začnejo utrujati z enoličnostjo. Asociacije so pogosto tako vsaksebi, da se razletijo v nesmisel: »Širim se, / papež se opravičuje, / jaz se opravičujem, / markiranje je poceni.« Nekatere krajše pesmi (Kri, Zaščita) so tako eliptične, da obvisijo v nedoločnem. Najmočneje spregovorijo tiste pesmi, ki so vsebinsko in oblikovno sklenjene ter imajo bolj utrjeno subjektivno stališče govorke–pesnice (Stanje po Bitencu 6). Poezija Maje Miloševič se odvrača od sklenjenosti in urejenosti, da bi provocirala in dražila. Jasno je, da noče biti všečna, kot pank, na katerega se sklicuje. Vendar s tem tvega, da bo nedostopna – in to ne samo buržujskemu bralstvu.

Upodobitev praznega odra z naslovnice sprašuje po občinstvu: komu je zbirka namenjena in kdo jo bo znal brati. Tega problema se Maja Miloševič loteva izhajajoč iz slovenske zgodovinske pankovske scene. Kultura panka ji simbolizira uporniško držo, na katero se zbirka navezuje s svojo preračunano, a tudi samoironično nevšečnostjo. Vendar to držo pesnica dojema že kot nemogočo, na kar opozarja tudi Slovinić. Sodobnost, »stanje po Bitencu«, pank ikoni prejšnjega časa, tej drži ni naklonjena. Generacija, označena kot »mi«, je ne zmore več. Kdo so ti mi, »nedokončani«, knjiga vendarle premalo tematizira. In povrhu se skozi zbirko izkaže, da je bila idealizirana pankovska drža morda vseskozi paradoksna. Če se stari-novi panks huduje, da buržujev »ni na naš koncert«, se vprašamo: kdaj pa so buržuji hodili na take koncerte? Občinstvo alternative nikoli ni bilo tisto, ki bi mu alternativa rada »jebala mater«.

Zagata z občinstvom se izteče v ohromelost. Pesnik/ca ali performer/ka ne dosežeta odra in ne moreta spregovoriti občinstvu. Iz splošnega poraza izstopata dve pesmi, ki prinašata neko upanje. Pesem »O meji imeti rad molčijo vsi« je ganljiv potret glasbenika in »človeka« Adama, s katerim govorec stopi v erotični ustvarjalni duet. Tu se pojavi naslovna besedna zveza »oder za gluhe«, ki jo je mogoče razumeti na dva načina. Lahko gre za oder, s katerega panksi govorijo gluhim. Ali pa so gluhi sami nastopajoči na odru – ki so glasni, vendar ne slišijo samih sebe. Manjka jim torej refleksije. V sklepni, programski pesmi »Padec z odra« se pesnica opredeli do pesniške in človeške eksistence: ta ji pomeni nastop pred občinstvom, bivanjski performans, ki nujno razočara: »Lirski subjekt mi je ves čas lagal.« Zbirka se sklene z zavestjo o brezpotju, a z voljo k vztrajanju: »Jesti. / Kupiti cigarete. / Neprekinjeno govoriti.« To bi lahko bila tista zrelost, ki jo zbirka išče – ne uporniška, ampak tragična zavest o nujno neuspelem srečanju: pesnice in občinstva, pesnice in generacije, pesnice in lastne zgodovine, pesnice in nje same.