Lenart Zajc: Odred, Pošast
Založba: Litera Leto izdaje: 2022 (Odred), 2023 (Pošast)
Lenart Zajc se v romanih Odred in Pošast, prvem in drugem delu trilogije o drugi svetovni vojni, vrača k temam, ki so v slovenski literaturi izjemno plodne, v splošni zavesti in diskurzu pa torej očitno še vedno žive in aktualne.
Junaki obeh romanov, ki jih avtor sooči z dinamičnim dogajanjem med letoma 1941–1943, so večinoma izmišljeni, le občasno se jim pridružijo resnične zgodovinske osebe, kot sta narodni heroj Šercer in Stane Semič – Daki, katerega spomini, zbrani v knjigi Najboljši so padli, postavljajo tudi časovni in geografski okvir pripovedi. Odločitev za preigravanje med vojnim pričevanjem in fikcijo je zanimiva kot tehnika ustvarjanja učinka verodostojnosti, celo dokumentarnosti zgodbe. Pripovedi v tem smislu definitivno uspe, saj bralca izmišljeni liki ne zavedejo od dejstva, da so njihove prigode in refleksije vkoreninjene v realnosti.
Pošast in Odred nista kolektivna romana v pravem pomenu besede, vendar si zadata nalogo ubeseditve izkušnje vojne na Slovenskem v njenih mnogih in nemalokrat protislovnih podobah, k čemur prispeva tudi tretjeosebna pripoved, ki se vživlja v različne perspektive. Odred, ki prikazuje dogajanje v letu 1941, se začne en teden pred vojno. V prvem poglavju se pred bralcem odstre idilični prizor, sveže poročena Matija in Estera se peljeta na trgovsko pot, popolnoma neobremenjena s prihajajočo zgodovinsko vihro. Tudi druge osrednje osebe, gimnazijko Fani, večnega iznajdljivca Figo ter gozdnega nadzornika Gustija, bralec najprej spozna v času miru, nato pa jim sledi, ko jih zajame vedno bolj kaotično svetovno dogajanje. Njihove poti se združijo, saj se iz različnih razlogov pridružijo odporniškemu gibanju v nastajanju in v partizanskem odredu doživijo prve bitke in izgube.
Pošast, ki nadaljuje pripoved prvega dela in zajema dogajanje med letoma 1942 in 1943, do italijanske kapitulacije, razširi večplastnost vojne izkušnje na obe strani bratomornega spopada. Stranske osebe, na primer italijanski oficir, ki prestopi k partizanom, ali mladi partizan, ki, potem ko mu sadistični komisar Figa ubije očeta, prestopi k domobrancem, vlečejo pripovedne niti v vse kotičke zgodovinskega dogajanja. Z razumevanjem človeške narave in stisk se pripoved dotakne travm, ki jih povzročijo nenehne izgube bližnjih, pa tudi eksistencialni strah ali mučenje, ter pri tem pred bralca postavi mladost protagonistov, njeno naivnost ali idealističnost, ki ju vojna izkleše v otopelost in načelo preživetja.
V spremni besedi k drugemu delu Jaka Marušič Zajčev način opisovanja označi za »gaming«, lahko bi rekli videoigriški slog. Res se zdi, da so predvsem prizori bojev do potankosti prostorsko naštudirani in predstavljeni kot filmski kadri. Položaje in premike literarnih oseb si lahko bralec predstavlja, kakor da bi stal poleg mitraljezca Matije ali med točo granat tekel za partizanskim odredom. V kombinaciji z verističnimi dialogi in refleksijami jedrnat in dinamičen slog ustreza pripovedi, ki ubeseduje hitro spreminjajoče se razmere, v katerih romaneskni junaki poskušajo vsak po svoje preživeti.
Glavni adut romanov je prikazovanje različnih izbir in naključij, ki krojijo usodo posameznika. Najbolj izstopajoča literarna oseba, gimnazijka Fani, se znajde med partizani in odločena, da bo enakovredno sodelovala v boju, postane neustrašna borka. Njena prepričanja pa se razlikujejo od prepričanj vodilnih v taboru, ki osvobodilni boj povezujejo tudi ali predvsem s socialistično mislijo. Kmalu se izkaže, da so si njeni soborci prav tako zelo različni, od zavzetih komunistov in krščanskih socialistov pa vse do posameznikov, ki so se med partizani znašli iz oportunizma ali po sili razmer. Roman v interakcijah med borci, ki se morajo naučiti sobivati z različnimi vzgibi in okoliščinami, ki so jih pripeljale v odred, pokaže paleto prepričanj in vizij, ki so se strnile v skupno nasprotovanje okupaciji.
Zajčeva romana kombinirata atmosfero partizanskega filma z dodano vrednostjo večplastnega prikaza verjetno najpogosteje prevpraševanega koščka slovenske zgodovine. Z izpostavljanjem mladosti borcev in težkih razmer, v katerih se morajo naučiti bivati, se v drobcih približata romanu Da me je strah Maruše Krese, vendar se avtor poskuša izogniti ubesedovanju »malih zgodb«, osredotočenih na posameznika in njegovo intimno doživljanje, ter s tem spominja na dela, kakršna sta Svetinova Ukana in Mikelnov Veliki voz. Z distance zgodovinarja se loteva pretresljivih in občutljivih drobcev preteklosti, ki jih skuša z neposrednim slogom prikazati brez pristajanja na enostavne odgovore in poudariti predvsem človeško plat vojne – v njenih najsvetlejših, a tudi najstrašnejših podobah.
Upodabljanje druge svetovne vojne je v slovenski literarni krajni še vedno zelo živo, vsako leto namreč izide kakšen roman, ki se osredinja na to obdobje. Vprašanje, zakaj je tako in kaj tovrstna dela prinašajo slovenskim bralcem, je na mestu in je gotovo povezano tudi s prisotnostjo diskusij in polemik na to temo, ki se v javnem diskurzu pojavijo ob vsaki obletnici ali volitvah. Morda je kriva bližina vojne, dejstvo, da generacije, katerih starši ali stari starši so jo izkusili, dogodke še vedno dojemajo tudi čustveno, ne le faktografsko, a gotovo gre tudi za specifiko slovenskega prostora, kjer se je boj proti okupaciji pomešal z revolucijo, kolaboracija pa z ideologijo nasprotovanja komunizmu. Naše ravnanje s preteklostjo ima kompleksne vzgibe, a tudi kompleksne posledice. Zanimivo je na primer pomisliti, da so v francoskem mestecu Vichy, ki je bilo med vojno sedež francoske vlade, stanovanje takratnega premierja Pétaina, osebe, ki za Francoze pooseblja medvojno kolaboracijo, leta 1944 zapečatili in ga do danes pustili skoraj nedotaknjenega. V njem ni muzeja, na spletu ne najdemo slik notranjosti, ob turističnem sprehodu skozi mesto lahko vidimo le zastrta polkna, ki zavijajo prostor v tišino zgodovine. Slovenska literatura z duhovi nacionalne preteklosti ravna ravno nasprotno, vedno znova jih postavlja v luč dneva, si jih ogleduje z različnih strani in jih poskuša razumeti. S tem hkrati odpira rane in jih celi, vsekakor pa, kot je za književnost značilno, odraža družbeno stanje, v katerem tega koščka zgodovine očitno še nismo pripravljeni popolnoma prepustiti preteklosti. Dokler bo živa potreba po prevpraševanju in razčiščevanju vojne, bo živa in s tem tudi upravičena tudi njena literarna upodobitev.
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
