Krematorij za kriminalce

Založba: LUD Literatura 
Leto izida: 2023
Prevod: Veronika Rot

Mračnjaška svetišča ambivalentnih svetnikov, zasvojenci, kriminalci, preprodajalci, sadomazohisti, posiljevalci, (duševni) bolniki, izprijenci, hipohondri, prostitutke in duhovniki – Mariana Enriquez v nizu dvanajstih zgodb novitete Kar smo izgubile v ognju ne skopari z nobeno od naštetih skupin. Zgodbe »Umazani deček«, »Gostišče«, »Zadeta leta«, »Adelina hiša«, »Pablito zadene žebljico na glavico: zaklinjanje Petisa Orejuda«, »Pajčevine«, »Konec šolskega leta«, »Nič mesa na najinih kosteh«, »Sosedovo dvorišče«, »Pod črno vodo«, »Zelena rdeča oranžna« in »Kar smo izgubile v ognju« se ne samo vsaka na svoj način dotikajo arogantne argentinske (in paragvajske) oblasti (ter posledic, ki jih njihova zaslepljenost z lastno koristoljubnostjo ima za ranljivejše skupine), temveč nas neposredno izpostavijo občutku vseprežemajoče, nelagodne tujosti, ki jo v nas izzove sodobna apatija.

Prav tako v vseh zgodbah (z izjemo »Pablito zadene žebljico na glavico: zaklinjanje Petisa Orejuda«) spremljamo ženske, postavljene v različne družbene, ekonomske in duševne položaje, ki si poskušajo izboriti mesto pod soncem (čeprav se to večinoma dogaja za ceno samouničevanja). Protagonistke se vsaka na svoj način soočajo s svojimi propadlimi zakoni, nerazrešenimi družinskimi (ali prijateljskimi) odnosi, seksualno zafrustriranostjo, karierno neuspešnostjo, kar vse poskušajo nadomestiti z naravnost srhljivimi fiksacijami. Slednje se lahko pojavljajo v obliki anoreksije, kot to zasledimo v zgodbi »Nič mesa na najinih kosteh«, lahko gre za kompleks mučenice, ki ga, utelešenega v liku tožilke, najdemo v zgodbi »Pod črno vodo«, ženska pa lahko svoje frustracije sproža tudi preko fantaziranja o umoru (na smrt dolgočasnega) moža, kot to počenja protagonistka »Pajčevin«.

Najbolj povedna pa je v tem female rage kontekstu verjetno kar naslovna zgodba »Kar smo izgubile v ognju«, ki pripoveduje o naravnost osupljivi volji protestiranja proti zažiganju žena (ki se je v določenem obdobju razpaslo v pravo epidemijo). Najprej nas fabula sooči z usodo t. i. »dekleta iz podzemne«, ki naključnim potnikom podzemnih železnic pripoveduje svojo usodo »zažganke«. Njen mož je namreč v navalu jeze in ljubosumja ob novici, da ga žena namerava pustiti, nanjo zlil alkohol in jo zažgal pri živem telesu. Po nekaj trenutkih jo je pokril z odejo, v nameri celotni dogodek zamaskirati kot »ženin samomor«. 

Po vzoru nekaj žensk, deležnih podobne usode, kot jo je otvorilo dekle iz podzemne, nato spremljamo potek organizirane skupnosti Goreče ženske, kjer se njihove pripadnice prostovoljno za dvajset sekund izpostavijo ognjenim zubljem in s svojimi opeklinami opozarjajo na že omenjeno epidemijo zažiga partnerk. Gorenje na grmadi seveda pušča vzporednice z inkvizicijskim lovom na čarovnice, s čimer zgodba dobi še dodatno dimenzijo. 

Vseeno pa se ti grozljivi scenariji nemalokrat povezujejo z mističnimi, fantazijskimi elementi. Najbolj klasičen primer v tem pogledu se zdi »Adelina hiša«, ki me je ob prebiranju spomnila na animirani film Monster House (v režiji Gila Kenana). V obeh primerih namreč spremljamo tri prijatelje, v zamaknjeni obsedenosti željne raziskati zapuščeno hišo iz svoje soseske. Za razliko od filma protagonisti Marianine zgodbe niso pojedeni, vseeno pa Adela izgine v notranjosti hiše brez vsakega sledu. Čeprav še najbolj v stilu horrorja, pa Adelina hiša vsebinsko ne more parirati drugim zgodbam iz opusa, ki so prav zaradi svoje večinske zasidranosti v konkretnem, še bolj zaskrbljujoče in srhljivejše. 

Kar zgodbam zares daje kredibilnost, niso nepredvidljivi zasuki, temačni hodniki in neugodne prikazni – bralec se resno zamisli ob nečem popolnoma drugem: ob kruti, necenzurirano predstavljeni resničnosti revnejše, na ulico (ali pa v onesnažena, s smetmi prenapolnjena barakarska naselja) vržene odpadnike in odpadnice argentinske družbene resničnosti, ki so duhovi buenosaireških ulic. »Umazani deček« je prvi v nizu, ki nas hkrati že sooča s pravkar opisanim; ne samo, da zgodba tematizira brezdomstvo, ki je pereč in rastoč problem, hkrati se sooča tudi z odvisnostjo in nevarnostjo kriminalnih združb, kraljujočih v predelu Constitución. Na ozadju vsesplošne bede se slikajo posledice dilerskih maščevanj, katerih žrtev je bil tudi majhen deček: »Na zapuščenem parkirišču na ulici Solís je bilo najdeno truplo dečka. S prerezanim vratom. Obglavljeno. Glava, položena poleg trupa. Ob desetih se je že vedelo, da je bila glava oguljena do kosti in da v bližini niso našli nobenega lasa. In tudi, da so bile veke zašite in jezik odgriznjen, ni pa se vedelo, ali je to storil mrtvi deček sam ali […] je bilo to delo zob neke druge osebe.«

Podobnemu vzorcu prekletih hiš, zlorabe drog in samouničevanja sledijo »Gostišče«, »Zadeta leta«, »Konec šolskega leta«, »Nič mesa na najinih kosteh«, »Sosedovo dvorišče« in »Zelena rdeča oranžna«, ki se poleg vsega naštetega dotaknejo še pasti in bolnih kotičkov temnega spleta (dark web). Že omenjena »Pablito zadene žebljico na glavico« se od drugih zgodb tematsko ne oddaljuje – tematizira namreč serijskega morilca, ki se »specializira« za morjenje majhnih otrok (najpogosteje dečkov). A ob poplavi drugih morbidnih dogodkov se ta zgodba na žalost preobrazi le v »eno od«.

Morda si posebne omembe zasluži še po mojem mnenju zaradi pestrega nabora likov, situacij in dogodkov, prežetih z mistiko, najbolj dodelana zgodba »Pod črno vodo«, ki tako po naslovu kot tudi vsebini vzbuja takojšnjo asociacijo na film Dark Waters (režija Todd Haynes). Tu se v eni sami pripovedi zgostijo vsi, skozi zbirko uporabljani motivi (sveče, oltarji, mračnjaški kulti, kriminal, pristranski državni organi, brezdomstvo, sprevržena seksualnost), ki pa se tu navezujejo na še kako aktualno okoljsko problematiko. Tu se ne nazadnje skriva tudi sama navezava na naslov – s črno vodo je seveda mišljena argentinska glavna reka Riachuelo, ki v bližnjem barakarskem naselju živečim obstrancem povzroča celo kopico zdravstvenih težav, pa tudi mutacij pri otrocih. 

Tožilka kot protagonistka zgodbe zaradi preiskave primera dveh mladeničev, žrtev policijskega šikaniranja – kot se pogosto zgodi –, sama obišče naselje ob mostu Moreno, kjer sreča enega izmed zaradi onesnaženosti vode deformiranih otrok: »Takoj ga je prepoznala, le kako bi ga zgrešila. Obraz, ki je bil grd, že ko je bil dojenček, je z leti postal še grozljivejši: razklan mačji nos, široko narazen postavljene oči, tik ob sencih. Deček je odprl usta, morda, da bi jo poklical: ni imel zob.« 

Takšni prizori nas grobo postavijo na realna tla in brez predhodnega opozorila kažejo najgrše, najbolj iznakažene, najbolj pokvarjene plati človeštva, ki zaradi pohlepa, izprijenosti ali kakšnega drugega vzgiba rišejo obrise kolektivne družbene srhljivke, bolj strašljive od vsakega filma. 

Kot je na tej točki že verjetno razvidno, nam Mariana Enriquez v zbirki z ničemer ne prizanese – zakaj bi pravzaprav nam? Ne nazadnje nam pred nos postavlja jedi, pri pripravi katerih smo (posredno ali neposredno) pomagali vsi. Gnusno godljo, ki nam jo je uspelo skuhati, si nihče ne šteje v čast, nihče si ne želi lastiti recepta za nekaj takega. In za goste, sedeče pri mizi, je najbolje, da skrivoma, košček za koščkom, svoj neprebavljivi izdelek mečejo psom. Edino vprašanje, ki ostaja, je, ali imate dober želodec?

Uredila: Anja Grmovšek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar