Iskanje božje luči
Muanis Sinanović: Vse luči
Založba: Beletrina
Leto izida: 2024
Pesnik, dramatik in esejist Muanis Sinanović je letos v svoj literarni opus pripisal novo umetniško obliko – fikcijski esej. Prvoosebni pripovedovalec se v delu Vse luči introspektivno poglablja v daljnosežno preteklost svojega otroštva, odraščanja in študentskih let. Skozi kratke odseke analizira, secira in strogo obsoja dejanja in občutenja mlajšega sebe, ne da bi jih pri tem razvrednotil. Delo je potovanje vase, opisuje izgubljanje in ponovno iskanje sebe skozi spomine, dopolnjene s samonanašalnimi komentarji subjekta, ki to v trenutku sedanjosti zapisuje. Predvsem gre za spoznanje, apologijo in spravo s samim sabo.
Delo je avtor sicer označil za fikcijski esej, vendar se bere kot avtofikcijski roman. Esej je zgolj polliterarno delo, opisuje stvarnost in ima elemente fikcijskosti. Avtor mu je pridal omenjeni pridevnik, kar po mojem mnenju poudarja literarni aspekt eseja, s čimer je v fokusu notranjost človeka in ne stvarnost, ki ga obdaja. Sinanović v delu Vse luči združuje stvarni in (lastni) duhovni svet, miljé pa zajame v celoti. Kompleksnost poimenovanja pa je zgolj eden v nizu elementov, ki kažejo, da gre za posebnost in veliko zarezo v pisateljevem opusu, celotna izkušnja spoznanja pa predstavlja prelomnico v njegovem življenju. Vseeno je treba poudariti, da pri avtofikciji avtor ne piše o svojem življenju, ampak na podlagi svojega življenja.
Brezimni prvoosebni pripovedovalec se giblje po mestu, kar je za avtorja zelo značilen motiv, vendar pa tokrat ne samo po Zasavju, ampak po prestolnici, kjer je študiral. Subjekt v sedanjosti pisanja surovo obračunava s svojimi študentskimi leti, ko je raziskoval predvsem zloglasno Metelkovo. Skozi delo subjekt ugotavlja, da so popivanje, drogiranje in zabave, razvlečene v neskončno verigo »afterpartijev«, zgolj namerno odmikanje in odtujevanje od sebe, ki so ga povzročile nerazrešene travme iz otroštva, ponavljajoči se vzorci samosabotaže, odraščanje v okolju, v katerem je bil del narodne in verske manjšine (z družino so se v Celje preselili iz Bosne, po veroizpovedi pa je musliman), ter zapleten odnos s starši. Naslovne »vse luči« na začetku romana pri pripovedovalčevih dvajsetih letih tako ponazarjajo disko luči na rejvu, nočno Ljubljano, blišč in hedonizem. Z nizanjem anekdot, ki so pogosto nevarne, polne naključij, odmaknjene od tako rekoč »življenja normalnih ljudi«, avtor zelo dobro prikaže »vrtoglavi lunapark«, v ustroju katerega se je odvijala pripovedovalčeva mladost.
Retrospektivno se subjekt Metelkove spominja kot kraja, »kjer [je] v neko vrečo brez dna zmetal dovolj trenutkov za eno slabo neskončnost«. Poleg občutka popolne izpraznjenosti in odtujenosti od mame, prijateljev in svoje punce Maje se je s tovrstnim zabavanjem stopnjevalo sovraštvo do družbenih krogov, s katerimi se je obdajal. Ljubljana je za subjekta postala prostor pretenciozne družbe poplitvenih intelektualcev, ki želijo izstopati in predstavljati alternativo, ta pa je v resnici »mainstream«. Odklonilen odnos ima tudi do visoke literature in kompleksne filozofije, saj ju povezuje s kvazi intelektualci, ki se skrivajo za umotvornimi floskulami. Sebe pa iz te družbe ne izvzema – slabe lastnosti skomercializirane, kapitalistične, materialistične, egocentrične in plehke »množične družbe posameznikov« pooseblja tudi sam. Mestoma se tema družbene kritike začne preveč ponavljati in se, še posebej zaradi uporabe anglicizmov (hype, reality check, cringe), bralcu zazdi, kot da bere objavo ali polemiko na družbenih omrežjih. Menim, da uporaba anglicizmov spodkopava avtorjev ostri, brutalni, precizni slog, ki lahko z ubesedenjem kritike zarije nož v hrbet, saj ponekod deluje popreproščeno in patetično: »Ker sem bil cringe samemu sebi, mi ni mogel biti nihče drug.«
V neizmerno stisko in na samo dno ga je nedvomno potisnilo dejstvo, da je bil vselej ločen od večine, kar je vzbudilo strah pred nepripadanjem in celo strah pred lastnim priimkom. Neko mero nadzora, mestoma preveliko, je imel nad njim oče, po njegovi smrti pa se je zaradi tega počutil izgubljenega, od koder se je porodilo spoznanje, da »trpljenje nima dna«. Pripovedovalec se z dna pobere predvsem zaradi vere, ki je nikoli ne opusti. Enako rešitev poskuša prikazati tudi prijatelju Halilu, ki pa se z dna ne pobere in doživi zelo žalosten konec. Pripovedovalec se skozi pripoved vse bolj približuje duhovnemu in božjemu, s tem pa tudi najde pot nazaj do Maje, ki ima v subjektovem življenju predvidoma pomembno vlogo, v romanu pa je zgolj nekajkrat omenjena. »Vse luči« na koncu romana za subjekta torej predstavljajo razsvetljenje, metafizično izkušnjo in božje vodilo.
Subjekt na več mestih opisuje svoj ustvarjalni proces, s čimer avtor razvija eno zanimivejših in bolj izstopajočih tem v delu – poetološko. Kot umetnik se znajde v težkem položaju, za nekaj časa pisanje zanj izgubi smisel, saj gre za pisanje za zgolj ozek krog ljudi, ki jih tako ali tako ne ceni in jih pomiluje. Pravi celo, da so zanj besede izgubile pomen ter da se je z napisanim oddaljeval od sebe. V delu avtor prikazuje surovost resničnosti, stiske, ki mu dejansko prinesejo samo bolečino, ne pa navdiha za ustvarjanje. Pri sebi sklene, da bo odslej pisal jasno, razločno, nič več poetično, ker je »neprepričano« in »iščoče«. Pot v spremembo sloga pa kažejo Vse luči, saj se v pripovedi poetičnost izgubi. Kljub temu da gre za osebno izpoved, ta ni lirična ali refleksivna, gre bolj za kopanje po »duševni votlini«. Delo ni poetično na ravni vsebine ali sloga, temveč ima druge razsežnosti: iskrenost subjekta, to, da se postavi na stran ranljivejših, da slabih lastnosti ne pripisuje ljudem zaradi določene vere, nacionalnosti ali političnega prepričanja, ampak jih pripisuje človeštvu nasploh; za pripovedovalca se moraš pač izkazati kot dober človek, »ali to si ali pa nisi«. Morda je pomembnejše, da je avtor tokrat pisal necenzurirano in nenarejeno, bolj kot poetično, saj bi to dejansko lahko izpadlo patetično in nepristno. Svoje nadaljnje pisanje napove kot »balzam za potlačene in teror za nepravične«, besedno umetnost, očiščeno vsega tega, pa bomo nestrpno pričakovali do izida naslednjega Sinanovićevega dela.
Avtor je že s poimenovanjem pripovedi nakazal na posebnost v dosedanjem avtobiografskem in avtofikcijskem pisanju. V romanu napoveduje novo dobo, novega subjekta in nov izpovedni glas, ki se sicer spreminja in prilagaja v vsaki novi avtorjevi ubeseditvi. S fikcijskim esejem je Sinanović odkril izzivalen, provokativen in polemičen jezik, naperjen predvsem vase, nato v družbo in nazadnje v zelo specifično vrsto ljudi. Ubesedil je odpor in upor proti družbi, radikalno spremembo in transformacijo jaza, ki odslej sledi zgolj še božji luči, ki jo bo iskal znotraj sebe.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.