In če nihče ne pozabi

Selma Skenderović: In če vsi pozabijo
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2024

Zina, protagonistka romana In če vsi pozabijo, je v svoji osnovi mlado dekle, z ogromno fizične in psihične prtljage. Več predmetov, kot ji pridodate, zapletenejše bodo njene poteze. In tekom enega dne – večinoma preživetega v študentski sobi študentskega doma v Rožni dolini – vam protagonistka sama pokaže, kako večplastna je zares njena osebnost. Ni drugega zaključka – Selma Skenderović, mlada avtorica dela In če vsi pozabijo, je Zino napravila za osebo iz mesa in krvi, njeno zgodbo pa večplastno in pomenljivo.

Časovni okvir romana je približno štiriindvajset ur, v katerih spremljamo protagonistko Zino, ki s skoki v preteklost izčiščeno upoveduje usodo svoje družine in njene umeščenosti vanjo. Tujstvo je gotovo beseda, ki jedrnato povzema srž Zinine družinske sage, a se proti koncu izkaže zgolj za kuliso nečesa bistveno bolj perečega in bolečega – nasilja v družini. Njena starša – ki sta v delu povedno poimenovana kot “on in ona” namesto oče in mati – sta se s Kosova preselila v Slovenijo (najprej on, nato je za njim prišla še njegova družina) v upanju na boljše življenje. Prav s tem premikom pa se je začelo neskončno primerjanje, ki je obe hčeri,tako Zino, kot tudi njeno sestro Azro,pahnilo v intenzivno nejevoljo, izgubo središča in večno iskanje svoje poti.

Kristalizacijo njune poti otežujejo številni dejavniki, pri čemer je avtorica v ospredje postavila zlasti (nekoliko potlačeno, a jasno prisotno) nasilje v družini ter razpetost med svetovi dveh držav (z neizbežnim zoperstavljanjem družbe, kulture in religije). Vprašanje Drugosti je v delu postavljeno na sam prag romana in z vsako novo stranjo pridobiva na večplastnosti. Arbitrarno začetno iskanje razlik v jeziku, navadah in vsakdanjem življenju se sprevrže v globlje prevpraševanje lastne identitete in umestitve v novo okolje, ki ponuja številne priložnosti, a za precejšnjo ceno. 

Globok razkol med Slovenci in Drugimi je skozi delo ubeseden z ganljivo iskrenostjo, pristnostjo, a tudi z analitično zmožnostjo refleksije danega položaja, v katerem se je znašla protagonistka, ki ugotavlja: »Že v gimnaziji sem ugotovila, da so razlike med nami gromozanske, na faksu pa, da se jih ne da odmisliti.« Želja po opredelitvi, po izčiščeni identiteti, ki ne omahuje, je močna in večkrat tudi jasno artikulirana: »Vsakih nekaj mesecev se odločim, da bi bilo prav, da se že enkrat postavim na eno stran. Ali Slovenija ali to tu. Poskušam, toda ne gre. Mogoče bi šlo, če bi to tu bil samo ta travnik, ki ga vidim okrog sebe. Prokletije. In Slovenija samo moja postelja.«

Drugost, ki je najprej načeta na etnični osnovi, je nadalje razčlenjena na osnovi spola. Zdi se, da se tujstvo pri protagonistki potencira, ker je – protagonistka. Zina in Azra sta dekleti, ki v novem okolju odkrivata nove poglede na ženskost (če le-ta sploh obstaja) in možnosti, ki segajo onkraj domačega ognjišča ter grozljivo arhaične – pa vendarle neizbežno zakoreninjene – skrbi za družino. Za odraščajoči dekleti, kot sta v delu predstavljeni Zina in Azra, je tovrsten vihar pričakovanj in usod, ki ju lahko doletijo, nedvomno strašljiv. Zina pa poleg tega stopa v leta, ko bi lahko že razmišljala o poroki, če ne vsaj o partnerju, vse pogostejše pa so tudi pripombe na njen izgled. Zina se z vstopom v puberteto tako znajde na nenavadnem presečišču – kot etnično Druga ostaja nevidna, kot spolno Druga pa začne pridobivati neželeno pozornost ter zvrhano mero predsodkov, ki tovrstnemu položaju pritičejo.

Tradicionalistični pogled na usodo ženske se znajde na razpotju med dvema kulturama – njegovi najkrutejši toni pa so skrbno skriti za štiri stene, žaluzije in garaže, čim dlje od zunanjega opazovalca. Kakšna je protagonistkina perspektiva na tradicionalno vlogo ženske, bralec pobliže izve ob Zininem obisku v Prizrenu, kjer protagonistka veliko časa posveti razmisleku o dotičnih temah – predvsem o tem, »kako končajo punce, ki so bile vzgojene tako, kot sem bila jaz /…/. Ene zanosijo pri petnajstih, se poročijo in trpijo še naprej, druge se ubijejo, tretje mogoče poiščejo pomoč. Takih, kot sem jaz, ne poznam, ampak vem, da nekje obstajajo.« Medtem pa so moškemu kot pater familias dopuščene številne svoboščine, ki jih s pridom izkorišča tudi Zinin oče, zlasti kadar izvaja nasilje nad svojima hčerama. Vseprisotnost očetovega lika, ki jemlje pogum, potencira frustracije in zamegli pogled v prihodnost, je misel, ki se že od samega začetka kopiči v protagonistkinem nezavednem. Zaposluje njen vsakdan in ji ponoči pogostokrat ne da spati.

Pisateljičin slog je za upovedovanje izpostavljenih tematik še kako ustrezen – je jedrnat, brez pretiranih besednih akrobacij, poplav tujk in nepotrebnega balasta. Avtorica zastavlja izčiščeno intonacijo, ki ustvarja prepričanje, da protagonistka ne želi umetelno besedičiti, ampak odložiti breme, izpovedati svojo osebno zgodbo v vsej njeni kompleksni preprostosti. Zgradba, tekom katere zgodba skače iz leta 2018 v sedanjost in nazaj, omogoča, da pripoved ostaja pestra, razgibana in presenetljiva. Delo ni repetitivno – ne ponavlja že vzpostavljenih ugotovitev in jih ne kopiči, temveč sloj za slojem razkriva širšo sliko ter s svojo kontemplativno naravo bralca spodbode k refleksiji.

Prav tako pa se zdi, da kljub tematizaciji široke plejade temačnih tem, pisateljica delo zaključuje z upanjem – Zina kljub vsem oviram, ki so ji postavljene na pot, negotovi identiteti in vlogi, ki naj bi jo (ali si jo želi) igrati v družbi, ne kaže znakov obupa. V njej jasno tli plamen upanja, ki jo prebije skozi vsakdanje študentsko življenje, ki jo žene, da gre po nakupih, si skuha kosilo, pospravi posodo, študira. Njena zgodba poseduje magnitudo širših razsežnosti, saj preko izpovedi osebne izkušnje sproža val prepotrebne refleksije Drugosti nasploh. Loteva pa se tudi tematik tujskosti, zabrisanosti in nevidnosti, ki jih ta Drugost vsebuje tako na etnični kot na spolni osnovi. Ni lahko in velikokrat se Zinin položaj zdi brezizhoden, a prav tako se bralcu dozdeva, da družinskih razmer, ki jim je protagonistka kot študentka uspela ubežati – in skuša iz njih čim prej rešiti tudi svojo sestro Azro – gotovo ne bo pozabila. Prav tako pa tega gotovo ne bo pozabil niti bralec.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Saška Maček