Fjodor M. Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma

Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2018
Prevod in spremna beseda: Borut Kraševec
  
   

Dostojevski, znan po velikih petih romanih (Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič in Bratje Karamazovi), je Zapiske iz mrtvega doma pisal na avtobiografskih osnovah svoje katoržne kazni. Čeprav se ta roman ne zapisuje v veliko peterico, pa je še kako pomemben za njegova bolj prepoznavna dela. Dostojevski je namreč med preživljanjem svoje kazni v zaporu srečal množico ljudi različnih karakterjev in bil z njimi v čisto drugačnih odnosih, kot jih lahko opiše človek, ki nikoli ni preživel dneva v katorgi v Ruskem cesarstvu. V romanu Zapiski iz mrtvega doma prebiramo opis izkušnje plemiča v zaporu, natančne psihološke in včasih čisto preproste opise zapornikov. Pristop Dostojevskega k opisovanju zapornikov je tu najbolj pomemben element, saj jih opisuje kot povsem navadne ljudi s svojimi problemi, stiskami in človeškimi zločini, pri čemer nikogar ne obsoja, saj jih je obsodilo že življenje samo. Ravno zaradi teh opisov ljudi, ki so hkrati precej nenavadni, a tudi popolnoma običajni in človeško krhki, je ta roman tako pomemben za vseh pet velikih romanov tega pisatelja. Lahko bi rekli, da je ta roman vadbena knjižica človeških značajev, a zato nič manj vredna in nič manj mojstrska.

Roman spodobne debeline (kot se seveda spodobi za Dostojevskega) je razdeljen na dva dela, vsakega pa je pisatelj razdelil še na nekaj poglavij. Kljub temu, da se mi zdi, da so poglavlja bolj formalne narave, kot nekakšen napovednik dogajanja, lahko trdim, da sledijo nekakšnemu naslovljenemu dnevniškemu zapisu. Nekateri naslovi poglavij se namreč kar nekajkrat ponovijo in tako ustvarijo krožnost in ponavljanje, neizhodnost katoržnega življenja (npr. naslov Prvi vtisi  se ponovi trikrat, prav tako se ponovita podnaslova Nadaljevanje in Prvi mesec).

»V oddljenih sibirskih krajih, med stepami, hribi ali neprehodnimi gozdovi, včasih naletiš na manjša mesta /…/ V njih praviloma ne manjka policijskih načelnikov, prisednikov in vseh drugih nižjih uradnikov.« Tako Dostojevski prične svojo pripoved in nas postavi v oddaljen sibirski kraj. V tem kraju pripovedovalec v kiši mrtvega vaškega čudaka (bivšega zapornika) najde dnevniške zapise iz njegovih zaporniških dni, in ker se pripovedovalcu (kot nam pove v Uvodu) zdijo rokopisi zanimivi, jih ponudi bralcu v presojo. Avtorju se zapiski namreč zdijo kot »[p]opolnoma nov svet, do zdaj neznan, nenavadnost nekaterih dejstev in nekatere posebne opazke o propadlih ljudeh so me pritegnili, in to in ono sem prebral z zanimanjem«.

V knjigi sicer opazimo glavne motive ostalih pripovedi Dostojevskega, npr. krščanstvo in zločin v povezavi s človeško dušo, a so tu tako banalni in povsem ne povzdvignjeni. Nihče ne išče odpuščanja, ne časti svoje duše in Boga. Vsi le živijo, zelo preprosto in iskreno, pa naj so to morilci, lažnivci ali prevaranti.

Zapornik, ki je avtor zapiskov oziroma dnevniških spominov, Aleksander Petrovič nam opiše vse plati zaporniškega življenja tega časa. In to brez metafor in višjega smisla, opiše le preprosto življenje zapornika. Predstavi nam svoje sostanovalce, njihove navade, delo kuhinje, paznike, kartanje, vreme in zaporniško delo, predvsem pa odnose, čisto preproste človeške odnose. Opiše tudi kako izgleda bolnišnica, prazniki, natančneje praznično gledališče v zaporu in bičanje zapornikov: »Vojak, ki so ga pripeljali, je bil star kakšnih triindvajset let, krepak, mišičast, lepega obraza, visok, postaven, temne polti. Hrbet je imel pošteno razmesarjen. Zgoraj je bil vse do pasu razgaljen. /…/ Zaziral sem se mu v obraz: zdelo se je, da v tistem trenutku ne razmišlja o ničemer, gledal je čudno, divje, z begajočim pogledom, ki se mu je bilo očitno težko na čem osredotočiti. Zdelo se mi je, da je pozorno  pogledal moj čaj. /…/ Povabil sem ga, naj spije.«

Kot glavni motiv nekako v oči stopi solidarnost med temi grešnimi lomilci zakona, kjub temu da pripovedovalec večkrat poudari, da v zaporu prijateljstva ni. Ravno ta realistična preprostost daje romanu posebno vrednost in prebudi zanimanje za branje. Pritegne ta običajnost v neobičajnem, skoraj eksotičnem okolju.

Borut Kraševec je tudi tokrat dosegel moja pričakovanja in kjub specifiki stila je Dostojevskega v prevodu ujel in postregel na zlatem pladnju. Sama sem se že navadila zastarelih prevodov Dostojevskega Vladimirja Levstika in Janka Modra, zato pa so prefinjeni prevodi njegovih del, ki sta se jih v tem tisočletju lotila Borut Kraševec in Urša Zabukovec, več kot dobrodošli, kot svež in prijeten piš vetra, saj je branje mojstra človeške psihe postalo veliko bolj prijetno.

Dostojevski je definitivno pisatelj, o katerem je napisanega veliko, zato iskreno težko povem kaj novega. Obdaja ga namreč nekakšna avra vsesplošne obsesije na eni in nekakšnega divjega sovraštva (predvsem s strani gimnazijcev) na drugi strani. Na srečo so Zapiski iz mrvega doma sedaj dostopni v odličnem prevodu in tej izdaji želim čim več obsesije, ker si jo zasluži. Predvsem pa si ta roman zasluži več prepoznavnosti v slovenskem neteoretskem okolju, saj je po mojem mnenju najbolj poljuden in ljudski roman Dostojevskega in odličen uvod v njegovo literaturo.