8. 5. 2020 / Literatura / Recenzija

FABULA: Bernhard Schlink: Olga

Založba: Beletrina
Leto izida: 2020
Prevod: Brane Čop

Bernhard Schlink je priznan nemški pisatelj in pravnik, ki se je v literarnem svetu vidneje predstavil in uveljavil z romanom Bralec (Cankarjeva založba, 2001), po katerem je bil leta 2008 posnet tudi film, slovenski bralci pa lahko v prevodu beremo še kar nekaj njegovih knjig, med drugim zbirko zgodb Ljubezenski pobegi (Cankarjeva založba, 2002) in romana Selbova pravica (Učila, 2007) ter Vrnitev domov (Cankarjeva založba, 2007). Letos je v okviru festivala Fabula pri založbi Beletrina v prevodu Braneta Čopa izšel njegov najnovejši roman Olga, ki je prvotno izšel leta 2018.

Roman je sestavljen iz treh delov, ki so tako ali drugače povezani z naslovno junakinjo. Prvi del, napisan skozi oči tretjeosebnega pripovedovalca, se osredotoča na njeno otroštvo in mladost; izvemo, da ji v otroštvu umreta oče in mama, zato se mora preseliti k stari mami, spoznamo pa tudi Herberta, ki se spoprijatelji z Olgo. Drugi del je napisan iz perspektive Ferdinanda, dečka, ki je Olgo spoznal kot domačo šiviljo, tretji del pa sestavljajo Olgina pisma Herbertu, ki mu jih je pisala v času, ko je bil ta na Arktiki.

Zgodovinski roman, ki se dogaja v času tik pred prvo svetovno vojno, je tudi družbeno-kritični in kompleksno predstavi situacijo takratne Nemčije. Bralec lahko začuti utrip tega predvojnega življenja, ki je polno nasprotij, strahu, nevednosti, dvomov in različnih idej, ukazov, pogledov na to, kaj je prav in kaj ni. Avtorjev slog pisanja je precej neposreden, kritičen, jezik je bogat in obenem preprost. Stavki so jasni, razumljivi, zgodba teče kronološko zaporedno. Pisatelj uporablja zelo raznoliko besedišče, tudi mnogo sopomenk, prav te in natančni opisi dogajanja bralcu omogočajo, da si lahko ta svet predstavlja kar se da slikovito.

Zgodba nas popelje od Olginega otroštva skozi celotno njeno življenje, zato lahko bralec sledi njenemu razvoju. Iz precej sramežljive deklice odraste v samozavestno, inteligentno in optimistično žensko, ki se ne ukloni zahtevam družbe in trdno stoji za svojim prepričanjem. Med drugim neustrašno kritizira politiko Bismarcka: »Menila je, da se je katastrofa začela z Bismarckom. Odkar je Nemčijo posadil na previsokega konja, ki ga ni mogla jezditi, so si Nemci želeli vse za številko preveliko.« Kot izobražena in razgledana ženska, precej modernih nazorov, se zaveda dogajanja okoli sebe in ga tako tudi oriše. Brez cenzure in dlake na jeziku. »Ugajalo ji je, da so bile tradicije na preizkušnji.«

Olgino nasprotje v romanu predstavlja njena stara mama, tradicionalna predstavnica Nemčije tik pred prvo svetovno vojno, ki slavi nemške ideale in na druge narode gleda zviška. Že od samega začetka se namreč ni strinjala s sinovo poroko (Olginega očeta in njene matere), saj si je za ženo izbral Slovanko. Po smrti Olginih staršev je bila stara mama prisiljena poskrbeti za deklico. Ker ji ni bilo všeč, da njena vnukinja nosi slovansko ime, jo je želela preimenovati, a do tega nikoli ni prišlo.

Obe, tako Olga kot stara mama, sta precej vztrajni, na trenutke trmasti in nepopustljivo stojita za svojimi stališči. Razlika med njima pa se kaže v času, v katerem sta odraščali: stara mama je ženska preteklega časa, časa, ko so bile tradicionalne vrednote še trdne in nevprašljive, te vrednote pa se močno razlikujejo od tistih, ki pridobivajo na veljavi v času Olgine mladosti. Razliko v mišljenju lahko na primer opazimo, ko Olga govori o razlikah v plačah učiteljev in učiteljic. Kritika oblasti v času mladosti njene stare mame ni bila pogosta, Olga pa ne skopari z besedami, ki obsojajo takraten položaj žensk. 

Stara mama ji niti v otroštvu niti kasneje ni v nikakršno podporo, saj je nikoli zares ne sprejme. Olga se mora znajti sama, ko je praktično še otrok, pa tudi kasneje, da naredi višjo šolo in lahko postane učiteljica. Njun odnos je vseskozi nekako prisiljen, napet, Olga se doma nikoli ne počuti zaželeno, stara mama pa ji ne izkazuje nikakršnega občutka varnosti. Vse to Olgo izoblikuje v samostojno žensko.

Pomembno vlogo v Olginem življenju ima Herbert. Že v mladosti sta se zaljubila, kar sta zaradi socialnih razlik skrivala. Ko je po dveh letih šolanja Olga postala učiteljica, se je zaposlila, on pa je raje spoznaval svet in koval velikopotezne načrte o prihodnosti Nemčije. Zdi se, kot da je prečesaval svet v upanju, da bo našel nek višji smisel, ki ga ne more najti doma. Ob slovesu, preden je odšel na Arktiko, je Olgi obljubil, da se bo vrnil, a ga vse do takrat, ko je Nemčija napovedala vojno Rusiji, še vedno ni bilo domov.

Preteklost je Olgo naučila, da mora za lasten uspeh poskrbeti sama, saj ji ne bo pomagal nihče drug. Pri Herbertu je situacija drugačna – prihaja namreč iz premožne družine, ki ga je vedno podpirala in mu pomagala, a se svojih privilegijev ne zaveda. Ima kar si želi, česar še nima, dobi. Zato so tudi njegova potovanja simbol za stremljenje po nečem, kar presega moč in denar, stremljenje po nečem presežnem, česar še sam ne zna točno določiti. 

Zgodbo o tem, kaj se je v vseh teh letih Olginega življenja resnično zgodilo, pa razkrije Ferdinand, fant, ki je Olgo spoznal kot domačo šiviljo in z njo preživel veliko časa. Dokoplje se namreč do Olginih pisem in v drugem delu romana kot pripovedovalec razkrije, kar je bilo bralcem romana do sedaj neznanega. Zelo poveden je konec zgodbe, ki ga Ferdinand konča z mislijo: »Melodija Olginega življenja je bila njena ljubezen do Herberta in njeno upiranje njemu, kot izpolnitev in kot razočaranje.« 

Zgodba, ki nam jo predstavi avtor, največjo kvaliteto skriva v tem, da nas popelje skozi celotno Olgino življenje in le to predstavi z uporabo različnih pripovedovalcev ter tako bralca spretno pritegne k branju. To je zgodba o ženski, ki se je morala za uresničitev svojih želja močno boriti, naklonjena ji ni bila niti družina, pri rosnih letih jo je prizadela smrt staršev, navsezadnje pa ji umre še moški, ki ga je celo življenje iskreno ljubila. Kljub vsemu ne izgubi upanja in vere v življenje, njen pogled je usmerjen naprej. Njeno življenje je lahko za marsikoga zgled, saj je dosegla, kar je nameravala doseči, ljubila moškega kljub nestrinjanju družbe in njegovi pogosti, dolgi odsotnosti, podpirala ga je v njegovih željah, čeprav je slutila, da vedno ne bo imel takšne sreče in da se neka ekspedicija ne bo dobro končala. Tudi po njegovi smrti je še naprej živela z njim, z duhom moškega, ki ga ni bilo mogoče umiriti, ki je bil kot veter, nemiren in si ga lahko našel na vseh koncih sveta. Saj vendar pravijo, da lahko ljubezen preživi vse, tudi smrt. 

                    
Bernhard Schlink - Olga