Annie Ernaux: Dogodek in druga besedila
Založba: Mladinska knjiga Leto izdaje: 2023 Prevod: Suzana Koncut
Annie Ernaux, Nobelova nagrajenka za književnost in eden vidnejših glasov sodobne francoske literature, v svojih delih preigrava elemente romana in avtobiografije. S slogovno neposrednostjo in pisanjem onkraj žanrskih okvirov se v štirih besedilih, ki so pri Mladinski knjigi v prevodu izšla pod naslovom Dogodek in druga besedila, posveča motivom kompleksnega doživljanja medčloveških odnosov in travmatični izkušnji nezakonitega splava. Njena besedila ostro zarežejo v bralčevo zavest. Z ostrino pripovedi poseči v tok bralčevih misli in vsaj za trenutek pritegniti njegovo celovito miselno in čustveno pozornost je morda tudi glavni avtoričin namen.
V mojstrskem prevodu Suzane Koncut, ki v slovenščino uspešno prelije vso učinkovitost avtoričinega sloga, so zbrana štiri besedila: »Dogodek«, »Mladenič«, »Okupacija« in »Gola strast«. Vsa so globoko osebna in avtobiografska, kar z uporabo inicialk, da bi prekrila identiteto vseh oseb razen protagonistke, in refleksijo lastnega procesa pisanja avtorica ves čas poudarja. Pisanje je zanjo instrument doživljanja in podoživljanja, doživljanje pa se ji zdi pogojeno s pisanjem – v eni od zgodb tako celo zapiše občutek, da se ji stvari dogajajo zato, da jih bo zapisala.
Vsako besedilo se osredotoča na določeno življenjsko situacijo, naj bo ta oprijemljiva ali abstraktna, ki jo pripovedovalka z mikroskopsko natančnostjo analizira in prevprašuje. V »Dogodku« jo tako spremljamo kot študentko, ki v Franciji v šestdesetih letih po neželeni nosečnosti išče načine, da bo splavila, njeno stisko pa prepletajo tudi refleksije pripovedovalke v zrelih letih v drugačnih časih, kjer se pravica do splava mladim generacijam zdi nekaj samoumevnega. Predvsem je ta zgodba implicitno tudi kolektivna in družbena, čeprav najglobje osebna.
Preostalim besedilom je po drugi strani skupno to, da se osredinjajo na »ljubezenska« razmerja (besedi z narekovaji namenoma dajem pogojni pomen), pri čemer gre ravno toliko ali pa še bolj za besedila o čustvenem stanju, ki v pripovedi pridobi večjo težo kakor posameznik, ki ga povzroča. Tako v zgodbi »Gola strast« avtorica tudi zapiše: »Rekel mi je: ‘ne boš napisala knjige o meni’. Vendar nisem napisala knjige o njem, niti ne o sebi. Samo z besedami – ki jih gotovo ne bo prebral, ki mu niso namenjene – sem izrazila, kar mi je prinesel njegov obstoj sam po sebi.«
»Gola strast« natančno opisuje čustvo popolne obsedenosti, ki ga izzove protagonistkino razmerje s poročenim diplomatom. Raziskuje meje racionalnosti v vedenju in dojemanju, ki jih protagonistka prestopa in znova zarisuje. Podoben motiv najdemo tudi v »Okupaciji«, le da je namesto strasti osrednji motiv zgodbe ljubosumje, ki prežema vse pripovedovalkino doživljanje. »Mladenič«, zadnji od štirih tekstov Annie Ernaux, ki je bil izdan v francoščini, pa se z motivom razmerja s trideset let mlajšim študentom sklicuje na za avtorico tudi sicer značilni temi podoživljanja preteklosti in dojemanja časa.
Zanimiv skupni element vseh štirih zgodb je tudi pomen družbenega statusa, »krogov«, v katerih posameznik odrašča in v katerih se giblje. Ker družbena razslojenost ni osrednja tema teh pripovedi, morda v bralcu še bolj odzvanja njena vseprisotnost. Pripovedovalka iz delavske družine, ki je s študijem in poznejšo kariero profesorice in pisateljice prestopila mejo med svetom delavcev in svetom intelektualcev, ves čas po malem osvetljuje nianse pripadnosti temu ali onemu socialnemu razredu. V »Mladeniču« ob razmerju s študentom podoživlja svoje »skromne začetke«, v »Okupaciji« se sprašuje, ali je nova partnerka njenega bivšega ljubimca iz istega družbenega sloja kakor ona sama in kaj ji lahko to o neznanki pove. Najbolj pretresljiv odlomek pa je prizor iz »Dogodka«, v katerem internist surovo ravna s protagonistko, ki jo po nelegalnem splavu pripeljejo v bolnišnico. Mladi zdravnik svoje dejanje pozneje obžaluje, a ne, ker bi se zavedel grobosti do sočloveka v stiski, temveč ker ugotovi, da ne gre za prodajalko ali tekstilno delavko, temveč za študentko. Medicinska sestra ob tem pripovedovalko povedno očitajoče vpraša: »Zakaj niste doktorju povedali, da ste mu enaki?«
Annie Ernaux v svojih besedilih tako lovi in ujame kompleksnost doživljanja, predvsem pa tudi podoživljanja trenutkov s pisanjem. Krhkost spomina in povezanost individualne izkušnje z zunanjimi dejavniki, banalnimi podrobnostmi ali zgodovinsko odločujočimi premiki pred bralca prikliče z jasnimi in marsikdaj tudi neusmiljeno grobimi podobami. Njeno pisanje ni vedno bralski užitek v lahkotnem pomenu besede, temveč je izziv in literarno srečanje, ki pusti pečat.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
