Raymond Queneau: Cica v metroju

Založba: Beletrina
Leto izida: 2023
Prevod: Aleš Berger
Spremna beseda: Primož Vitez

Sploh z ozirom na pričujoče delo nikakor ni pretirano, če Raymonda Queneauja, avtorja fenomenalne Cice v metroju, označimo za reformatorja, nenazadnje osvoboditelja jezika iz njegovih arhaičnih, v celico knjižnosti zaprtih spon. Levji delež je k izvrstni izvedbi slovenskega prevoda potrebno pripisati prevajalcu Alešu Bergerju, ki ni le prevedel, temveč s svojim umetelnim preoblikovanjem tudi približal nekoliko tujo francosko kulturo slovenskemu bralcu. Seveda pa to ni prvo srečanje, ki ga slednji s tem francoskim velikanom premore. Queneau je namreč izredno produktiven in vsestranski pisatelj, pesnik in kritik, ki s svojim unikatnim, osvežujočim slogom ni samo prevetril 20. stoletja, temveč si je s svojim pisanim opusom priboril status kultnega literata. Slovenski javnosti je tako poleg odmevne Cice znana še pesniška zbirka Po ulicah, prozni krilatici Vaje v slogu in Modra cvetka in še mnoge druge.

Dotičnemu besedilu pa je v novi izdaji slovenskega prevoda dodano dvoje: spremna beseda Primoža Viteza in izredno poveden vpogled v nastajanje prevoda, ki ga je Aleš Berger prebral na srečanju Društva slovenskih književnih prevajalcev, z naslovom Kako cicasta je posta(ja)la Queneaujeva Zazie. V njem je Berger opisal raznovrstne prepreke, dileme in kulturne prepade, ki jih je moral prebroditi ob oblikovanju prevoda, začenši s samim imenom protagonistke Cice – v izvirniku imenovane Zize oz. Zazie –, s čimer jo približa slovenskemu kulturnemu prostoru, obenem pa je eden redkih prevodov, ki je posegel v ime naslovne junakinje.

Nalogi reprezentacije pariške kulture ob hkratnem približanju buržujskega, zlasti revnejšemu slovenskemu očesu tujega življenja je Berger posvetil posebno pozornost, o čemer prav tako spregovori v omenjenem prispevku: »”Brie” sem na primer spremenil v “ementaler”, kar je z današnjega vidika seveda neodpustljivo, a spomnimo se, da smo bili tedaj sredi sedemdesetih v Jugi. Prav posebne težave pa mi je delala pijača, s katero se kar nekajkrat naliva Gabrijel in se ji reče “grendine”.« To je osvežujoča brezalkoholna pijača, katere slovenska alternativa je – po temeljiti raziskavi seveda – postal malinovec. Enako pozornost je posvetil tudi predelavi imen literarnih likov; po eni strani jih ni želel zgolj dobesedno prevesti iz izvirnika, saj bi tako postali slovenskemu bralcu avtomatsko preveč hladni in tuji, po drugi pa jih ni želel preveč posloveniti in s tem razbiti pariško kuliso. Tako izoblikovani Gabrijel, Cica, Karel, Turandot, Magdalena, Fjodor in drugi ustrezno utelešajo to zlato sredino (edino Ivanka in gospod Zalaznik morda preveč spominjata na naše gore list, pa nič za to).

Preden pa se prepustimo stilski in ideološki gostiji, je vredno omeniti, kdo Cica sploh je in kaj ima z metrojem. Cica, protagonistka romana, namreč s svojo mamo (Ivanko Potresuljo) pripotuje na tridnevni oddih v Pariz, kjer bo stanovala pri stricu Gabrijelu (imenovanem tudi »Gabrijelca« – odvisno od tega pač, ali mislite, da je hormosesalec ali ne). Kar naj bi bil turistični izlet, se sprevrže v plejado najrazličnejših situacij, ki skozi knjigo postanejo vse bizarnejše, nenavadnejše, ekstremistične in na koncu kulminirajo v skorajda akcijskih vodah. Ob vseh nenavadnih dogodkih, ki jim je priča, pa Cica ostaja indiferentna: Pariz dojema kot pusto džunglo zmešanih buržujev, nekaj kredibilnosti pa tej metropoli pripisuje zaradi metroja, ki si ga je tako zelo želela obiskati. Zavoljo stavke ga sicer na žalost ne more preizkusiti, vseeno pa njena pariška avantura na njej nikakor ne pusti majhnega vtisa …

Delo med drugim odlikuje tudi izredno sublimna, nevsiljivo grajena večplastnost: Cico lahko primarno beremo kot kratkočasno čtivo, ki pa je čez in čez prežeto z raznoraznimi referencami (na Kantovo filozofijo, eksistencializem, kartezijanstvo, na Hamletov monolog in nenazadnje – a zgolj v slovenski različici – tudi na Uvod v Krst pri Savici). Tako lahko prenekateri paragraf beremo zgolj kot humorističen, a z intelektualnimi vložki začinjen segment, ali pa iz njega razberemo globlje, filozofske podtone. Pogosto se poleg dobesednih filozofskih referenc pojavljajo eksistencialna prevpraševanja, metafizične dileme in druge pronicljivosti, ki so velikokrat locirane sredi tako banalnega dogajanja, da njihova prisotnost še dodatno bije v oči. Zlasti Cica v pogovorih – v popolnem kontrastu z njenim sicer prostaškim izrazoslovjem – rada navrže kakšno globokoumno vprašanje, pa tudi Gabrijel pogosto poprime za kak monolog s težavno tematiko.

Zgodbe pa ne plemenitijo zgolj intelektualistični vsadki, temveč tudi mnoge besedne igre, ki še potencirajo že tako razgibano zasnovano vsebino. Te pisane besedne skovanke v primeru (sploh za čase šestdesetih let prejšnjega stoletja) »občutljivih« tematik slednje razbremenijo njihove teže. Tako se skozi besedilo Cica ves čas sprašuje o Gabrijelovi »hormosesalnosti«, glede formulacije drugih podobnih tem pa je zelo poveden naslednji paragraf: »”Ali res ne vidite, kaj vse mate na glavi?” reče tip in je vse bolj zaguljeno mefistovski, “zwodnyštvo, zwaïanïe, hormosesalnost, enoüzem, anomallia setschnitze, vse to vam lahko v hipu vrže deset let prisilnega dela.”« Avtor pa tudi ni prav nič skop pri uporabi premetank v stilu: »Ven grem tačas. Moram še polifonirat na telecijo.«

Iz citiranih paragrafov je prav tako očiten še en poseben moment Cice. Avtor je namreč – kot eden redkih – pri navajanju dialogov uporabljal pogovorni ton in ni posegal po literarno olepšanih alternativah. S takim početjem razkriva svoje razmisleke o vse večjem razkolu, ki se je v njegovem času začel pojavljati med zapisano, knjižno francoščino in njeno pristno, vulgarno, necenzurirano govorjeno sestro. Berger je v svojem govoru izpostavil radikalnost Queneaujevega početja: »Pisatelj ni bil edini, ki je že pred izidom Zazie v različnih spisih ugotavljal, kakšna razpoka se je v letih oziroma stoletjih odprla med uradno, zapisano francoščino, ki se uči v šolah in bere v knjigah, in njeno izgovorjeno različico, kakršna se sliši in glasno uporablja. Bil pa je najbrž tisti, ki je na to razliko najbolj radikalno pokazal v literarnem delu, na kar […] opozarja že prva beseda romana.«

S »prvo besedo romana« je Berger mislil na otvoritveno »utkenektoksmrdi«, besedno zagonetko, ki začrta intonacijo celotne pripovedi. Simbolizira prepreko, ki jo moramo prestopiti, da bi se dokopali do preostanka zgodbe, hkrati pa služi kot krovno naznanilo, s kakšno vrsto knjige imamo opravka. Delo nam namreč na nobeni strani ne popušča ali dovoljuje zdrsa v lagodno, neobremenjeno branje – od nas zahteva vso pozornost, a nas hkrati s svojimi humorističnimi vložki nagrajuje z iskrenim krohotom.

Po vseh zgoraj opisanih krilaticah tako ni težko ugotoviti, kje se skrivajo kvalitete Queneaujevega dela. To pa ne pomeni, da je zato toliko bolj siromašno na ravni same zgodbe, še več – pravzaprav je tako natrpano z dogodki, da je včasih kar težko zajeti sapo. Kot je očitno iz zapisanih superlativov, dela ni težko brez dodatnih pomislekov imenovati za večplastno, intelektualno, družbenokritično, a hkrati z vsem tem neobremenjeno in humoristično pripoved, ki nikogar ne pušča ravnodušnega.

Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar