Razgaljanje brez razlage

Rikke Villadsen: Tetovator in klitoris
Založba: Stripburger / Forum Ljubljana
Leto izida: 2025
Prevod: Silvana Orel Kos

»Stvar je pač v tem, da se mi je zahotelo čisto vse, česar ne smem,« pravi avtofikcijska protagonistka stripa Tetovator in klitoris, ko se na začetku znajde sredi nadrealistične, sanjske pokrajine. Te prepovedane želje, razgrnjene skozi vizualno pripoved danske striparke Rikke Villadsen, ne zadevajo zgolj protagonistke, temveč že v izhodišču zamejijo tudi položaj bralca. Strip ga namreč postavi v vlogo tistega, ki mora začasno opustiti lastne interpretativne varovalke in pričakovanja ter preseči svoje lastne »prepovedi«. Tetovator in klitoris ne ponuja jasnih odgovorov in prav to je njegova osnovna poetika. Ne želi, da ga beremo »pravilno«, ampak nas vabi, da se mu prepustimo, obenem pa sprejmemo lastno zmedenost in radovednost kot del izkušnje. Bralec tako postane soudeleženec tveganja, enakovreden avtorici in njeni protagonistki, ko vstopi v svet, ki je hkrati erotičen, grotesken, intimen in provokativen.

Fragmentarna struktura in sanjska logika že na začetku predstavljata izziv, saj mora bralec v celoti prevzeti vlogo interpretatorja. Villadsen namreč zastavi strip kot odprt sistem pomenov, zato je vsebino skoraj nemogoče povzeti, saj tudi strip sam prevzame formo sanj in se povsem ogne linearni pripovedi. Bralec se tako ne giblje v naravnem zaporedju dogodkov, temveč se mora prepustiti toku nezavednega. V tem fluidnem prostoru spremljamo protagonistko, ki išče in premišlja lasten izraz, lastno telo in lastno zgodbo. Njena pot se odvija prek nizov simbolnih epizod: od nepričakovane nosečnosti in srečanja s Frankom alias »očetom sanj« oziroma »duhom v opiju« do nastopa pop ikone Marilyn Monroe v Koreji leta 1954, od koder protagonistka v stilu Hergéjevega Tintina v Sovjetski zvezi z letalom pobegne v temno noč. Nekje vmes se pojavijo še misteriozni tetovator, nenavadni beli možic, pohotni ameriški vojaki, napadalna drevesa ter hiša brez oken in vrat, ki se nato nenadoma spet pojavijo. Marsikaj spominja na bizarnost Alice v čudežni deželi, ekspresivni sanjski motivi, ki izhajajo iz nezavednega in grotesknega pa so zelo blizu filmskemu svetu režiserja Davida Lyncha. Najbolj lynchevsko tako v vizualnem kot pripovednem smislu je absurdno nelagodno 6. poglavje, v katerem pride tudi do prelomnega meta-narativnega trenutka, ko protagonistka v kovčku najde prvo stran svojega stripa, kar razume kot znak, da se mora vrniti na začetek svojih sanj.

Villadsen tudi sicer inovativno eksperimentira s stripovskim medijem in njegovimi konvencijami. »Ojoj! Prosim, izbriši to risbo,« pravi protagonistka, ko se v okvirčku ne pojavi le zgoraj brez – topless je namreč skozi celoten strip, kar naj bi bila posledica njene nemoči, kot v nekem prizoru pove Franku – ampak tudi z razkrečenimi nogami. »Pa še cipo delam iz sebe … Že spet,« nadaljuje. Prek notranje razdvojenosti, ki jo vidno izkušata tako avtorica kot njena protagonistka, bralec občuti isto protislovje – biti »odločna, strukturirana ter agresivna feministka in obenem bebava pohotna lajdra«  – brez obljube odrešitve. Villadsen nas drzno sooči z dvema identitetama, ki ju družba dojema kot izključujoči. Raziskovanje domnevnega neskladja med seksualnimi impulzi in feministično držo doseže vrhunec v igrivo-provokativnem uvodu v 5. poglavje, ki se izriše kot nekakšen moto stripa, v katerem avtorica govori o klitorisu kot simbolu radikalne enakosti in ne le kot telesnemu organu. Razume ga namreč kot točko brez družbenih konstrukcij, lastništva, ega, primerjanja in patriarhalnih meril. Zavestno ga želi iztrgati iz moškega diskurza, v katerem je zreduciran na fantazijo ali dokaz moške kompetence (»tak vrhunec je zgodbica iz moških ust!«), ter mu s tem povrniti avtonomijo. Svoj utopični »VELEGOVOR« zaključi s pozivom »DAJ NO, SESTRA!«, kar je verjetno tudi najbolj družbeno angažiran detajl, saj strip v glavnem ostaja precej nedidaktičen. Njene fantazme se vseskozi izmikajo moraliziranju; do njih se tudi sama neposredno ne opredeljuje, ampak z njimi bralca raje zgolj draži. Podajanje odgovorov tako zamenja z zastavljanjem tabujskih vprašanj, ki segajo od psihoanalize in erotike do refleksije o telesu, duši in sami človeški eksistenci.

Vsebinska nedorečenost in odprtost nastopata v tandemu z risbo, narisano s svinčnikom, ki na več mestih ohranja sledi skic, podobe pa se med sabo večkrat prekrivajo ali pa bežijo iz okvirčkov, kar ustvarja dodaten vtis dvoumnosti in nestabilnosti narisanih psihološko-sanjskih pojavov. Villadsen svoj likovni slog na trenutke tudi spremeni, denimo v prizoru oralnega seksa med protagonistko in moškim, najverjetneje tetovatorjem, ki deluje kot v strip vstavljena skica, narisana s tankim svinčnikom, brez senčenja, in vključuje tudi povsem prazne okvirčke. Prav tovrstne avtorske odločitve zahtevajo vključitev bralca v nedoločnost stripa in aktivno dopolnjevanje manjkajočega – morda ta prizor z namerno nedokončano formo sugerira, da je tudi protagonistkin odnos do tega dejanja še neoblikovan, neizostren. Kaj, če želi Villadsen z risbo brez pravih senc in volumna iz seksualnega akta zavestno odstraniti erotiko, ki bi jo bralec morda samodejno pričakoval, in namesto tega ustvari »hladen«, skoraj sterilno grafičen prizor? Morda pa kot avtorica, ki ne dela skic, temveč riše neposredno na papir, želi s tem vložkom preprosto ujeti nenadno vsiljeno misel. Tovrstni trenutki spontanega, nefiltriranega toka zavesti, ki se v sliki izrišejo tako, kot so se pojavili v glavi protagonistke, bralca povabijo, da vstopi v praznine in dopolnjuje introspektivne pripovedi.

Toda prav ta stripovska »prostornost«, ki ni le posledica fragmentarnosti in nelinearnosti, temveč tudi avtoričine odklonilne drže do poučnosti, na določenih mestih njeno motivacijo za prikazanim preveč zamegli in stripu odvzame nujno ostrino. Villadsen namreč vanj vpeljuje tudi intertekstualni dialog z drugimi književnimi deli, manifesti in feminističnimi teorijami, a to mestoma deluje preveč naključno in zgolj deklarativno. Ta vtis prenasičenosti Villadsen sicer večinoma uspešno razblinja s prepletom lastne ranljivosti in brutalne samoironije – na vsebinski ravni to demonstrira s sarkastičnim pogledom na »pravilni feminizem« in politično korektnost (npr. »Rada bi ubesedila svoje umazane fantazije. Fantazijo o Lolitinih packastih prstih in šolarki brez hlačk in … who’s your daddy now pa pa … Saj veš … Polarizirani spol. Igra moči: zgrabiš me … z brezobzirno grobostjo … za moje nežne boke … Za ta stejtment zabijem žebljiček v desko!«), v vizualni podobi pa denimo s samoparodičnimi klovnskimi očmi, ki jih nariše svoji protagonistki.

»Že spet kažeš joške! Zakaj? Skozi ves strip?« na koncu začudeno vpraša beli možic. »Ne vem, mogoče zato …« začne odgovarjati glavna junakinja, dokler nenadoma ne zamenja teme. Ta prizor najbolj izrazito in nedvoumno pokaže, da Villadsen bralcu ne obljublja jasnih odgovorov. S svojim skoraj ritualnim razgaljanjem ga prek avtobiografskih razmišljanj raje izzove, naj se sooči sam s sabo, s svojimi željami, sramom in domnevnimi »prepovedmi«. V Tetovator in klitoris gre zato v prvi vrsti za osebno doživetje, šele nato za teoretske premisleke. Čeprav se Villadsen ponekod izgubi v lastni odprtosti in intertekstualni razpršenosti, prav to estetsko, telesno in idejno tveganje razkriva tudi jedro njene poetike: vztrajno destabilizacijo bralčevih pričakovanj in varnih interpretativnih položajev. V tem nelagodju, v nenehnem izmikanju pomena, se izriše subverzivnost stripa kot odprtega procesa, ki bralca prisili, da lastno zmedenost in odpor vzame resno.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.