Prva »ta okrogla« Tinta
Kaj: Festival stripa Tinta Kdaj: 4.-8. 10. 2023 Kje: več lokacij
Pametne opice in robotski Ostržki. Sredi noči razstava na Metelkovi (marsikdo pobegne od grotesknih podob). Predavanja o Sumatri, o Sumatri, o pankovski glasbi in festivalih stripa. Človeku podobna drevesa, potem še drevesom podobni ljudje (zveni abstraktno, a je bilo kar konkretno). Čas, ujet v stripu, stripi v času (nekje tu se smuka Paul Gravett). Deček z zlatim ogrinjalom, Zlatirepci, žive stene, risani koncert in prav posebno zlato pivo.
TINTA, ki se je začela neko sredo pozno popoldne – za piske in pisca tega prispevka presenetljivo ne s stripom, ampak s filmom.
V Slovenski kinoteki smo si namreč ljubitelji kombinacije strip–film lahko ogledali filmsko priredbo enega najbolj vplivnih stripov vseh časov – Perzepolis Marjane Satrapi, ki spremlja avtoričino odraščanje v Iranu. Večkrat nagrajeni film iz leta 2007 je skupaj z avtorico ustvaril Winshluss (Vincent Paronnaud), tudi sam stripar s precejšnjo kritično ostjo. Pred projekcijo je v svojem značilnem igrivem tonu povedal nekaj besed o nastajanju filma ter o tem, kako nanj gleda zdaj, nato pa smo se zatopili v filmsko mojstrovino, ki nas nikakor ni pustila ravnodušnih.
Winschlussu smo nato sledili na odprtje njegove razstave v galeriji Equrna, kjer smo mu znova prisluhnili v sproščenem pogovoru z Izarjem Lunačkom in si ogledali originale njegovih raznolikih del. Tako smo preživeli prijeten večer v družbi navdušencev nad stripovsko umetnostjo, manjkalo pa ni niti posebno festivalsko pivo.
Tako nekako smo preživeli prvi dan jubilejnega festivala Tinta in takoj nam je postalo jasno, da bodo prihodnji trije dnevi pestri, dogodki in umetniki, ki se na njih predstavljajo, pa raznovrstni. Ne glede na razlike med striparji, umetniki in ustvarjalci pa je vendarle rdeča nit festivala skupnost – torej čas, ko se zberemo vsi ljubitelji in snovalci stripa. Paul Gravett, s katerim smo se imeli priložnost in čast pogovarjati pred drugim dnem konference, bi rekel, da smo se tu zbrali vsi geeki.
Prav pojmu skupnosti je bila posvečena tudi mednarodna konferenca z naslovom Strip in skupnost, ki je potekala v okviru mednarodnega projekta Remix Comix. Projekt povezuje striparje iz Srbije, Slovenije, Nizozemske in Češke v želji po snovanju bolj povezane stripovske scene, hkrati pa raziskuje možnosti stripa kot medija marginaliziranih skupin. V Ljubljani so pred in v času festivala potekale stipovske delavnice pod vodstvom Davida Krančana ter umetniške rezidence. Na Metelkovi so ustvarjali Terezie Unzeitigová, Boris Stanić, Konstantinos Petrović, Vladimir Ilić, Jos Daamen in Nivin Baranbo, Mazen Kerbaj ter domača videastka Kristina Kokalj, ki se podpisuje pod nov videoesej o Metelkovi, vsa dela pa so bila predstavljena na zaključnem dogodku, v petek, 6. oktobra, v večernih urah. Jos Daamen in Nivin Baranbo sta nas v plesno-performativnem gibanju popeljali okoli obzidja Metelkove, kjer smo si ogledali nove murale in skulpturo Konstantinosa Petrovića in Vladimirja Ilića. Gruča, zbrana na zadnji postojanki ob žal ponovno aktualnem muralu Mazena Kerbaja, se je nato začela premikati proti Galeriji Alkatraz, kjer je potekala otvoritev razstave Le Dernier Cri: Mondo DC, na poti pa smo že lahko ujeli prve kadre videoeseja Kristine Kokalj, ki smo si ga v celoti in v miru ogledali pozneje (sedaj pa je na voljo tudi na spletu).
Ko smo vstopili v Alkatraz, so nas iz majhnega prostora galerije pozdravile s sten kričeče in stropov viseče podobe umetnikov založbe iz podtalja Le Dernier Cri. Temačne podobe v artbrutovski maniri slikajo groteskne prizore; zombije z gomazečimi črvi namesto organov, viseče okostnjake in obscene nadrealistične motive, ki so se zamrznjeni v prizoru razprostirali od stropa do tal, tu in tam pospremljeni s projekcijo – filmčki, ki ustvarjajo prav podobno atmosfero. Ozračje razstave se prikladno zlije z gostujočim prizoriščem. Metelkova, kjer se mešajo različne subkulture na dvorišču bivše kasarne, okrašene z absurdnimi kipci in čudnimi konstrukcijami, odštekane motive sprejme kot svoje francosko-mednarodne sestrice, ki imajo korenine v pariški pankovski in podtalni sceni.
Le lučaj stran, v metelkovskem studiu kolektiva Grejpfrut, je slovenski predstavnik Dernier Crija Vasja Lebarič nastopil v avdiovizualnem performansu Vasijona, našemljen v odbitega Nezemljana. V prostoru smo si lahko ogledali še njegove podobe, vesoljske in vulkanske, s pridihom derniercrijevske primitivistične motivike.
Prihodnji dan je konferenco v atriju ZRC SAZU otvorila Katerina Mirović, soustanoviteljica in glavna urednica revije Stripburger, soustanoviteljica ter organizacijska in programska vodja Strip Cora kot dela Foruma Ljubljana, ki je ob Tanji Skale kuratorica projekta Remix Comix v Ljubljani. Predstavila je že prej omenjene delavnice, ki so potekale v Centru Aktivnosti Fužine – CAF, DUC Center, enota Tabor ter z učenci OŠ PP Levstikov trg – Center Janeza Levca. V atriju smo si lahko na pop-up razstavi ogledali rezultate teh delavnic; izvirne in duhovite podobe, ki so visele na stenah ob boku z izseki iz stripov uveljavljenih avtorjev, ki v svojih delih obravnavajo problematiko marginaliziranih skupin. Med njimi sta denimo Mikael Ross in Mazen Kerbaj, ki je nastopil na drugem dnevu konference.
Konferenco je odprto predavanje legendarnega stripovskega teoretika Paula Gravetta z naslovom The Comics Medium is the Message, v katerem se je posvetil družbeni in politični moči stripa. Poudarek je bil na poučni in angažirajoči sporočilnosti medija v primerjavi s stripom, ki je bil izrabljen v propagandne namene. Tako smo lahko poslušali o kaavadih, nekakšnih prenosnih oltarjih, ki z zaporednimi prizori na svojih številnih panelih delujejo kot protostripi. Prvi kaavadi so nastali pred več kot petsto leti in so imeli pogosto didaktično funkcijo, recimo za učenje žensk, kako lahko vzpostavijo svojo lastno obrt. Nasproti njim pa se denimo postavljajo zgodnji ameriški stripi, ki so propagirali prevlado Amerike nad Sovjetsko zvezo, ali pa neonacistični stripi, ki so mladim pripadnikom ideologije svetovali, kako pobegniti pred zakonom (in ob tem še vedno širiti svoje sovraštvo). Ob tem imamo tudi neskončno primerov stripov, ki so širili glas marginaliziranih skupnosti, zagovarjali pacifistične ideje, množice informirali, kako ravnati v primeru naravnih katastrof, ali pa so služili in služijo kot pomemben medij zgodovinjenja. Primerov tako problematičnih kot intrigantnih stripov je bilo malo morje: naše roke so bile po eni uri hlastnega zapisovanja že povsem razbolele. A kaj, ko nas je skrbelo, da bi nam ušla kakšna informacija, da bi pozabili na kakšen dragocen stripovski naslov! Na srečo so Tintine kamere poskrbele, da je nastal zgoraj navedeni posnetek in zamudniki predavanja ne bodo ostali prikrajšani za resnično dragoceno izkušnjo. Za celo življenje stripovskih priporočil pa je treba samo obiskati Gravettovo spletno stran in že nas vase posrka vrtinec neskončnih novih možnosti in glasov.
Belgijski strokovnjak za alternativni strip Erwin Dejasse se je v svojem predavanju osredotočil na žanre stripa, ki se na široko izogibajo institucijam in javnemu okusu. Tako je spregovoril o žanru pankovskega stripa, ki je nastal kot upor proti konvencijam, predvsem proti nizkemu statusu, ki ga je imel (in ga ima do neke mere še danes) strip v družbi in med izobraženci. Ob slikovnem gradivu več avtorjev, kot so Gary Panter, Teruhiko Yumura in Olivia Clavel, je ponazoril formalne značilnosti: navidez slabo risbo, trapaste fiktivne spore, vulgarnost in majavo zgodbo. Vendar pa ima, kot izpostavlja Dejasse, prav zaradi svojega nizkega statusa strip subverzivno moč. Kakor je otrok edini, ki si drzne izreči: »Cesar je nag!«, pankovski strip dojema prav značilnosti otroške risbe, ki pogosto deluje nestabilna in nedokončana, kot medij družbene kritike. Podobno se je po drugi svetovni vojni pojavilo gibanje art brut, ki ga je sprožilo razočaranje nad umetnostjo, tako konvencionalno kot avantgardno, in se je zavzemalo za izrekanje pristnega. Tako so privrženci tega gibanja, denimo Oskar Voll, Henry Darger, Vojislav Jakić idr., iskali dela tistih, ki jih umetniška tradicija še ni zaznamovala, in z njihovo pomočjo rušili meje, ki jih je kultura vzpostavila skozi stoletja. Dejasse je predavanje pospremil z bogatim slikovnim gradivom in citati umetnikov, ki so sodelovali v predstavljenih gibanjih.
Še posebej zanimivo se nam je zdelo predavanje striparja in glasbenika Mazena Kerbaja. V svojem umetniškem ustvarjanju se ukvarja v glavnem s časom in tem, v kakšnem odnosu do časa so različni umetniški mediji. Ustavil se je na primer pri glasbi, ki se rodi, obstaja in zamre v živem trenutku. Drugače je pri stripu, kjer se čas pomika iz enega oblačka v drugega, iz enega prizora v drugega, z ene strani na drugo stran vse do konca stripa. Ob predavanju je pokazal tudi nekaj svojih projektov »lovljenja časa v mediju stripa«. V enem takšnem projektu je dialog med besedami in slikami ustvarjal tudi s pomočjo strani iz rokovnikov, kjer so nekateri dnevi prazni oz. »nemi«, čas (morda zapravljen) pa se nahaja tudi tam. Pri tem gre le za enega od primerov umetniškega prevpraševanja izraznih možnosti in meja stripovskega medija.
Drugi dan konference je sklenila okrogla miza s krovno temo Moč sodelovanja in soustvarjanja stripovskih skupnosti. Sodelujoči, Pakito Bolino (Le Dernier Cri), Katerina Mirović (Stripburger), Monika Husar (Komunikart), Sanna Hukkanen (Kutikuti) in Barbora Müllerova (festival LUSTR) so se pogovarjali o pomenu festivalov, samostojnih prostorov za ustvarjanje, sofinanciranju in sploh o pomenu širjenja in predstavljanja stripovske skupnosti, kot jo sami izkušajo v svoji državi.
Poslušanje o stripu v atriju osrednje slovenske akademske založbe je bilo up vlivajoče. Med konferenco je bilo namreč velikokrat poudarjeno, da strip še vedno velja za manjvrednega tako v založniških kot v akademskih krogih. K sreči Založba ZRC že nekaj časa priznava pomembnost medija stripa. A konferenca se s tem še ni zaključila. Predavanjem smo lahko prisluhnili tudi v soboto v Kinu Šiška, kjer je čez dan potekal stripovski sejem, sočasno pa tudi masterclassi raznih slovenskih in tujih ustvarjalk in ustvarjalcev.
Torej, masterclass. Master + class. Oglejmo si definicijo pojma, da ga bomo bolje razumeli. Oxford pravi: a class, especially in music, given by an expert to highly talented students. Zdaj pa pozabimo na to definicijo! Redkokdo rad prizna, da je mojster oz. mojstrica, in med tistimi, ki to z veseljem priznajo, je le malo takih, ki to tudi v resnici so. Tinta masterclassi so že tako nekoliko drugačni. Pomenijo preprosto: »Hej, ti ustvarjaš stripe, in to kvalitetne! Povsem ti zaupamo, da podaš petinštiridesetminutno predavanje o ustvarjanju stripov za vse, ki bi jih to pač zanimalo. Daj si duška!« Ta neomejenost predavanj, ki potekajo v sklopu Tinte vsako leto, odraža tudi sproščenost in odprtost stripovske scene, hkrati pa je tak format za predavanje o stripu zelo ploden: konec koncev vsaka dobra striparka in vsak dober stripar ustvarja pripoved med besedo in sliko na svoj način.
Tako je na primer Katarina Šeme svoje predavanje začela s fotografijami s Sumatre, ob katerih je povedala zgodbo o svoji izmenjavi tam, kar je bilo v resnici zelo smiselno glede na to, da je njen strip Sumatra avtobiografski. V resnici je na trenutke že to predavanje delovalo kot nekakšen strip. Katarina je fotografije ponekod pospremila s svojim predavanjem, tako da so njene besede povsem spremenile naš pogled na sliko in jo dopolnile z novim pomenom, ki ga sicer ne bi imela. Eksotična hrana, ob kateri bi se komu pocedile sline, je ob njeni razlagi tako postala predmet naveličanosti in nasičenosti, ko smo izvedeli, da jo je jedla dan za dnem trikrat na dan celo leto. To morda ni bilo namerno, je pa misel, ki nas je ob stripovskih debatah ob pivu vsekakor zabavala in je odprla nove možnosti za popestritev PowerPoint predstavitve s pomočjo stripovskih tehnik.
Za Katarino Šeme je nastopil nemški stripar Mikael Ross, ki je predstavil svoj ustvarjalni proces in zakulisje nastajanja stripa Šola padanja, ki je nedavno v izvrstnem slovenskem prevodu Marka Bratine izšel pri založbi Stripburger/Forum Ljubljana. Strip je nastal ob 150. obletnici obstoja vasice Neuerkerode na Spodnjem Saškem v Nemčiji, ki jo je avtor v procesu ustvarjanja večkrat obiskal in se tam družil s prebivalci in njihovimi negovalci. Na podlagi svojih vtisov in resničnih zgodb, ki jih je slišal, je napisal in narisal večplastno pripoved o življenju ljudi z različnimi motnjami v duševnem razvoju, o stiskah in veselju, ki jih prinaša vsakdan, in večjih življenjskih prelomnicah. Med predavanjem je prikazoval slike trenutkov in ljudi, ki so navdahnili like v zgodbi, razgovoril pa se je tudi o toplini, ustvarjalnosti in svojeglavosti prebivalcev ter o izvrstnem smislu za humor, zaradi katerega tudi stripovska pripoved kljub žalostnim trenutkom ne zapade v pretirano resnoben ton, ampak ostaja pristna, srčna in s tem pokaže celovit razpon čustev, ki ga protagonist Noel doživlja ob veliki življenjski preizkušnji.
Humor je kot način premagovanja stisk uporabil tudi slovenski stripar Ivan Mitrevski, sicer bolj znan kot ustvarjalec stripov za otroke, v svojem najnovejšem stripu Nevidna življenja, v katerem je želel dati vidnost podplačanim, izkoriščanim in diskriminiranim delavcem pri nas. Mitrevski je dolge ure prebil v kotu pisarne Delavske svetovalnice ter zbiral zgodbe ljudi, ki so se tja zatekli po pomoč, potem ko so se soočili s kršenjem svojih delavskih pravic. Na pogovoru sta Ivan Mitrevski in Goran Lukić, vodja Delavske svetovalnice, z Janezom Grmom ob projekciji prizorov iz stripa spregovorila o njegovem nastajanju ter o izkušnjah z izkoriščanimi delavci, ki se kljub vsemu še vedno znajo nasmejati krivicam v obraz.
Ko so nekateri v dvorani zbrano poslušali predavanja, so drugi sočasno brskali po sejemskih stojnicah domačih in tujih stripovskih založnikov!
Že v dopoldanskih urah je prostore Kina Šiška napolnila mularija, ki je z navdušenjem pričakovala Philipa Waectherja, da jim podpiše njihov izvod Tonija. Tudi pozneje je kar mrgolelo najmlajših obiskovalcev, ki so si na stojnicah ogledovali novosti in skupaj s starši spraševali: »Kdaj pa izide nadaljevanje (vstavi poljuben naslov stripa za otroke)?« Cukrčki za zbiratelje in navdušence pa so se nabirali tudi na mizi, kjer so striparji in striparke podpisovali svoja dela, ter pred razstavo WOMCOM: Ženska moč v stripu, kjer so se sproti tiskale grafike Ivana Mitrevskega in Neže Štular. Sicer pa so obiskovalce s svojo ponudbo in novostmi privabljale tako domače kot tuje založbe. Sprehodili smo se lahko med stojnicami striparn Stripolis, Oblaček in Strip.Art.nica Buch, založb VigeVageKnjige, Stripburger/Forum Ljubljana, Buča, Mladinska knjiga, VBZ, Graffit, Didakta, Škrateljc, Društvo ljubiteljev stripa Stripoholik; spoznali pa smo lahko tudi finsko revijo Kutikuti, umetniške izdelke legendarne francoske založbe Le Dernier Cri ter hrvaško založbo Komikaze.
V sejemskem vrvežu so se glave obiskovalcev festivala nenadoma začele obračati – mimo stojnic so se namreč sprehodile postave z nenavadnimi drevesnimi maskami ter se napotile v dvorano. Na vrsti je bila predstavitev finskega stripa V zavetju dreves striparke Sanne Hukkanen in antropologinje Inkeri Aula, ki je v slovenskem prevodu letos izšel pri založbi Aristej. Avtorici sta pojasnili, da imajo na Finskem gozdovi prav posebno vlogo, z njimi pa so povezani mnogi miti in vraže. V svojem stripu sta zbrali nekaj zgodb, povezanih z določenimi vrstami dreves, pri čemer so nekatere zgodbe vezane na lokalno zgodovino, druge na ljudske pesmi in verovanja, eno pa sta vzeli celo iz finskega narodnega epa Kalevala. Upodobili sta jih v zelo različnih tehnikah glede na njihovo vsebino – ena od zgodb je tako na primer naslikana na brezovo lubje, spet druga pa je narejena z uporabo posušenih listov in cvetov. »Kar se zgodi drevesom, se zgodi tudi ljudem,« izpostavljata avtorici, ki sta tudi sami odraščali v zavetju dreves.
»Umetnost ni kul. Umetnost ni lepa. Umetnost je problem.« Tako pravi Winshluss. Ko nam je podpisoval strip Pametna opica, smo mu priznali, da se veselimo njegovega predavanja, in rekel nam je, naj raje ne pridemo. Potem smo se ga seveda še bolj veselili in bili še bolj odločeni, da pridemo. Winshluss je v svojem predavanju (če lahko temu tako rečemo) rušil pričakovanja, predvajal glasbo, skakal z odra in govoril o umetnosti kot umetnik, ki ne verjame, da se o umetnosti zares da govoriti … Bilo je vsekakor nekonvencionalno.
Nekonvencionalna, a nadvse prikupna pa je bila tudi podelitev nagrad zlatirepec 2023 v organizaciji društva Packa, saj ni šlo za dolgočasno in zdolgočaseno navajanje imen nominirancev in nominirank, temveč se je med podelitvijo odvijal stripovski dvoboj med Matejem de Ceccom in Jernejem Žumrom, ki ga je povezoval moderator in komik Matjaž Peklaj. Predlogi iz publike, kot je denimo fantastična ideja za risbo »Božo Kos, ki boža kosa!«, so zaživeli v ilustracijah, ki so nastale v zelo omejenem času.
Žirija v sestavi ilustratorja in likovnega pedagoga Mateja Kocjana, sodelavca oddaje Stripofilija Nika Rusa ter kulturne delavke na področju knjig in založništva Nataše Sedminek, je od 79 novih izdaj stripov in izdelkov sorodne sekvenčne umetnosti v slovenščini izbrala štiri naslove, ki so jih prepoznali za presežne v vsaki od štirih kategorij.
Nagrado za najboljši prevedeni strip za otroke in mlade je prejel strip Graščina: Vrtec na obisku Alexisa Nesmeja, Joanna Sfarja, Lewisa Trondheima, ki je lani v prevodu Izarja Lunačka izšel pri založbi Graffit, nagrado za najboljši domači strip za otroke in mlade pa Urmal, mamutov prijatelj, ki sta ga skupaj ustvarila Jože Urbanija in Miha Hančič.
Zmagovalca v kategoriji najboljši prevedeni strip za odrasle po besedah žirije odlikuje »aktualna tematika umetne inteligence, ki je je mojstrsko predstavljena skozi medij stripa«. Govorimo o delu Ogljik in Silicij Mathieuja Bableta, ki je v prevodu Saše Jerele lani izšlo pri založbi VigeVageKnjige in recenzijo katerega si lahko preberete tudi na Koridorju!
Nekoliko smo se zataknili pri podelitvi nagrade za najboljši domači strip za odrasle, ironično prav zaradi tematike in problematike, ki je podobna tisti, ki jo obravnava Ogljik in Silicij. »UI umetnost«. Umetnost, ki jo generira umetna inteligenca. Umetna umetnost?? Že slišimo nekoga vpiti: »Bogoskrunstvo!« Pojem »umetna inteligenca« pri ljudeh (in še toliko bolj pri umetnikih in piscih raznoraznih besedil) zbuja občutek nelagodja v glavnem zaradi besede »inteligenca«, kot da bi pojem predpostavljal, da gre za nekaj, kar ima svojo inteligenco. Stvar v resnici ni prav inteligentna in tudi sama od sebe ne zmore ustvariti umetnosti. Je pa orodje, ki ga umetnik lahko uporabi in si z njim pomaga, a to orodje zahteva nekoga, ki vanj nenehno vnaša nove zahteve, ukaze in popravke v skladu z inteligentno (aha!) vizijo oz. idejo. Dokaz tega je bila nominacija stripa Avtocesta Žige Valetiča. Pri tem je seveda treba omeniti, da je avtor stripa ob nominaciji sam priznal, da ta nominacija pri njem zbuja občutek nelagodja. Poudaril je namreč, da je njegov strip le eksperiment ustvarjanja s pomočjo umetne inteligence in da vsekakor ne bi bilo pošteno, če bi zmagal, medtem ko so za isto nagrado nominirani stripovski umetniki, ki so brusili svoje ilustratorske svinčnike več let.
Pa vendar: Nagrado za najboljši domači strip za odrasle je prejel Jurij Devetak za roman v stripu Nekropola, ki je izšel pri Mladinski knjigi v letu 2022.
Čar festivala je pravzaprav v tem, da v štirih dneh ponudi prostor stripovksi ustvarjalnosti in pokaže njeno večplastnost. To se odraža zlasti v raznolikosti dogodkov, ki so namenjeni tako najmlajšim ljubiteljem stripa kot strastnim zbiralcem – obiščemo lahko pogovore, razstave, predavanja, sejem, delavnice, filmske projekcije, koncerte. Ni da ni. S tem pa festival doseže svoje poslanstvo, ki ga opravlja že deset let: širi stripovsko kulturo na različne načine, v različnih prostorih ter znotraj različnih starostnih in interesnih skupin. Kot smo omenili že prej, je na dan sejma Kino Šiška obiskalo veliko ljudi – ne samo striparjev in stripovskih navdušencev, ampak tudi naključnih mimoidočih, cele družine in verjetno še marsikdo.
In kaj sedaj, teden pozneje, ko razmišljamo o vsem skupaj? Nekaj zapiskov, nekaj izvrstnih razmislekov o stripu in umetnosti nasploh, nekaj neprespanih noči, pa tudi nekaj knjig, ki so nas premamile in (do dna!!) izpraznile naše denarnice ter jih z veseljem priporočamo v branje:
Winshluss: Pametna opica (Stripburger/Forum Ljubljana, 2018)
Winshluss: Pinocchio (Les Requins Marteaux, 2018)
Paul Gravett: Mangasia (Thames & Hudson, 2017)
Mikael Ross: Šola padanja (Stripburger/Forum Ljubljana, 2023)
Manu Larcenet: Blast – Masa sala (1. knjiga) (VigeVageKnjige, 2020)
Sanna Hukkanen in Inkeri Aula: V zavetju dreves (Založba Aristej, 2023)
Gipi: Dežela potomcev (Stripburger, 2017)
Tillie Walden: On a Sunbeam (First Second, 2018)
Ryan Andrews: This Was Our Pact (First Second, 2019)
V času objave prispevka še vedno lahko raziščete murale in novo skulpturo na zidovih AKC Metelkova ter si ogledate nekatere razstave: Le Dernier Cri: Mondo DC v Galeriji Alkatraz, kjer so grafike tudi na voljo za nakup (do 3. 11.), tri razstave v Dobri Vagi (do 4. 11.) ter V zavetju dreves v pritličju knjižnice Otona Župančiča (do 17. 11.).
Uredili: Hana Podjed in Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar