Pripoved o spominu, travmi in spravi
Gaël Faye: Palisandrovec
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2025
Prevod: Janina Kos
Svoj drugi roman je francosko-ruandski pisatelj Gaël Faye naslovil po drevesu palisandrovcu. Gre za drevo, ki v romanesknem svetu stoji na vrtu pred neko hišo v Ruandi in nemo spremlja poboje Tutsijcev, ki so se večinoma dogajali prav na pragovih družinskih hiš. Tako prisostvuje številnim smrtim in zadržuje družinsko skrivnost, kar kasneje privabi deklico Stello, rojeno nekaj let po tragediji, ki v drevesu najde zavetje in stik z neznano, a še kako navzočo družinsko zgodovino. Drevo je dobrih dvajset let po genocidu porušeno, na vrtu, kjer je stalo, pa na koncu romana zrase »neosebna kvadratasta hiša v dubajskem slogu z betonskim parkiriščem in palmami«. Ruandska družba se v tem času namreč bliskovito spreminja in modernizira, kar 70 % prebivalstva pa predstavljajo mladi, rojeni po letu 1994, ki nosijo težko breme preteklosti in dolžnost spominjanja, hkrati pa tudi breme prihodnosti, ki jim prigovarja, da morajo naprej. Roman Palisandrovec govori ravno o teh mnogih presečiščih – med prihodnostjo in preteklostjo, spominom in pozabo, med različnimi generacijami ter med molkom in vprašanji.
Gaël Faye, pisatelj, glasbenik in tekstopisec, se je rodil mami Ruandki in očetu Francozu v Burundiju, leta 1995 pa zaradi vojne emigriral v Francijo. Že njegov prvi roman Mala dežela (2016) se pogosto povezuje z Ruando, v resnici pa je v njem pisal o državi, kjer je preživel svoje otroštvo. Po osmih letih in načrtnem umiku je dokončal svoj drugi roman, Palisandrovec, kjer se v celoti posveča domovini svoje mame, Ruandi. Pripoved v romanu se razteza čez 25 let ruandske zgodovine, od leta 1994, ko prvoosebnega pripovedovalca, 12-letnega Milana, in njegova starša ob večerih po televiziji pretresajo posnetki genocida nad Tutsijci, do leta 2020, ko se Milan kot odrasel moški po večletnem vračanju in zapuščanju Ruande spet vrne raztrosit mamin pepel.
Čeprav je Milanova mama Ruandka, se Milan s podobami njene domovine prvič sreča prek televizijskih poročil, zaradi katerih ne more spati in čuti bolečine v trebuhu, vseeno pa ostane brez pojasnil. Kmalu zatem še več negotovosti in vprašanj o tej skrivnostni deželi v njegovo življenje prinese deček Claude, mamin sorodnik iz Ruande, ki se z obvezano glavo in prestrašenimi očmi za nekaj časa pri njih naseli. Tako hitro kot vstopi v njihovo življenje, iz njega tudi izgine, dokler ga Milan spet ne sreča štiri leta kasneje, ko z mamo prvič obišče Ruando. S tem obiskom in še z vsemi naslednjimi, ki z leti postajajo vedno daljši, Milan začne spoznavati sorodnike, mamine znance iz otroštva in Claudove prijatelje ter s pomočjo njihovih zgodb počasi sestavlja zamolčano preteklost svoje družine. Zaradi maminega vztrajnega molka se mu družinske skrivnosti do zadnjih strani knjige izmikajo, kljub temu pa spozna usodo nekaterih drugih družin, prek katerih začenja razumeti tudi usodo svoje in predvsem mamin molk.
Pripoved v romanu ni ena sama. Faye na pripovedovalčevo okvirno pripoved pripenja še mnoge druge, stranske in malo manj stranske, ki se skupaj povezujejo v kompleksno celoto. Izhodišče je torej Milanovo iskateljstvo, njegov notranji nemir, ki ga že od otroštva ni nihče potešil z odgovori, ter tudi njegov presečiščni položaj, zaradi katerega je v Ruandi na začetku tujec, po vse daljših bivanjih v tej državi pa tudi vrnitve v Francijo ne pomenijo več zares vrnitev domov. Avtor tako ustvari lik, ki Ruando ob prvih srečanjih gleda skozi prizmo Zahoda in hkrati skozi oči otroka, obe perspektivi pa sta skozi roman postopoma dekonstruirani. Milanova babica po očetovi strani leta 1994 šele po »tisočih in tisočih mrtvih, milijonih beguncev, morju časopisnih člankov ter kopici televizijskih prispevkov« svoji snahi prvič zastavi vprašanje, kako se počuti ob genocidu v svoji domovini, ter komentira: »Sicer ni čisto jasno, kateri so dobri in kateri hudobni, ampak takšno barbarstvo …« Vojno v Ruandi vidi kot vojno plemen in divjakov ter ne razume, da je etničnost kolonialni izum, ki je umetno povzročil ločevanje Ruandcev na Tutsijce in Hutujce. Milan iz takšnega francoskega udobja in ignorance izstopi že med svojim prvim obiskom Ruande leta 1998, ko na stadionu prisostvuje usmrtitvam morilcev v genocidu in izve za vpletenost Francije. Od tu naprej ni več otrok in ni več neveden. In ko enkrat ve, je pot nazaj v nevednost nemogoča, od tu naprej se v Milanovo pripoved prikradejo občutki odgovornosti, dolžnosti, pa tudi jeze.
Odgovornost in dolžnost bremenita tudi druge like v romanu, izražata pa se na zelo različne načine. Milan na primer piše o procesih gacaca in pomaga svojim ruandskim sorodnikom in prijateljem, Claude si želi nazaj pridobiti ozemlje svojih prednikov, izvedeti, kje so bili ubiti in se za njihovo smrt maščevati, Claudov prijatelj Sartre kot Hutujec pomaga tutsijskim sirotam, Stella kot predstavnica najmlajše generacije pa na kasete posname pripovedovanja svoje prababice Rosalie, da bi zgodbe živele naprej tudi po babičini smrti. Avtor pokaže, da odgovornost in dolžnost za vsakega posameznika lahko pomenita nekaj drugega in ga pripeljeta do različnih odločitev, kar pa za družbo, ki se sooča s kolektivno travmo, lahko predstavlja nova trenja. Ne gre namreč le za dolžnost do domovine ali do žrtev, preživeli čutijo tudi dolžnost do sebe, prav tako jo čutijo tudi mladi, ki si ne želijo vse življenje ostati v senci genocida. Avtor je čutil odgovornost še posebej do mladih, da jim s svojim pisanjem ponudi besede, ki so jim do takrat morda umanjkale. S prepletanjem zgodb kar štirih generacij in z empatijo do vsake od njih Fayu uspe pokazati tudi razhajanja med njimi in opozoriti, da so ta po eni strani v post-genocidnih družbah še večja, po drugi pa da jih podedovani spomin, ki se prenaša med generacijami, še vedno drži skupaj.
Morda prav ta medgeneracijski kontekst romana pripomore k temu, da nekateri dialogi zvenijo nekoliko nenaravno in naivno, predvsem v kontrastu z izredno močnimi izpovednimi deli, vezanimi predvsem na zgodovino. Za ubeseditev tako kompleksne in predvsem čustveno izčrpavajoče teme si je avtor sicer izbral zelo dostopen slog in razmeroma preprost jezik. Ne poslužuje se zahtevnejših pripovednih postopkov, tudi struktura romana je preprosta in kronološka, kar pa se, zato da ujame takšno mnoštvo glasov, ne zdi kot napačna odločitev. Roman se naslanja na zgodovinska dejstva in avtobiografske elemente, z močjo, ki jo nudi fikcija, pa skuša odstreti še nekakšno globljo resničnost, ki jo lahko vsak bralec najde na drugačnem mestu, v drugem liku. Nekakšen strnjen pregled ruandske zgodovine se pojavi nekje na polovici romana v Stellinem povzetku Rosaliejine zgodbe, ki bralcu pomaga kontekstualizirati vse že prej omenjene dogodke in mu ponudi širše razumevanje. Kot najbolj čustveni izpovedi pa je treba izpostaviti Claudovo in Eusébiejino, ki sta v vojni izgubila vse svoje bližnje in tudi sama le za las ušla nasilni smrti. Njuni zgodbi sta najbolj tragični in najbolj pretresljivi točki romana, a sta prav zato nujni. Čeprav je travma kot izkušnja vpisana predvsem v telo in jo je kot tako skoraj nemogoče izraziti oziroma prenesti v jezik, je edini način, da se bralec tem izkušnjam sploh lahko približa, vendarle prav prek jezika. V romanu sicer ostane še veliko neizrečenega, zato so besede, ki jih avtor nameni Claudu in Eusébie še toliko močnejše, molk vseh drugih likov pa tudi.
Gaël Faye ne poenostavlja in ne moralizira. Roman bolj kot da bi analiziral zgodovinske ali politične razloge za tragedijo, tematizira medosebne odnose, zaznamovane s travmo, in raziskuje, kako travma na različne načine zaznamuje posameznika. Med vrsticami je naslovljeno tudi vprašanje zla, a dobimo nanj že znan odgovor. Eden izmed zločincev med sodnim procesom pove: »Tutsijcev nisem nikoli sovražil, z njimi sem odraščal v dobrih odnosih. Leta 1994 sem zgolj ubogal ukaze oblasti.«
Roman je s svojo tematiko danes še kako aktualen in opominja na to, da genocid vedno izvira iz neke ideologije in da je treba potencialne sprožilce strogo obsoditi in se nanje odzvati že prej. Romani s podobnimi zgodbami še vedno izhajajo na Balkanu, neposredne vzporednice pa se vlečejo z dogajanjem v Gazi, ki je dokaz za to, da se le 30 let po genocidu nad Tutsijci in nad Bošnjaki, človeštvo ni naučilo ničesar. Danes se je v Ruandi z zakonom prepovedano razglašati za Tutsijce ali Hutujce. Ruandci zadnja leta sobivajo v miru, za kar, kot pravi Faye, ki živi v Kigaliju, izkazujejo izredno moč in vztrajnost ter dokazujejo, da je mir po takšni tragediji mogoč.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
