Primož Sturman: Enajst mesecev žitne kave

Založba: Litera
Leto izida: 2022

Na Krasu živeči Primož Sturman, ki se je pretežno izšolal na Tržaškem in tam deluje, je širši javnosti poznan predvsem kot zgodovinar, publicist, pedagog, kritik, prevajalec in urednik. V zadnjih letih se ukvarja tudi s  pisanjem beletristike. Njegov literarni prvenec Gorica je naša, ki je izšel leta 2018 pri založbi Litera, naj bi bil po njegovih besedah osnova za nastanek daljšega besedila, romana Enajst mesecev žitne kave. Leta 2020 je v samozaložbi izdal še kratkoprozno zbirko Sinteze, ki je po motivih in prizoriščih najbolj raznovrstna, saj vsebuje zgodbe od koncentracijskih taborišč do današnjih Fratelli d’ Italia, od intimnih zgodb do praške pomladi.   

Romaneskni prvenec Enajst mesecev žitne kave se ukvarja z dvosvetnostjo, ki jo reprezentira glavni junak Lorenzo Taccardi. Rojen je istrski Slovenki in Italijanu in najbolj ga determinira njihov medsebojni (ne)odnos. V njihovi hiši domuje letargičnost, zato ima Lorenzo težave pri komuniciranju. Tako ga opiše njegovo dekle Anna: »Odkar ga poznam, je zaprt vase, o sebi ne mara govoriti. Dobro se razume z le nekaj sodelavci, z ostalimi skorajda nima stikov.« 

V sodelavko Anno Caligaris, učiteljico matematike in fizike, sicer pa mamo dveh otrok, se Lorenzo zagleda kmalu po njeni ločitvi. Všeč mu je, ker ga spominja na mater: »Nekaj materinskega je bilo v njenem glasu.« Že od vsega začetka je ona bolj zagreta za zvezo, a se ji on kar naprej izmika: »Imela sem občutek, da dela z mano, kot bi psu metal kost, v naslednjem trenutku pa jo z vrvico potegne stran. Dovolj mi je bilo teh njegovih nebuloz.« Anna je torej Lorenzovo popolno nasprotje – za razliko od njegovega samotarstva in zadržanosti (»Verjetno je prav tišina moje družine pripomogla k temu, da sem se sporom vedno umikal«) je ona odraščala v hrupni družini. Lorenzo se že po prvi razpadli zvezi odloči, da je za otroke prepozno, zato ga tudi Annin splav njunega otroka, za katerega sploh ni vedel, ne spravi s tira. Konec je odprt, »zaljubljenca« ohranjata stike, zato lahko sklepamo, da se zgodba morda konča drugače od zgodbe Anna in jaz iz kratkoprozne zbirke Gorica je naša. Taccardi je sicer karierno uspešen, v poklicu učitelja je neizprosen, natančen in zahteven do učencev, zato ni čudno, da mu ravnatelj ponuja mesto svojega namestnika, v zasebnem življenju pa se ne znajde. Po nekaj poskusih vse, kar zahteva osebni angažma, odrine od sebe, kot da se ga ne tiče.

Zapletati se začne, ko se preseli na vas. Pomaga vaščanom pri opravilih, vendar se kot kak najstnik boji pripeljati svojo prijateljico domov. In ko jo enkrat pripelje ponoči, razmišlja: »Če bi jo oni dan videli z mano, bi bila to zanje kost, na katero bi se vrgli kot sestradani psi. Tega užitka jim ne privoščim.« Roman doseže vrhunec, ko Lorenza sosed po neprestanem vstopanju na dvorišče zbadljivo vpraša: »Ti, kašna je pej tvoja baba? Tebi psti, da umivaš piate?« Takrat Lorenzu poči film, nažene soseda z dvorišča, a se naposled kot majhen otrok umakne k Anni v mesto, da bi ubežal posledicam. Drugi tak dogodek je, ko ga obišče sodelavec in v pijanosti benti nad vsemi sciavi, ki živijo tam. Lorenzo ga udari, da ta nezavesten obleži. Njegovi sosedje se proti Lorenzovim pričakovanjem na žaljivke sploh ne odzovejo, nasprotno, pijanemu pomagajo, da pride k sebi. Vaščani v nasprotju z Lorenzovim prepričanjem sprejmejo vsakega, ki sodeluje v skupnosti, pa naj bo Slovenec ali Italijan, tujec pa je tako vsak, ki ni iz vasi.

Naslov in junakovo uživanje kave sugerirata cankarjanski motiv. Tudi njemu je mama kuhala pravo kavo, a je on ni maral, in zato od takrat pije brezkofeinsko oz. žitno kavo. Tako je oropana kofeina, ki kot alkohol v pivu ali nikotin v cigaretah predstavlja srž kave, metaforično rečeno predstavlja akcijo, izjavo. Na prvo žogo bi lahko rekli, da je Lorenzo samo zato, ker ne pije prave kave, pasiven, medel in nezainteresiran. S tem neprava kava ni samo leitmotiv, ampak celo simbol nedelovanja, odtujenosti, ne biti pripravljen soočiti se s samim sabo. Užitek je pri Slovencih zakoreninjen kot nekaj pregrešnega, Lorenzo pa je mešanec. Tako je razpet med lastnostmi italijanskega očeta, ki zna uživati v svojih užitkih, kot so samost v kamionu, cigareti in televizija, in ostaja skromen, ter predstavnico teptanega slovenskega naroda, ki si ne sme dovoliti, da ga preplavijo tujci, in se zavoljo tega odreka slehernemu užitku.

Čas v romanu poteka linearno z nekaj skoki nazaj, ko pripovedovalec ali pripovedovalka razlaga o svoji preteklosti in nam s tem omogoči vpogled v zgodovino njegovega oz. njenega čudaštva. Pripoved se spreminja od prvoosebnih pričevanj (Lorenza, Anne in vaščanov) do tretjeosebnega načina, v katerem se znajde izključno glavni junak, Lorenzo Taccardi. Menjava perspektive pripomore k objektivizaciji dogajanja in se približa rašomonski tehniki. Morda bi delovalo še bolje, če bi bil premik med prvoosebno in tretjeosebno pripovedjo Taccardija doslednejši in bi na primer prvi način izražal junakovo zavestno dojemanje sveta in drugi način njegove travme, ki mu prihajajo nasproti v obliki afektov, sanj, spominov in prebliskov. Nekaj kratkih poglavij, označenih v kurzivi, pripomore k boljšemu vpogledu v značaje in situacije oseb, vendar se po drugi strani ne morem znebiti občutka, da gre za  prikladno bližnjico za navedbo podatkov, ki bi bili lahko bolj prefinjeno predstavljeni v dialogih. Popis s šolskih konferenc deluje duhamorno, ne prispeva pa bistveno k dodatnemu razumevanju likov. Zelo sveže in prepričljivo v pripovedi deluje kraški dialekt, največkrat uporabljeni besedi pa sta kaluona (dvoriščna ograja) in borjač (dvorišče).

Kot zanimivost velja omeniti, da se je avtor, tako kot junak njegove zgodbe, v svojih zrelih letih preselil s Tržaškega na slovenski Kras. Nekaj sledi avtobiografskosti bi v romanu lahko našli, vendar zgolj kot okvir zgodbe, ne pa kot nekaj bistvenega. Poleg tega je avtor mlajši od Taccardija, saj se slednji spominja edinega prepira med staršema, ko sta se leta 1975 prepirala o izidu Osimskega sporazuma.

Sturman je kot mlajši avtor razbremenjen enoznačne literarne poetike, ki je dolga leta prevladovala pri slovenskih Tržačanih in je opisovala italijansko nasilje nad manjšinskimi Slovenci. Sturman obrne optiko. Junak je sprva žrtev svojih čustveno zakrknjenih staršev, kasneje pa ga ob živce spravljata tako sosed Slovenec, ki nima razčiščene preteklosti in zato za vse krivi Italijane, kot tudi sodelavec Italijan, ki mu očita, da je sciavo. Vendar sta oba obstranca in nikakor ne pripadnika mainstreama. Prvega se vaščani karseda izogibajo, ima neslavno alkoholno preteklost, drugega alkohol ubije. Tako roman kot obe zbirki kratkih zgodb odpirajo prostor vprašanjem, s katerimi se mi, kontinentalci, ne ubadamo, pa čeprav bi se morali. Sturman prelomi z enoznačno herojsko logiko o izključno dobrih in zlih in v osrčje postavi etos posameznika, ne glede na jezik, narodnost ali spol.