Primerjalna recenzija: Piknik na robu ceste in Stalker

Knjiga: Arkadij in Boris Strugacki – Piknik na robu ceste
Založba: LUD Literatura (knjižna zbirka Piknik)
Leto izida: 2022
Prevod: Drago Bajt
Spremna beseda: Andrej Blatnik

Film: Stalker
Režija: Andrej Tarkovski
Scenarij: Andrej Tarkovski, Arkadij in Boris Strugacki
Igralska zasedba: Alisa Freyndlikh, Aleksandr Kaydanovskiy, Anatoliy Solonitsyn, Nikolay Grinko
Leto izida: 1979

To kritiko sem želel začeti s pogledom v zvezde in vprašanjem: Ali smo res edini, ki živimo v tem prostranem vesolju? Potem sem prišel do tega spoznanja: to bi bilo preveč sanjavo in patetično. Pa tudi preširoko in povsem nepotrebno. Naj zato začnem z bolj stvarnim podatkom, ki mi bo v tem pisanju služil mnogo bolje. 

Zgodb o zunajzemeljskem življenju in človekovem stiku s tem »drugim« življenjem je v žanru znanstvene fantastike veliko. Tako kot vedno, ko je nečesa veliko, pa je večinoma izvedeno na trivialen način, ki ni vreden omembe ali zapisa. V primeru »zunajzemeljskega življenja« na način, ki še prehitro predpostavlja, da bi takšno življenje utegnilo biti nam podobno, dostopno in razumljivo, ter da bi se za nas sploh zmenilo. Ta misel verjetno izhaja iz človeškega napuha – tako zelo zaverovani smo v to, da smo svet in življenje v celoti spoznali in da lahko vsak pojav razložimo na logičen način, da si skorajda ne moremo predstavljati srečanja z nečim tako zelo drugačnim, da bi nam v luči tega vse znanje in ves razum odpovedala. Točno to pa se zgodi v romanu Piknik na robu ceste bratov Arkadija inBorisa Strugacki ter v filmski interpretaciji Stalker Andreja Tarkovskega.

Neznano močvirje

»Piknik. Zamislite si: gozd, vasica, travnik. Iz vasi na travnik pripelje avto, iz avta zlezejo mladi ljudje, nosijo iz njega steklenice in košare s hrano, tu so dekleta, tranzistorji, fotoaparati, filmske kamere … zakurijo kres, postavijo šotore, navijejo glasbo. Zjutraj pa se odpeljejo. Živali, ptiči in mrčes, ki so vso noč z grozo gledali, kaj se dogaja, prilezejo iz svojih skrivališč. In kaj vidijo? Po travi je polito olje, bencin, povsod ležijo pogorele sveče in oljni filtri. Povsod se valja krama, pregorele žarnice, nekdo je zgubil francoza. Od gum je ostala samo še umazanija, ki se je nabrala na nekakšnem neznanem močvirju …« Drugo življenje je odšlo, kakor hitro je pristalo, za sabo pa pustilo cel kup neznanega, kup ostankov »piknika«, nam nepredstavljive civilizacije, ki se za nas in naš svet najverjetneje ni zmenila.  Kraj, kjer so pristali, človeštvo nato zagradi in zastraži. Poimenuje ga Cona. 

Z znanostjo ljudje skušajo nerazumljeno razložiti, razumeti, zavejo pa se le tega, »kako zelo nič ne vejo«. Cona je neznanka, je skrivnost, ki nikoli ni razkrita, kot taka pa je za človeka na smrt strašljiva. Ta isti strah pred neznanim in nerazložljivim prikliče tudi film s svojimi dolgimi, tihimi kadri, psihedelično glasbo in pesniško abstraktnimi opisi, kot je: »Cona je labirint pasti, ki se spremeni, vedno ko človek vanjo vstopi.« Nasploh je film mnogo bolj abstrakten in simbolen, nevarnosti Cone nikoli zares ne spoznamo, kakor jih neposredno spoznamo v romanu, kar pa ne zmanjša občutka groze. Ker naj bi ta izhajala iz tistega, kar nam je neznano, film svoj medij izkoristi tako, da jo okrepi. Preteča nevarnost je namreč skrita v dolgih posnetkih, pesniški in abstraktni opisi so svarila, medtem ko glasba, ki izginja in se spet pojavlja, namiguje na neko prisotnost. Česa? Tega nikoli ne izvemo. 

Človek v Coni

Tako Piknik kot Stalker se zavedata tiste glavne lastnosti, ki naredi znanstvenofantastično delo kvalitetno: da postavi povsem navadnega človeka v povsem nenavadne situacije in nato opazuje, kako se bo odzval. Cona ni le neznanka, obenem je utelešenje strahu pred neznanim. Ta strah pa je vendarle človekov in človek se nanj primerno odzove.

Ko je celo znanost tako omejena, da se vsakršen odgovor izmika dosegu, Cona postane prostor živega mita. Človeštvo spet, kakor je to počelo že v starih dobah sveta, govori o bogovih in demonih in svetih gralih. Ali v primeru Piknika, o svetilkah smrti, rakovih očesih, zvenečih prtičkih in zlatih kroglah, ki izpolnijo vsako najbolj skrito željo človekovega srca. Temu sledijo vsi lovci na sanje: kupci, preprodajalci in tihotapci ostankov tega »piknika na robu kozmične ceste« – tihotapci neznanih in potencialno nevarnih zakladov iz srca Cone. Sama krona tega črnega trga pa so stalkerji – tisti, ki poznajo Cono in vse njene nevarnosti. Tisti, ki Cono obiskujejo v iskanju omenjenih zakladov in ki za dober denar tvegajo tako lastna življenja kakor tudi življenja drugih. 

Eden teh stalkerjev, Redrick »Rusač« Schuhart, je protagonist romana. Svet Piknika bralec spozna skozi njegovo osebno izkustvo, a zdi se, da je tako v Coni kot zunaj nje majhen in nepomemben. Zdi se, da je Cona nekaj, kar ne odloča le o njegovi usodi, pač pa o usodi vsega človeštva in da kot posameznik na to nima nobenega vpliva. V Stalkerju pa posameznik in Cona nastopita kot velika metafora za naravo človeka. V filmu ni nobenega Rusača, pa tudi nobenega drugega imena ni, ki bi ga glavni liki lahko nosili. Namesto imen v Cono vstopijo s psevdonimi: Pisatelj, Profesor, Stalker. So posamezniki, ki so se v Cono odpravili iz osebnih razlogov, hkrati pa nastopijo kot družba v malem. Pisatelj ni le neki naključni pisatelj – predstavlja umetnost in filozofijo, kakor Profesor predstavlja logiko in znanost. Oba pa se v srcu Cone sprašujeta po smislu človeškega obstoja in hrepenenja. In Stalker?

Cona v človeku

»Vsi ljudje, ki dalj časa hodijo v Cono, se spremenijo.« Takšen je le še eden od mnogih namigov na skrivnostno delovanje Cone na človeka. Na kakšen način se spremenijo, v celoti nikoli ne izvemo. Ostane nam le nekaj drobtinic, ki jih oba stalkerja pustita za sabo, po katerih lahko odgovoru pridemo na sled. S Cono postaneta obsedena in v svoji odvisnosti obsojena, da se vanjo vračata vedno znova. Kakor vojaki, ki so na bojiščih izkusili pravi pomen groze, nosita nemir v sebi še dolgo po tem, ko Cono zapustita in se vrneta domov.

Redrick sprva nikakor ne želi zapustiti svojega mesta na robu Cone. V tretjem poglavju omeni, da je v zaporu premišljeval o selitvi, a takoj ob izpustu izvedel, da so izseljevanje prepovedali. Nato mu v Cono ni več treba hoditi, kot sam izpostavi: »Imam hišo, imam vrt, v Harmonyu je dovolj dela …« A v naslednjem poglavju ponovno odpotuje v Cono in se sprašuje: »Zakaj sem se spustil v to? […] Kaj mi bo teh petsto tisoč? […] Denar je za to, da človek ne misli nanj. […] Jaz pa nanj zadnji čas nikoli ne mislim. Kaj mi bo denar?« V isti sapi sklene, da ga je tisti, ki ga je za ta podvig najel, zagotovo pretental. A to je sklep človeka, ki si resnice ne bo priznal. Sam se je odločil odpraviti v Cono in denar s tem nima nobenega opravka. Je le izgovor, ker ga v Cono kliče nekaj drugega.

To stalkerjevo odvisnost od Cone izrazi tudi film. Stalker v enem svojih gledaliških monologov prizna, da je v družbi le »gnida, nepomembna uš«, medtem ko ima v Coni moč biti nekaj več –  vodič vsem, ki vstopijo vanjo v iskanju legendarne sobe, ki izpolni vsako najbolj skrito željo srca. Njegovo odvisnost je Tarkovski podkrepil tudi z rabo barv: življenje zunaj Cone je črno-belo in pusto, betonsko in izpraznjeno življenja. Ko se premaknemo v notranjost Cone, film postane barven in svet je porasel s travo. Barve tako v Stalkerju služijo kot izrazno sredstvo, ki ga filmski medij vsekakor omogoča.

Film je pesniški, abstrakten in poln simbolov. Roman je pripoveden in konkreten v svojem opisovanju delovanja Cone. Bistvo obeh pa je isto. Oba se zavedata svojega medija in izraznih sredstev tega medija, ki jih na kvaliteten način uporabita za poudarjanje istega motiva: človekovega stika z neznanim, njegovega odziva na neznano ter njegovega prevpraševanja samega sebe. Pri obeh Cona in neko »drugo«, povsem tuje življenje odigrata ključno vlogo – šele ob njuni drugosti se lahko začnemo spraševati o tem, kaj človek v resnici je.

Vprašanje, ali smo res edini, ki živimo v tem prostranem vesolju, je morda res nekoliko patetično in sanjavo, verjamem pa, da si ga je zastavil že marsikdo, ko se je zagledal v zvezde. Nekaj iskreno človeškega je na tem vprašanju in le največji mojstri žanra znanstvene fantastike se zavedajo, da ima to vprašanje le malo zveze z blagodejnim fantaziranjem o zunajzemeljskem življenju in da ima mnogo več opraviti s človekovo naravo ter njegovo težnjo po iskanju smisla za svojim obstojem. Stalker in Piknik to snov resda podajata na različne načine, a se prav s tem dopolnjujeta, bogatita in drug drugemu odpirata nove možnosti za interpretacijo. Obenem pa sta samostojni umetnini, ki presegata okvire žanra znanstvene fantastike.

Uredila: Eva Ule in Alen Golež
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar