Premik težišča v Demšarjevem pisanju
Avgust Demšar
Zadnja večerja
Založba Pivec, 2026
Avgust Demšar, ki je sicer poznan po obsežni seriji kriminalnih romanov o inšpektorju Vrenku, v zbirki Zadnja večerja ponudi preobrat, ne le zaradi tematiziranja sodobne umetnosti, temveč tudi zaradi preseganja okvirov žanra, v katerem je udomačen. Čeprav (skoraj) vse zgodbe vsebujejo »osrednjo« sestavino kriminalke – umor – je ta umeščen v raznolike perspektive, lahko bi celo rekli, da prevzame različne vloge v dramaturškem loku. Pogoj za to je seveda prva neortodoksna odločitev avtorja, da umor ni predmet preiskave, vsaj ne v klasičnem slogu kriminalk, kjer je bralčevo glavno zanimanje usklajeno z zanimanjem preiskovalca; torej razjasnitev okoliščin zločina. V Zadnji večerji je preiskovalec zreduciran na stranski lik naključnega brezimnega kriminalista, ki se niti ne pojavi v vsaki zgodbi. Umor tako lahko prevzame vlogo posledice, vzroka, katarze, skrivnosti ali celo zgolj bralčeve hipoteze.
V zgradbi pripovedi večplastno vlogo umorov nakazuje tudi kronološka raznolikost, saj so dogodki razporejeni drugače kot v tradicionalnih kriminalnih zgodbah – te se navadno začnejo z umorom in končajo z razkritjem. Težišče Demšarjevih zgodb je torej drugje, v psihologiji storilca ali žrtve. Prav tako Demšar v zbirki večkrat prekrši konvencijo žanrskega konca, ki po motnji – zločinu – znova vzpostavi harmonijo in družbeni red. Zaključki zgodb Zadnje večerje so tako nepredvidljivi kot njihovi začetki in avtor nima nobenega zadržka pred tem, da bralca na zadnji strani zapusti z nelagodnim občutkom lastnih kompleksnih misli in brez enoznačnega razpleta.
Z izbiro posamičnih del sodobne vizualne umetnosti avtor tematizira predvsem premikanje družbenih meja. To se začne v polju kulture, osrednji liki zgodb so namreč vedno ustvarjalci umetniških del, ki s svojimi projekti kršijo norme ali prevprašujejo (tudi bralčeve) etične standarde. Metaliterarna posebnost zbirke je predvsem v tem, da so ta dela resnična, avtor jih v opombah predstavi in pojasni ter ponudi celo QR-kode do dodatnega slikovnega gradiva, vendar jih v zgodbah postavi v slovensko okolje in okrog njih splete kriminalno zgodbo. Preplet med umetnostjo in zločinom se tako zgodi predvsem v psihološkem preseku. Vprašanja izkoriščanja šibkejših, nasilja, krivde in maščevanja – ter mnogih drugih pravzaprav klasičnih motivov za zločine – se kompleksno izrišejo v pripovedih, ki so nekakšna konkretizacija idej, ki stojijo za umetniškimi deli.
Čeprav vloga ustvarjalcev v zgodbah ni enoznačna, se v večini pripovedi pojavljajo kot žrtve. Vzgibi za to so včasih povezani prav z njihovim umetniškim delom, vendar na to niso omejeni. Kljub temu pa zbirka konsistentno predstavlja tudi položaj umetnika v družbi – od nerazumevanja okolice in stereotipiziranja do povsem praktičnih vidikov poklica, kakršna sta socialna (ne)varnost in zamujanje honorarjev. Ker Demšar tudi v tem pogledu ne pristaja na enostavne zaključke, lahko delo – za katerega je sam poudaril, da nikakor ni kritika sodobne umetnosti – hkrati beremo kot družbeni komentar, mestoma ironično pripoved ali pa bolj linearno, kot psihološko prepričljive kriminalne zgodbe.
Avtorjev znani realistično-naturalistični slog z veliko dramaturško veščino scenskega vzpostavljanja suspenza daje zbirki poleg vsebinske globine tudi izjemno učinkovitost pri vzbujanju bralčevih reakcij – ki seveda niso nujno enoznačne. Ob branju sem dobila občutek, da besedilo bralca sicer usmerja k določenim odzivom, vendar pusti prostor za refleksijo. Ravno zato, ker ne pristaja na enostavne odgovore na etična vprašanja, ki jih zastavlja in ker se ne opredeljuje do umetniških del, ki jih predstavlja, prinaša izrazito močan interpretativni potencial.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
