POZOR! TA KRITKA VSEBUJE NEZDRAVO MERO LJUBEZNI DO DRUGEGA! BRANJE NA LASTNO ODGOVORNOST!

Karel Čapek: Tovarna Absolutnega
Založba: Kulturno umetniško društvo Police Dubove
Leto izida: 2023
Prevod: Nives Vidrih

Pustimo, prosim, na pragu te kritike ves kibernetični kič in vse romantično sanjarjenje o potovanju med zvezde. Vesoljske ladje niso pomembne. Laserski meči niso pomembni. Nič od tega ni pomembno samo na sebi in je v znanstvenofantastičnih zgodbah prepogosto samo bleščeča navlaka, ki navduši ljudi podobno kot okrasek, katerega edini namen je pritegniti pozornost in je sicer brez večje ali katere koli vrednosti. V osrčju vsakega dobrega znanstvenofantastičnega dela sicer pogosto res je nekaj izmišljenega, ki je v svetu zgodbe resnično, vendar pa obstoj te stvari ni sam sebi namen. V osrčju vsakega resnično dobrega znanstvenofantastičnega dela je preprosto vprašanje: Kako bi se na obstoj neresničnega odzvala resnična družba in resnični posameznik?

Tovarna Absolutnega se začne kot skoraj vsak drug roman – s posameznikom – in zdi se, da se bo v tem slogu tudi nadaljevala: spremljali bi lahko gospoda Bondyja ali pa doktorja Mareka, kako potujeta po svetu zgodbe, ki ga postopoma spreminja doktorjev strašni izum. Čim pa to »Absolutno« nastopi, roman, podobno kot izum, uide izpod nadzora in se širi v vse možne smeri in med najrazličnejše in najnaključnejše ljudi. 

Zaradi Absolutnega je vsega v preobilju – toliko je surovin, da je vse zastonj, in tiska se toliko denarja, da veliki bankovci ne pomenijo dosti več od »tršega toaletnega papirja«. Ljudem pa je za denar vseeno, saj so okuženi s presvetim razodetjem in bi samo radi pomagali drugim. Na: »Kakšne si pa kaj imel … simptome?« ena od literarnih oseb odgovori z: »Ljubezen do bližnjega. […] Nikoli ne bi verjel, da je mogoče čutiti kaj takega.« Tik preden bi ta ljubezen okužila še Cerkev, uredniki ljudskega verskega časnika Prijatelj ljudstva tuhtajo o naslovu novega članka, in ker se ne želijo preveč ponavljati, seveda odpadejo vse »Podle prevare« in »Zahrbtne spletke« in »Brezbožni um«. Inovativnega naslova se lahko domislijo zgolj tako, da ga preberejo v stari številki, in potem ljubezen do drugega preplavi še njih. Pred to največjo nevarnostjo preobilja ter kugo sočutja je zadnji branik samo še vrli češki kmet, pri katerem je zrak dovolj čist, da se ljubezni do drugega še ni navzel – medtem ko so lastniki tovarn vse imetje delili med delavce, vrli kmet ni podaril »niti bilke slame, niti zrna ovsa«.

Izum postopoma zajame ves svet, kar pa se dobro odraža tudi v strukturi romana – ta je prerasel zgodbo posameznika in skuša zajeti vse, s tem pa postane podoben zbirki kratkih zgodb in esejev o vseh vplivih, ki jih ima Absolutno na človeštvo.

Ta raztresenost vsebine je še posebej občutna v drugi polovici knjige, kjer se zdijo nekatera poglavja že skoraj preveč naključna. Tako lahko na primer beremo številna poglavja s podrobnimi faktičnimi zapisi o raznih vojnah in spopadih, ki so še najmanj zanimiv del te zgodbe. Pri teh poglavjih pripoved delno preide od posameznika na globalno kolektivno raven, zaradi česar je stvar bolj podobna zgodovinopisju kot pa literaturi. Če se prebijemo skozi ta poglavja, pa lahko ugotovimo, da jih pripoved retrospektivno osmisli ter jim podeli funkcijo v kontekstu celotnega romana. Tem sorazmeroma suhoparnim vojnim poročilom sledijo druga poglavja, ki se sklicujejo na ta prejšnja, se iz njihove podatkovne narave celo norčujejo in vanje vpeljujejo nove zanimive in seveda zabavne podrobnosti. Poleg tega se iz poglavja v poglavje fokus vedno bolj seli stran od likov, ki so se sprva zdeli osrednji za potek zgodbe. Ko jih samo slučajno in samo občasno srečamo sredi vseh poglavij vojne norije, se zdijo majhni, nepomembni in izgubljeni v spremenjenem svetu. Vsi bežijo ali pa se skrivajo. Poglavja o vojnah in spopadih med različnimi državami in ljudstvi ta občutek samo podkrepijo. Človek se z vsakim takim poglavjem zdi manjši in manjši, dokler ga ne gledamo od tako daleč, da je že celo Absolutno nekaj majhnega in nepomembnega. V osemindvajsetem poglavju se ga recimo določeni kmeti sploh ne spomnijo več, zanje je samo še neki oddaljeni razlog za vso to brezsmiselno vojno stanje. Kakšen je že bil? Česa je že kriv?

Pa karakterizacija? Ali se sploh lahko poglobimo v katerega od likov, če jih gledamo od tako daleč? Zdi se mi, da avtor nikoli ni imel namena zasnovati poglobljenih ali razdelanih literarnih oseb. Namesto tega v Tovarni Absolutneganastopajo karikature. Karikaturna narava Čapkovega pisanja se vidi že v opisih likov, npr. »pater Jošt, […] žvižgajoč skozi zobe«, vendar ni omejena zgolj na opise njihovega videza, karikirano je tudi njihovo razmišljanje. To so mu mnogi kritiki očitali kot pomanjkljivost, v resnici pa je to ena od njegovih odlik – tudi karikature v časopisih navsezadnje ne nastajajo po naključju, ampak imajo točno določen namen: poudariti in izpostaviti najbolj ključne lastnosti neke osebe ter jih potencirati na tak način (morda že kar »absoluten«?), da se zdijo groteskne in smešne. Literarne osebe v pričujočem romanu niso ljudje, ampak v odnosu do Absolutnega postanejo nekakšna utelešenja lastnosti vseh vrst ljudi, od patra do kmeta, od lastnika tovarne do tovarniškega delavca, in ravno skozi to lahko Tovarna ponudi vsem dostopen vpogled, ne v neko mistično Absolutno, pač pa v vse prej kot mistično človeško naravo.

Kot radi pravimo za Butalce, da so komična enciklopedija slovenskega naroda, bi podobno lahko rekli za Tovarno Absolutnega, vendar ne samo za naš ali pa samo češki narod, pač pa za vse človeštvo. In čeprav je roman izšel na začetku dvajsetega stoletja, se mi zdi za današnje čase še posebej pomembno branje – to je v resnici zgodba o družbi, ki jo je pohlep prignal do tega, da je v svet dala nekaj »revolucionarnega« prehitro in si šele potem, ko ga ni več mogla ne razumeti ne obvladati ne ustaviti, rekla: saj svet na to ni bil pripravljen. Pokaže pa tudi vse drugo, kar je zakopano globoko v človeški naravi, tudi vojno.

Uredila: Eva Ule

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.