Pot iz brezna preteklosti
Samanta Hadžić Žavski: Smrt, v temo zavita
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2023
Pripoved v kresnikovo deseterico uvrščenega romanesknega prvenca Samante Hadžić Žavski Smrt, v temo zavita usmerjajo smrti, ki jih je toliko, da nas obdobja miru navdajajo z nezaupanjem ter nelagodnim pričakovanjem. Nenehna prisotnost smrti, vsaj v slutnji, ustvarja vtis, da se nekatere življenjske zgodbe lahko odvijajo v njenem primežu, zato je jasno, da je smrt več kot zgolj nasprotje človeške eksistence. »Smrt me je spremljala od malih nog,« uvodoma zapiše avtorica ter s stavkom sproži niz neizbežnih tragedij.
Protagonistka Lena Jusić ob dedkovi smrti prvič občuti izgubo. Deklica si takrat ustvari domišljijsko figuro pogubne sile, ki pogosto naseljuje njene nočne more. Odeta je v črnino, v usta pa prikliče rjast okus po kovini. Podoba ni le plod Lenine domišljije, ampak jo naslikajo odrasli, ko jih minljivost navdaja s strahospoštovanjem in otroškim čudenjem. Ob njej hladna racionalnost izgubi svoj naboj, zatečejo se lahko le k skrivnostnim ter nejasnim upodobitvam. Lene se dotaknejo tovrstni čustveni in pristni odzivi starejših. Ko jo skušajo pomiriti s predstavami o nebesih nad oblaki, je do njihovih besed manj zaupljiva – misli, da gre za neiskreno izmišljotino, s katero si skušajo lajšati bolečino.
Četudi je protagonistkin pogled na starejše mestoma predirljiv, saj zna presojati o iskrenosti njihovih odzivov, njeno otroško dojemanje sveta vendarle pride do izraza na drugih mestih romana. V mladosti uporablja preprost in direkten slog, ki deluje kot diametralno nasprotje kompleksnega čustvovanja odraslih. Vtis o njeni otroški naivnosti utrjujejo tudi svarila, ki jih Leni namenjajo starši, denimo da na pogrebnih slovesnostih ni prostora za igro. O protagonistkini naivnosti priča tudi njeno veselje ob obisku bratrancev in sestričen iz Bosne, kar deluje neumestno, saj so okoliščine njihovega prihoda nesrečne. To je namreč nemiren čas vojn na območju nekdanje Jugoslavije, ki Lenino družino močno prizadenejo, saj je njena mama Slovenka, oče pa musliman iz Bosne. A vendar Lenin otroški pogled na to nesrečno družinsko situacijo deluje neobremenjeno, saj se deklica kljub zadušljivemu ozračju ukvarja tudi z lahkotnejšimi stvarmi. V svojih razmišljanjih brez napora prehaja od resnobnih tem, o katerih ji govorijo o odrasli, do nestrpnega pričakovanja igric, ki se ji obetajo zdaj, ko so njeni sorodniki pribežali v Slovenijo.
Opisi žalostnega vzdušja in dolgotrajne molčečnosti, ki po vseh izgubah naselita dom Jusićevih, ustvarjajo učinkovito in pristno podobo smrti. Zato so citati, ki stojijo na začetku poglavij in izražajo misli znanih pisateljev ali mislecev o minljivosti, povsem odveč. V navedkih naj bi bila izluščena modrost o smrti, a njeno bistvo podajajo slabše, kakor to uspe mladi protagonistki. To se morda zdi protislovno, saj se Leni podoba smrti izmika, s starši pa o njej ne zmore govoriti, a je to realističen prikaz človeškega soočanja z izgubo. Ob njej nam namreč zaradi osuplosti navadno zmanjka besed in modrosti, da vsi poskusi neposrednih ubeseditev, pa čeprav izpod peresa literarnih mojstrov, delujejo skoraj banalno. Med citatom in poglavjem, ki sledi, prav tako ni globlje vsebinske povezave.
Moč smrti ni le v njeni neoprijemljivosti, kaže se tudi v vsenavzočnosti njenih posledic. V romanu je opaziti, da oddaljenost od vojnega žarišča, naj bo prostorska ali časovna, ne prinaša nujno tudi občutka miru in varnosti. Lenina ožja družina živi v Sloveniji, kjer je osamosvojitvena vojna vihrala nekaj dni, pozneje pa je to območje na robu silovitejšega dogajanja na Balkanskem polotoku, od koder prejemajo tragične novice. Jusićevi tako denimo izvejo za smrt Leninega strica Bajrota, očetovega brata, ki so ga našli v reki, kjer je ležal z drugimi fanti iz vasi. Mnogo let zatem, ko se stanje v Bosni na videz stabilizira, jih doleti še vest o smrti drugega strica, Asiba, ki družini kljub tragičnosti situacije družini prinese konec prevpraševanja njegove usode. Tudi konec vojne na Balkanu za Leno in njeno družino ne pomeni, da se nizanje njihovih nesreč ustavi. Nemir in trpljenje še naprej pustošita, zdaj zasidrana v človeški notranjosti, ki je prežeta s posledicami vojne. Bližnji se sesedajo pod težo žalosti, tako globoke, da zanjo zmanjka tolažilnih besed. Ob intimni pripovedi se nam porajajo tudi splošnejša vprašanja, saj je tragedija Lenine družine povezana z zgodovinskimi trenji in nasiljem, kar spodbuja h globljemu premisleku o prihodnosti nekega naroda, zaznamovanega s kruto in tragično zgodovino, ter o njegovih možnostih za okrevanje. A se optimistične napovedi žal zdijo iluzorne, verjetno se moramo soočiti z realnostjo, kakršno opiše Lenin brat Tilen: »Vojna v Bosni se ni nikoli končala, samo pod preprogo se je pometla.«
Četudi se v pripovedi nekajkrat pojavijo premisleki o družbenopolitičnem stanju, Lena o njem razmišlja poredkoma. Slikajo ga nekatere ulovljene izjave odraslih, ki jih junakinja v otroštvu presliši in ji ne pomenijo veliko. Nerazumevanje je povsem pričakovano zaradi Lenine nedoraslosti, v odraslosti pa o političnih razmerah na Balkanu ne razmišlja, saj je politično motivirano nasilje že prevečkrat neprijetno in grobo poseglo v njeno življenje in bi ji bilo ob tovrstnem premišljevanju pretežko. Lenina stiska je namreč stiska tistih, ki jih prizadane vojno nasilje in želijo zaceliti svoje rane, zato pa vračanju v preteklost namenjajo svoj čas previdno in pri tem mislijo na okrevanje, lajšanje bolečin.
Vendar tudi prebolevanju avtorica proti koncu romana posveča vse manj pozornosti, četudi bi radi izvedeli, ali se osrednji lik v odraslosti s smrtjo spoprijema drugače kakor v otroštvu. Sploh smrti na koncu pripovedi delujejo zgolj kot dodatek k nizu tragedij. Kljub vse bolj površnim opisom prebolevanja izgub pa nas konec želi prepričati o protagonistkini pomiritvi s podobo, zavito v temo. V romanu tako z nekaj razočaranja spremljamo izzvenevanje in ne od začetka spodleteli poskus pisanja o smrti, saj spoprijemanje z osrednjo temo postopoma postaja vse manj dovršeno, smrt in njene posledice pa pričnejo delovati celo banalno. Ko se pripoved še odvija temeljito, je uspešna pri prikazovanju razsežnosti posledic političnih odločitev, sporov in vojn, ki pustošijo intimna, družinska življenja. Avtoričino vztrajanje v sferi zasebnih odnosov je mogoče razumeti kot zavračanje posploševanj o zgodovinskopolitičnih dogodkih, saj bi se s tem nujno zabrisale rane posameznikov. Slednje bi bilo krivično do prizadetih, saj njihova bolečina ostaja, pa naj se menja še toliko generacij.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
