Pia Tafdrup: »Moje pesmi morajo dišati po koži.«

Pia Tafdrup (1952) je ena najpomembnejših in pogosto prevajanih danskih pesnic. Napisala je več kot dvajset del, predvsem pesniških zbirk, za svoje delo pa je prejela številne literarne nagrade, med drugim je leta 1999 dobila najprestižnejšo skandinavsko literarno nagrado – Nagrado nordijskega sveta za književnost. Preživlja se izključno s pisateljevanjem, je članica Danske akademije za književnost in nositeljica viteškega reda Dannebrog. Njeno poezijo lahko v slovenščini prebiramo od leta 2004 v zbriki Kristalni gozd, letos pa je v okviru festivala Dnevi poezije in vina pri založbi Beletrina izšla dvojezična zbirka njenih zbralnih pesmi z naslovom Med vedno in nikoli. Pesmi je v slovenščino prevedla Silvana Orel Kos.

Zbirka vaših pesmi, prevedenih v slovenščino, je pregled vašega štiridesetletnega opusa. Kako ste jih izbirali? Kako ste se počutili, ko ste ponovno brali pesmi, ki so nastajale v tako dolgem časovnem obdobju? 

Ko objavim novo knjigo, se včasih res vrnem tudi k starejšim pesmim. Seveda imam svoje najljubše pesmi in veliko teh je vključenih v zbirko Med vedno in nikoli. Hkrati pa sem se vrnila k nekaterim pesmim, ki jih že res dolgo časa nisem brala, saj kadar imam čas za branje, ne berem sebe (smeh). Zato je bilo zanimivo videti razlike med pesmimi, hkrati pa se mi je zdelo, da bi bilo dobro narediti zbirko čim bolj raznovrstno, da se ne omeji denimo samo na ljubezenske pesmi. Na nek način sem želela ustvariti ravnovesje iz pesmi različnih vrst iz različnih pesniških zbirk, ki pokrivajo različne teme.

Ko sem brala vašo zbirko, sem najprej opazila ravno vaše ljubezenske pesmi. Delujejo, kakor da je vanje ves čas nekdo vstopal. Pesnikovanje je lahko precej samotarsko početje in bilo je zanimivo videti, kako se je v vaših pesmih razvijala bližina. Kako vaše pesmi rasejo, ko vanje vstopa drugi? 

Romantična vez med dvema človekoma je zame zelo pomembna, hkrati pa obstaja tudi vez z občinstvom, prijatelji. Ko sem odraščala, sem bila precej izolirana in zato cenim, da sem lahko povezana z različnimi ljudmi na različne načine. Zato imajo ljudje v mojih pesmih tako pomembno vlogo. Kot otrok sem odraščala na kmetiji, nisem hodila v vrtec in veliko časa sem preživela v čudovitem vrtu. Bila sem čisto sama in morala sem izumiti svoj svet.

V zadnjih nekaj letih, med mojim 60. in 70. letom, sem napisala pet knjig – po eno za vsako čutilo, ki ga imamo – da sem odkrivala, kaj nam pomenijo čuti. Še posebej v zadnji knjigi, Dotik kože, v pesmi vstopi nekdo drug, a je ljubljeni prisoten tudi v več drugih, starejših knjigah. Ko sem bila mlajša, sem napisala kar nekaj ljubezenskih pesmi, ampak tudi pesmi o smrti in težkih stvareh v svetu. Takrat sem bila malce jezna, ko so me označevali kot pesnico, ki piše veliko ljubezenskih pesmi (smeh), ampak zdaj sem na to ponosna. Pesmi iz Dotika kože so drugačne, ker so bile napisane v času koronavirusa. Nisem se mogla srečati s prijatelji, morali smo se paziti, ostati v mehurčku z malo ljudmi. Zato so bile te pesmi kakor hrepenenje po intimnosti, nežnosti in drugih vidikih ljubezni. Zelo pomemben vidik ljubezni – ker seks ni vedno najbolj pomemben – se mi zdi, da razumeš drug drugega, poslušaš drugo osebo, imaš empatijo in lahko raziščeš drugega, ugotoviš, kaj se dogaja v njegovi notranjosti. Mislim, da so vse te stvari povezane z raziskovanjem petih čutov, ker ko se jim močno odpreš, enostavno postaneš bolj empatičen, bolje razumeš druge ljudi. Zato kadar slišimo za nesrečo v svetu, vsi želimo stopiti skupaj in pomagati – imamo sposobnost razumeti, da nas drugi ljudje potrebujejo. Takšni občutki in to, da si vključen v življenje drugih ljudi, je zame ena najpomembnejših vrednot.

Omenili ste dotik – opazila sem, da je v vaših pesmih večkrat prisotno telo, v erotičnem, čutnem in tudi bolečem smislu. Kako uravnovešate poezijo, ki je neoprijemljiva, in telo, ki je tako materialno?

Moje pesmi morajo dišati po koži. Ko to rečem, s tem mislim, da moram živeti življenje in iz tega pisati. Ni tako pomembno, da pesem govori o meni in mojem življenju, sem samo primer človeškega bitja. V svoji poeziji sebe uporabljam kot primer, ki prikazuje, kako lahko čutim bolečino in ljubim. 

Voda se prav tako pogosto pojavlja v vašem opusu, na primer pri motivu umivanja nekoga, pri motivu rib …

Ja, in zato sem tako zadovoljna z videzom slovenske knjižne platnice! 

Torej, zakaj voda?

Voda me je zares presunila in nagovorila, ko sem bila v Jeruzalemu. Nikoli prej še nisem bila v puščavi – bilo je strašljivo in zanimivo. Spraševala sem se, kako ljudje preživijo, kako dobijo vodo. Obiskala sem kraje, kjer imajo velike sisteme za iskanje vode pod zemljo, in ko sem jih videla, sem zaradi tega ponoči sanjala. Vsako noč v Jeruzalemu sem sanjala o vodi. Neke noči sem sanjala naslov »Kraljičina vrata« in vedela sem, da moram, ko se vrnem, napisati knjigo o vodi in jo nasloviti Kraljičina vrata. Poleg tega je velik del našega telesa voda. Ko pridemo na nov planet, je prva stvar, ki jo raziščemo, ali je tukaj mogoče najti vodo. Voda je zame zelo zanimiva, za človeštvo pa nujna.

V svojem avtopoetičnem eseju, ki je vključen v zbirko Med vedno in nikoli, ste zapisali, da je poezija hrepenenje po možnosti obstoja. Kako vaše pesmi nastanejo in kdaj veste, da je pesem končana? 

To je odlično vprašanje, saj je vsako pesem treba na neki točki zaključiti in iti iz nje. Jo zapustiti. Mislim, da ko je pesem končana, v trebuhu dobimo poseben občutek. Tega občutka ne morem razložiti, ker je drugačen za vsako pesem. Spomnim se neke pesmi, kjer sem čutila, da vsebuje en verz preveč. Bila je v reviji, in ko sem jo videla natisnjeno, sem končno opazila polomijo – zadnji verz je bil enostavno preveč. Ko sem isto pesem vključila v knjigo, sem izpustila ta zadnji verz. Ponavadi ne spreminjam pesmi, ampak tukaj sem ugotovila, da bi pesem morala zaključiti že prej. Vsakič gre za dejanje iskanja ravnovesja in o tem je izredno pomembno razmišljati. Prav tako je drugače, če pišeš haiku, kjer tehtaš vsako besedo z zlato tehnico, ali pa če pišeš daljšo pesem, ki jo skupaj drži veliko manjših besed. Drugačen proces je in težko je reči, kaj točno je tisto, kar pesem konča.  

Verjetno se to ravnovesje sčasoma spreminja, ker se spreminjamo tudi mi. Z vsakim trenutkom za sabo puščamo spomine, s tem pa nastaja nova preteklost. Kako razumete preteklost, ko prihaja v vaše pesmi?

Ko sem pisala o petih čutih, sem opazila: »Vau, zdaj pišem tudi pesmi o spominu.« Nekateri čuti enostavno kličejo po zgodnejših izkušnjah in zato sem dobila veliko asociacij iz svojega otroštva. Mislim, da se mi to dogaja tudi zdaj – nedavno sem napisala knjigo o svojem očetu. Jasno sem se morala vrniti v čas, ko sem živela z njim. Spomniti se nečesa, nazaj priklicati spomin je še en način, kako napisati pesem. Pravzaprav mislim, da pišem na dva različna načina. Ko sem pripravljala prvo pesniško zbirko, Ko ima angel luknjo, sem se odločala med dvema pristopoma k pisanju. Lahko bi se nanašala na stvari, ki sem jih doživela, lahko pa bi dopustila, da ob pisanju nekaj novega samo zraste iz papirja. In slednji način je bil tisti, ki me je takrat zanimal. Petindvajset let sem sledila tej smeri – nisem vedela, kaj pišem, besede so me vodile proti novim svetovom. Ko pa je umrl moj oče, sem se vrnila in začela pisati drugače, da bi se spomnila stvari, ki sem jih počela skupaj z njim. Odkrila sem, da so tudi navezave na preteklost v sebi nosile veliko presenečenj. To me je presenetilo, ker sem mislila, da sem vsa presenečenja odkrila, ko sem pisala nove stari, o novih izkušnjah. Zato se zdaj zanimam za oba načina pisanja.

Torej je poezija tudi dejanje kolektivnega spominjanja …

Veliko sem prebirala Biblijo in se nanašala nanjo, kot sem se na drugo literaturo, ki sem jo študirala na fakulteti. Tradicija pomeni nekakšen temelj in od tod razvijam nove stvari, nove misli in vedno nastaja dialog s tem, kar je bilo prej. Mislim, da ne bi mogla pisati tega, kar pišem, če ne bi imela tega dialoga s tradicijo in drugimi pišočimi. Dober primer je moj dialog s švedskim pisateljem Gunnarjem Ekelöfom – njegovo ustavarjanje me je vedno zanimalo in me navduševalo in mislim, da je med nama v pesmih včasih trajajoč, neviden pogovor.  

Kako pomembno je, da se pesnik zanima za svet, ki ga obdaja?

Pripadam izjemno privilegirani generaciji, saj se nam je odprl cel svet. Lahko sem si izbrala študij literature, imela otroke in moža, ki skrbi zanje, medtem ko grem na tovrstne festivale (smeh). Počnem stvari, kot ženska in kot pisateljica, ki jih mnoge pred mano niso mogle, ker je bila družba drugačna. In ta privilegij sem izkoristila, kolikor sem ga lahko. Virginia Woolf je rekla, da si želeli lastno sobo, jaz pa sem rekla, da si želim vozovnico, da bi veliko potovala po svetu. To je bilo zame, ker sem odraščala v majhnem kraju, kjer smo ves čas ostajali na enem mestu, zelo pomembno. Želela sem videti svet in sem ga. V nasprotju z mojimi starši, ki so bili kmeti, vezani na zemljo, sem lahko odpotovala in se odprla svetu. 

Kaj pa mislite, da je vloga poezije danes, ko so se stvari tako zelo spremenile?

Sem članica Danske akademije in vsako leto se zberemo z veliko mladimi pesniki in pesnicami, ki nam preberejo svoja neobljavljena besedila. Tako vedno znova spoznavamo, o čem pišejo in kako razmišljajo. Fascinantno je videti, kako drugačni so od starejših avtorjev, pa tudi kako raznolike so njihove poetike. A vendarle opažam stičišča med mlajšimi in starejšimi avtorji – vsem nam je pomembno, da smo ozaveščeni o in v družbi, sprašujemo se, v katero smer gremo, o podnebnih spremembah … In ko mladi pišejo o teh temah, to počnejo na toliko različnih načinov. 

V tem trenutku je v literaturi nešteto možnosti. Mislim, da so današnji pesniki izrazito družbeno ozaveščeni in angažirani in v užitek mi je spremljati, kako razmišljajo in pišejo in kaj bodo počeli v prihodnosti.

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar