Petruša Golja: post festum

Tiktakanje semaforjev je odmevalo po praznih ulicah. Iz ene smeri počasno, iz druge hitro, da so se ritmi zelene in rdeče luči mešali v neharmonično klokotanje in zapolnili tišino centra, ki so ga Ljubljančani prepustili temi in mrazu. Z rokami v žepih sem pešačila proti Ajdovščini, da bi ujela zadnji avtobus, in svoje misli poskušala zapolniti s pozitivnimi vtisi večera. 

Približno ob polnoči in dvajset, ko sem s telefona oči osredotočila nate in si, mimogrede, skoraj neopazno, spet omenila tisti prepir – medtem si držala kozarec ob nasmehljanih ustnicah in s kazalcem druge roke malomarno drsala po robu pepelnika – sem vedela, da bi mi odgovorila. Med kozarci vina in starimi spomini se vedno najde trenutek, ko zgodbe nehajo biti anekdote, ko smo preveč sproščeni ali nam zmanjka moči, da bi pripoved uravnavali po zakonitostih prijetnega učinka. Takrat je treba postavljati težka vprašanja.

Mogoče bi mi odgovorila tudi prej, ob desetih in pol, ko sva naročili drugi kozarec vina in si z roko pomahala natakarju. Če bi takrat rekla, kaj je pa s tvojo roko. Mogoče pa bi zavila zapestje v rokav in skomignila, a bi čez deset minut, čez pol ure, mogoče čez tri dni pomislila, da so vsaj še ene oči postavile modrico na zemljevid opaženega in izrečenega.

Ob devetih, ko si ugasnila telefon, ki je nenehno vibriral na mizi, z besedami spet sva se nekaj skregala, potem pa, po nekaj na videz nepomembnih drobcih razlage, dodala ampak v bistvu imam srečo, bi ti lahko rekla karkoli, karkoli drugega, razen res jo imaš. Ampak res sem hotela verjeti, da jo imaš.

Hodili sva proti Konzorciju, v tisti tišini, ki nastane, preden se posloviš, a si z mislimi že pri razdalji med teboj in avtobusom, ki ga ob tej uri ne smeš zamuditi. Nepovezano z zadnjo, banalno temo pogovora, primerno za čakanje na račun v lokalu, oblačenje plaščev in odpiranje vrat na poti ven, me je klicalo iz zavesti, zdaj bi še lahko upočasnila korak, izsilila nekaj minut, mogoče celo pol ure – če bi zamudila prvi avtobus – in rekla oprosti, če nočeš o tem, ampak …? Namesto tega sem pustila, da se je trenutek izgubil v tvojem komentarju o prazni Ljubljani in dolgočasnih Ljubljančanih, s kotičkom očesa ujela šestico, ki je dirjala proti postaji, ti pomignila proti njej in te pustila, da si mi z zamahom roke v pozdrav odhitela iz pogleda. Slutnje v pravih trenutkih vedno pripišemo mrazu ali vinu ali utrujenosti in ob nepravih trenutkih vse to troje zamešamo z njimi. Pri Ajdovščini sem se ustavila na prehodu in se zastrmela v rdeči objektiv luči, ki je v počasnem ritmu utripala občutek izvotljenosti med prijetne utrinke večera.

Mislila sem, da bo kdo pristopil k meni in mi rekel ali si kaj vedela? v katerikoli od subtilnih različic ali pa samo opremil kako bi lahko vedeli s pravo intonacijo. Pa mi ne. Mogoče vsi predvidevamo, da pač nismo. Morda pa nihče noče izzvati enakega vprašanja. Med črno opravljenimi postavami, kljub glasnemu razgovoru in žvenketanju kozarcev nepremično tihimi, stopim do vhoda in pospešim korak na cesto. Hrup mesta takoj za zidovi pokopališča iztrga obiskovalca iluziji miru, me zbistri kot hladen večerni zrak, ko po kozarcu vina stopiš iz lokala. Vsa odhajanja z domenkov so si podobna in vodijo mimo izložb, hišnih številk in na količke priklenjenih koles. Ulice – polne ali prazne – vodijo do enakih belih načrtanih prehodov. Samo menjavanje takta zelene in rdeče luči mi povsod postavlja novo in hkrati tako očitno vprašanje. Zakaj nisi vprašala?

Predsednica žirije: Alojzija Zupan Sosič
Študentska žirija: Matevž Rems, Selma Skenderović, Hana Podjed, Filip Hudej

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar