Petja Rijavec: Meter in pol pomladi
Založba: Miš Leto izida: 2021
Petja Rijavec, avtorica romanov Piarovka iz leta 2014 in Najini valovi iz leta 2019, svoje najnovejše literarno delo postavlja v čas neposredne (slabe) realnosti. Obravnava prvo stopnjo epidemije koronavirusne bolezni, ki postane razlog za radikalno spremenjena življenja prebivalcev blokovskega kompleksa Pavji rep v Ljubljani. Začetna panika, prekomerna nabava toaletnega papirja, navajanje na maske, držanje varnostne razdalje, šola in služba na daljavo, omejeno druženje in druge prepovedi prebivalce bloka presenetijo, kajti nanje se morajo šele privaditi. Zaradi čakanja na delo ali dela na daljavo in vsesplošne karantene akterji nenadoma preživijo ves svoj čas doma, kar razkriva razpoke v odnosih, negativne značajske poteze in še poglablja krizo socialno ogroženih.
Pisateljica skozi dvaindvajset poglavij povezuje zgodbe likov in gradi njihove medsebojne odnose, ki bi sicer ostali hladni in le sosedski. Njihov povezovalni člen je prodajalka in čistilka Jasmina, mati samohranilka dečka Filipa. Zaradi zaprtja vrtcev in podaljšanih urnikov v trgovini pušča sina v varstvu dveh upokojencev – Anite in Martina – iz bloka, v katerem živi. Dohodek si poskuša zvišati tudi s čiščenjem stanovanj, med njimi čisti tudi stanovanje svojega ljubimca. Le-ta je poročen privatni zobozdravnik Žak, s katerim v razkošni rezidenci živijo njegova žena Tanja, ki je učiteljica angleščine, in njuna otroka, Nejc in Lina. V Jasmino se zaljubi tudi stanovalec Božo, ki se je zaradi neuspešne ljubezenske zveze preselil k mami.
Romanopiska ne piše zgolj iz perspektive enega stanovalca, ampak v trenutku stiske pooseblja tistega, ki to doživlja. Spretno menjuje vsevednega pripovedovalca, ki opisuje zunanje dogajanje, ki je vidno vsem, z notranjimi monologi posameznikov, ki ostajajo zasebni. S tem gradi iluzijo srečne družine, delavne matere, dveh zadovoljnih upokojencev in na videz strašljivega moškega – tako se namreč stanovalci vidijo med seboj. Bralcu se na ta način pripovedovanja razkrijejo notranja občutja in prava resnica blokovskih stanovalcev, četudi ostanejo javno neizgovorjeni.
Nihče od stanovalcev se s koronavirusom ne okuži, a posledice virusa občutijo predvsem na psihični ravni. Vsem likom razen Žaka, ki je najbolj negativen, se življenje ob koncu romana spremeni na bolje oziroma jih karantena nauči boljšega odnosa do sebe in drugih. Žak je namreč moral svojo privatno dentalno ordinacijo začasno zapreti in tako je naenkrat ostal brez dela. Posledično je imel ogromno prostega časa, ki ga je preživel doma. Osamljenost in brezdelje sta še spodbujala njegovo zatekanje k alkoholu in zasvojenost s heroinom, ki ju je do takrat omejil na poslovna potovanja in zabave s kolegi privatniki. Vedno manjša razpoložljivost Jasmine za njegove seksualne potrebe je poglabljala krizo v njegovem razmerju z družino. Do žene je postajal vedno bolj žaljiv, ponižujoč in nasilen, otrok kmalu sploh ni več opazil.
V romanu nastopajo liki različnih generacij, kot na primer: upokojenski par, zakonca srednjih let in njuna najstniška otroka. Zanimiva je pisateljičina izbira jezika posameznikov, kar opozarja na medgeneracijske razlike. Nejc in Lina govorita izrazito v slengu, opazen je tudi ljubljanski govor. Ta govorica je poudarjena še posebej v sporočilih in spletnih klepetalnicah. Način, po katerem največ komunicirajo najstniki v času karantene, pa je postal nujen za vse. Starejši pari se pogovarjajo v knjižnem jeziku, ne zaznamuje jih niti ljubljanski govor. Zaradi veliko dialogov v romanu je pisateljica dobro izbrala večinoma knjižni govor, saj zapise v slengu težje beremo. Zapisi sporočil SMS popestrijo sicer zelo tekočo in berljivo zgodbo, ki vsebuje še preveč resnične izkušnje pandemije.
Zaradi tretjega leta intenzivnega širjenja koronavirusa so nam teme romana precej poznane in nepresenetljive. Začutimo predvsem sočutje, saj lahko v situacijah stanovalcev prepoznamo sebe ali koga od svojih bližnjih. Pisateljica poudari porast uživanja alkohola kot enega od izhodov iz nevzdržnih situacij v družinskih krogih, kjer so ljudje prisiljeni ostati v karanteni. V romanu prav tako zasledimo značilne stereotipne opazke, usmerjene proti Azijcem, predvsem skozi lik Boža, ki zavrača vse neslovensko: »Jebeni rumenokožci in njihovi netopirji.« Avtorica pa vnaša tudi zelo specifične teme, ki jih stanovalci ne doživljajo kolektivno. Nejc odkriva svojo spolno usmerjenost in ob koncu, brez negativnih posledic za samopodobo, sprejme, da je homoseksualec. Osvoboditev, emancipacijo in izpolnitev v feminističnem smislu si zase zagotovita tako Tanja kot Jasmina, za kateri je Žak predstavljal zatiralca. Tudi upokojenca poletje ob sprostitvi omejitev preživita na počitnicah in ne obiščeta sina v Avstraliji, ki tega ne bi niti cenil. Življenja glavnih likov se ob začetku poletja spreminjajo na bolje, že v prologu pa nas avtorica opozori na drugi val koronavirusa, na katerega še niso bili pripravljeni.
______________________________________________
Lektoriral: Grega Pignar
