11. Kinotrip: La Gradiva (Kinokritik – delavnica filmske kritike)
Opomba ur. Ive Katušin: Recenziji celovečernega prvenca Marine Atlan La Gradiva sta nastali v okviru prve edicije delavnice filmske kritike Kinokritik, ki sem jo kot mentorica vodila na 11. Kinotripu. Na uvodnem predavanju smo se z udeleženkami najprej posvetile vprašanjem, kaj je filmska kritika, kako jo beremo in kako pišemo, nato pa ob festivalskih projekcijah razvijale zamisli za prve kritiške premisleke. S skupinskimi razpravami in izmenjavo vtisov smo iskale izhodišča za filmske kritike, ki so se postopoma izoblikovale ob mojem mentorskem usmerjanju. V nadaljevanju objavljamo dve interpretaciji istega filma po vzoru rubrike Dvojni pogled revije Ekran.
La Gradiva (rež. Marine Atlan; Francija, Italija, 2026)
Piše: Nika Krenn Bukovec, 4. letnik Gimnazije Poljane
Ocena: +
Ples v Pompejih
Drama o odraščanju La Gradiva (2026) je celovečerni prvenec francoske filmske ustvarjalke Marine Atlan. Spremljamo skupino francoskih srednješolcev, ki se tik pred maturo odpravijo na izlet v Italijo. Skozi dogajanje, dialoge in bližnje kadre spoznavamo njihovo notranje doživljanje ter dinamiko odnosov med sošolci in profesorico. V ospredju je Toni, najstnik, ki upa, da bo v Neaplju raziskal svoje družinske korenine, saj naj bi od tam izvirala njegova babica in dedek. Njegovo iskanje bi lahko razumeli kot osrednjo pripovedno nit, ob kateri se prepletajo vprašanja spolnosti, ljubezni in vrstniških odnosov, pa tudi širše teme, kot so čustvena komunikacija med mladimi, problematika šolstva in negotovost pred začetkom študija. Drama raziskuje tako prijateljske kot romantične odnose med fanti in dekleti, pri čemer Tonijeva istospolna usmerjenost temo iskanja lastne identitete še dodatno razširi.
Pri raziskovanju odnosov in medsebojne komunikacije je La Gradiva sorodna drami Ples lisic (La danse des renards, 2025) belgijskega režiserja Valeryja Carnoyja, ki pa se bolj osredotoča na primerjavo izražanja čustev med moškimi in ženskami. Medtem ko Ples lisic odnose opazuje z razdalje, se pripoved filma La Gradiva pri odnosih bolj osredotoča na notranje doživljanje posameznikov. Zdi se, da so liki v filmu La Gradiva ujeti v svojih glavah: tako zelo zatopljeni v lastno doživljanje in zaskrbljeni glede tega, kako jih vidijo drugi, da pogosto spregledajo, kako njihove besede in dejanja vplivajo na okolico.
Gledalca vizualna podoba filma in njegova atmosfera povabita v notranji svet posameznih likov. Introspekcija se kaže v številnih bližnjih kadrih, saj režiserka dogajanja ne prikazuje le od daleč. Tako lahko opazimo najmanjši trzljaj obrazne mišice in, če malce romantiziramo, tudi spremembo v očeh. Presenetljivo je, da je bila za večino igralcev to prva večja filmska vloga – zasluge za to, da lahko že iz enega samega igralčevega pogleda veliko izvemo o počutju njegovega lika, gotovo pripadajo tudi režiserki. Takšno občutljivost lahko zaznamo tudi v dialogih. Ni velikih dramatičnih besed ali monologov, pogovori so realistični ali pa jih sploh ni. V nekaterih prizorih prisluhnemo tišini med dvema likoma, ki pove več kot besede. Atmosfera se razkriva skozi subtilne poglede in kretnje, kot so odmik glave, privzdig obrvi ali rahel nasmešek.
La Gradiva gledalca prav z vpogledom v notranje doživljanje likov čustveno vplete v dramo o odraščanju in mu omogoči, da se z njimi poistoveti. Prikazuje jih v intimnih trenutkih, ob katerih nam je morda nekoliko neprijetno, a gre hkrati za univerzalne mladostniške izkušnje. Od prve ljubezni, kajenja in zabav do strahu pred maturo in prihodnostjo, družbenih pritiskov ter nezavednega podrejanja njihovim zahtevam. Med glavnimi liki ni jasne delitve na protagoniste in antagoniste. Osebe niso idealizirane, temveč so večplastne in zrcalijo kompleksna čustva. Prikazane so tako njihove hibe in vrline kot tudi notranja protislovja. Gledalec se zato lažje poistoveti s posameznim likom, ga razume, z njim morda sočustvuje ali pa ga njegova dvoumnost postavi tudi pred moralno dilemo. Tudi zaključek ni preprost in enoznačen, temveč učinkuje skoraj meditativno.
Kaj je torej rdeča nit zgodbe? Morda bi bilo nepravično, če bi izpostavili le eno. La Gradiva nam sporoča, da je odraščanje precej bolj kompleksno, odnosi pa se prepletajo, nadgrajujejo in propadajo. Vplivajo drug na drugega, prepletene teme pa ustvarjajo nekakšno simbiozo, ki lahko vodi tudi v propad. V očeh odraslega se to morda zdi kot najstniško pretiravanje, a tudi za vsakim pretiravanjem se skriva tehten razlog. Realistična in čustvena drama nas popelje v svet mladih ter opominja, kako pomembno je ozaveščati in odprto govoriti o tabu temah. Prav to počne La Gradiva na eleganten in filmsko dovršen način, s premišljenimi dialogi in pristnimi igralskimi nastopi.
La Gradiva (rež. Marine Atlan; Francija, Italija, 2026)
Piše: Veronika Zajc, 2. letnik Gimnazije Poljane
Ocena: +
»Vsem tistim, ki niso od tod«
Naslovni zapis se pojavi na koncu drame La Gradiva (2026), celovečernega prvenca režiserke Marine Atlan. V njem spremljamo skupino srednješolcev na ekskurziji v Neaplju, kjer se njihovi notranji svetovi prepletajo z mogočnim zgodovinskim kontekstom mesta. Glavne like povezuje izbruh Vezuva, s katerim se močno poistovetijo, saj odseva njihov duševni kaos in osamljenost. Zapleteni odnosi se razkrivajo v tihih pogledih, povednih predavanjih profesorice in vsakdanjih pogovorih, v katerih najbolj pridejo do izraza tudi značaji posameznih likov.
Režiserka like prikaže večplastno in človeško. V glavni vlogi nastopa Colas Quignard kot Toni, mladi sanjač, ki se močno oklepa idealizirane podobe svoje družine, katere člani naj bi izhajali iz italijanskega plemstva. Ko je zgodba o njegovem družinskem izvoru postavljena pod vprašaj, se njegov svet sesuje. Oblije ga hrup vulkanskega izbruha, ki ne poneha. V neznanem kraju išče samega sebe, a kot zapiše v svojem šolskem spisu, »tu ni nič več narejeno zanj«. V iskanju bližine se najgloblje poveže s svojim samozavestnim prijateljem Jamesom, pri čemer ostaja nejasno, ali gre za ljubezensko ali zgolj platonsko navezanost. Nepojasnjena napetost med njima se razkriva skozi dotike in predolge poglede.
Spremljamo tudi nesamozavestno Suzanne, ki svoje sovraštvo do sebe s pikrimi pripombami in jezne izpade projicira na druge. Prizor njenih sanj je prikazan v drugačnem slogu kot preostanek filma, s hitrimi rezi in kamero iz roke. Med podobami, ki se v sanjah pojavijo, je tudi izbruh Vezuva, ki spominja na njene izbruhe jeze. Z nobenim sošolcem se resnično ne poveže, saj ji to preprečuje zid sovraštva, ki ga je zgradila okoli sebe. Vsi trije osrednji liki – Suzanne, James in Toni – raziskujejo tudi spolnost, kar je odlično prikazano v prizoru, v katerem se v tišini sprehajajo po muzeju in si ogledujejo popolna antična telesa. Gledalci lahko čutimo napetost, ki je še bolj poudarjena z razmišljujočimi in radovednimi izrazi igralcev ob pogledu na te kipe.
Posamezni pripovedni drobci, ki so na trenutke tudi nepovezani, dajejo gledalcu občutek, da je zgolj pasivna priča dogajanja – kot opazovalec izbruha vulkana. Pogovori med liki delujejo globoko resnično, saj so podobni tistim, ki smo jih v takšni ali drugačni obliki doživeli že vsi. Med dijaki teče beseda o politiki, ljubezni in negotovi prihodnosti, ki jih čaka.
Vse dogajanje modro opazuje profesorica latinščine Mercier, a kmalu ugotovimo, da se tudi sama še vedno išče. Njena ljubezen do učenja, pa tudi psihični napor, povezan z učiteljskim poklicem, se kažeta predvsem v njenih občasnih izpadih med predavanji. Učence sprva poskuša umiriti in jim dati priložnost, a ko ji to ne uspe, zaide v skrajnosti in pusti jezi, da jo prevzame. Zaradi Tonijevih zajedljivih pripomb mu zameri in mu zato ne prisluhne, ko se znajde v najhujši stiski. V gledalcih njen lik vzbudi sočutje, saj kljub temu, da čuti veliko odgovornost do mladih, sama še vedno stoji na majavih tleh.
Kdo v filmu pravzaprav ni »od tod«? Dijaki in profesorica se v tujem mestu ne znajdejo le dobesedno, temveč tudi v prenesenem pomenu. Vsi nastopajoči so odtujeni od sebe in svojih bližnjih. V prvencu La Gradiva je z zgodovinskim izbruhom prikazan razpad notranjega sveta vsakega od glavnih likov. Tako kot vulkan tudi oni izbruhnejo v vseh barvah svojega bitja, ki jih prej še niso poznali. Drama je grozljivo lep prikaz iskanja samega sebe v tujem svetu odraslosti.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
