Vse (z)more sama

Dogodek: Plesna predstava Peekaboo
Premiera: Cankarjev dom, 9. oktober 2026
Ogled predstave: 11. oktober 2026
***
Umetniško vodenje, koreografija in izvedba: Bojana Robinson
Dramaturgija: Dimitrije Kokanov
Glasba: Manja Ristić
Scensko oblikovanje: Bojana Robinson in Dimitrije Kokanov
Oblikovanje svetlobe: Špela Škulj
Fotografija: Matt Robinson
Video dokumentacija: Hana Vodeb
Producent: Jernej Bizjak
Produkcija: Zavod za sodobno umetniško prakso in teorijo 0.1
Koprodukcija: Cankarjev dom
Soorganizacija: Društvo umetnosti in kulture 47, Vrhnika; DUM društvo umetnikov
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana

Takoj ko izstopim iz dvorane Duše Počkaj, poiščem prvi stol, kamor se lahko usedem in zapišem svoje misli o plesni predstavi Peekaboo. V avli Cankarjevega doma ni nikogar, zato stolov nikakor ne primanjkuje. Prva misel, ki jo zapišem, je seveda zadnji trenutek pred zatemnitvijo – zdrs.

Bojana Robinson, v mnogih vlogah ženske, izvede svoje zadnje dejanje: obesi mokro rjuho in potipa vodo, ki curlja pod njo. Pri tem pa ji zdrsne. Z iztegnjenimi okončinami obleži pod napeto rjuho, od katere še naprej curlja, in tam ostane do aplavza. Sprva sem mislila, da gre za smrt, retrospektivno pa mi iz glave ne gre nasmešek, ki nam ga je namenila tik po tem, ko je zadela tla. Kaj je pomenil nasmešek?

Bojana Robisnon je koreografinja, plesalka in performerka, ki v predstavi Peekaboo, v drugem delu svoje trilogije, nadaljuje s tematiko materinstva in skrbstvenega dela. Kot avtorica raziskuje vloge ženske v družbi in doma od preteklosti do danes.

Dvorana Duše Počkaj je manjša, sprejme samo 72 ljudi, kar je že od začetka pomenilo intimno vzdušje. K intimi pa so pripomogle tudi bele in čipkaste rjuhe, prti in majice, razpeti na vrveh v dveh nadstropjih. V njih se je dalo videti simbole, kot so mrtvaški prti, poročne obleke ali plenice. Ker se je z njimi igral nežen vetrič, se je zdelo, kot da smo pred hišico na preriji. Sedela sem v tretji vrsti, zato mi je bilo dogajanje na odru zelo blizu, skoraj bi se me dotaknilo na več kot zgolj duhovni ravni. Bojana nas je pričakala na desnem delu odra, za likalno desko, s šopkom belih rož, nameščenim pred očmi kot rožnata očala. Njene roke so bile proste in so ustvarjale linije nad desko, po deski in ob njej. Na neki točki je poustvarjala gibe likalnika, ki pa so bili, tako kot vsi ostali gibi, togi, odrezavi, namenoma leseni. Ta vloga, vloga ženske, matere, ki sedi za likalno desko, ji je bila tuja, nova. Gibov se je komaj učila. Po dolgem uvodu v sede, je vstala, njen hrbet pa je zavzel vodoravnino deske – prav tako tuj položaj.

Kot je razvidno iz gledališkega lista, se je Bojana osredotočala na kolektivne spomine skrbstva, ki jih je v gibanje prenesla preko motivov kukanja (izza rjuh, rož, likalne deske). Kaj torej sploh pomeni naslov predstave? Peekaboo – skrivalnice. Pomislim na to, kako enostavno nekdo izgine, če si zgolj pred obraz postavi dlani; ni treba veliko – in že je mama nevidna.

Bojana si je slekla jopo in razkrila gol hrbet, ki sta ga prekrivali le še naramnici svilenega topa. Anatomija je bila izpostavljena – Bojana v vlogi ženske je bila močna, vzdržljiva in trpežna. Razpustila si je kito, da so lasje zavalovili, potem pa se je spravila na vse štiri, z obrazom navzdol. Svojo telesno vzdržljivost je postavila na preizkus, ko se je s premiki bojevala kot psica, ki gre iz napada v obrambo, iz napada v obrambo, hkrati pa gibi ne bi mogli biti bolj podobni pometanju. Njeni razpuščeni lasje so bili nezmotljivo podobni metli. Gor in dol in gor in dol. Hrbtne mišice so se napenjale in popuščale – delu ni bilo konca. Ko je postalo že povsem samoumevno, da je bila pred nami metla, se je Bojana dvignila in pokazala svoj obraz, v njenih očeh pa je odseval kolektivni napor. Saj res – to ni bila metla.

Morda ji je bilo rečeno, da je materinstvo nekaj najlepšega, da je dobra mati nasmejana mati, zato predstavo začne z rožnatimi očali. A ni vselej tako – delo, obveznosti in problemi so vsepovsod. Zakaj je ni nihče opozoril?

V družbenih medijih je večinoma prikazana zgolj idealizirana podoba starševstva (kaj drugega pa?). Na fotografijah ženske v času nosečnosti sijejo, po porodu pa še bolj. Redko kdo spregovori o realističnih posledicah rojstva, o dejanski situaciji starševstva. Samo enkrat sem, ne da bi to specifično iskala, naletela na posnetek strij na koži. Kaj pa kronična utrujenost, razpoloženjska nihanja in povečane napetosti v odnosih? Te sem videla, ko je Bojana zavzela oder in scenografske elemente na njem.

Večkrat se je odtisnila v bele rjuhe in tako priklicala oblike duhov. Ti pojavi so pričali, kako hitro se lahko pozabi na skrbnice, na njihova čustva in njihove potrebe. Ko si je glavo z obrazom vred ovila v brisačo, so vrvi, razpete po dvorani, služile kot vodilo, na katerih se je odvil ples na slepo. Brisača jo je zavila v temo – pot materinstva nima smerokazov. Oblika njene glave me je spominjala na gamsa. Pod vsemi družbenimi vlogami in pritiski se je skrivalo samo svobodoželjno bitje, narejeno za skakljanje po gorskih vrhovih.

V naročje je pobrala šopek belih rož, tistega, ki je prej sestavljal rožnata očala, in takoj je dobil podobo dojenčka. Zibala ga je, potem pa iztegnila eno roko in nakazovala »stop«. Z odločno hojo je hitela po prostoru in prosila za predah. »Stop.« Vmes je zapustila prostor, izginila skozi vrata, odšla. Enostavno bi bilo samo oditi. Ampak se je vrnila, kot matere navadno se. Morda pa je z roko pravzaprav hotela obvarovati dojenčka v naročju. Morda je govorila »stran«. Svet je nevaren in za vse je bila sama.

Kaj bi se zgodilo, če bi dvignila roke? Samo za hip? Šopek rož je padel na tla. Hitro ga je pobrala in nadaljevala z varovanjem, ko jo je spet prešinil enak impulz. Puf, šopek rož je spet padel. V tretje rož ni pobrala. Namesto tega si je privoščila bežen trenutek za skodelico kave. Prvi mir.

Skodelica bo kasneje služila kot preroško orodje, usedline bodo spregovorile. Ampak še prej se je Bojana skrila za rjuho v oddaljenem predelu odra. Videle so se le noge, rdeče žabe v belih petkah, ki so iskale ravnotežje na pručki. Bojana se je skrita za rjuho prijela palice in navidez so njene noge postale breztežne, viseče. Takoj sem uvidela, da gre za vislice, in ta del je nemudoma postal eden mojih ljubših. Koreografija nog je zajela vse: od brezupa in iskanja smisla, do poleta v vesolje.

Ko se je spustila nazaj na tla in se sprehodila bližje odru, je to storila z rjuho na sebi. Iztegnila je roke in blago nosila na konicah prstov; izoblikovala se je postava zelo visokega duha ali pa žirafe. Pomislila sem, da je na robu sveta, kjer je dolgo lovila ravnotežje, odkrila nek nauk; našla se je in zrasla – zato torej žirafa. Gibala se je z novopridobljeno eleganco, h kateri so pripomogle tudi petke.

Rjuhasta žirafa je stopila k likalni deski, ki je na tej točki služila kot miza, in se zagledala v usedline na dnu skodelice. Bojana je v tem delu predstave prvič spregovorila več kot besedo naenkrat, na posnetku. Zvok glasu je švigal z leve na desno, zdel se je vseprisoten, kar je pomenilo, da smo se znašli znotraj njene glave. Njen notranji glas nam je povedal, da je za sabo čutila neko postavo, pred sabo pa zagledala roko. To je bila njena roka. Moč in pomoč je našla v sebi. Zmogla bo!

Skozi predstavo je do zdaj Bojana spregovorila le, ko je zahtevala vklop ali izklop glasbe. S tem ukazom je nakazovala, da poseduje moč in veljavo, da je šefica predstave. Drugega, ki bi ji pomagal, tako ali tako ni bilo. Ustvarjalna ekipa predstave je zelo majhna: dramaturg je Dimitrije Kokanov, glasbo, ki je hkrati nežna, vsemogočna in tragična, ustvarja Manja Ristić, svetlobo pa Špela Škulj. Na odru je le Bojana, kar dodatno podkrepi vsebino. Pokaže, da (z)more sama.

Kar naenkrat smo se znašli v restavraciji, ker se je čez omenjeno likalno desko – jedilno mizo – nenadoma pogrnil prt, in zagledali Bojano na zmenku. No, pravzaprav smo na zmenku zagledali njeni stopali. Ulegla se je namreč na tla, da so bile vidne samo njene noge. Rdeče žabe, ki jih je nosila, so tako postale lutke, sedeče za mizo. Stopali pa nista zgolj sedeli – flirtali sta, večerjali, klepetali, peli in seveda plesali. Glasba se je iz mirnih violin prvič prelevila v veseljaško popevko. Občinstvo okrog mene se je smejalo – in tudi sama bi se, če se me ne bi še nekoliko preveč držala vsebina z roba pručke. Zmenek je trajal kar nekaj časa, dovolj, da se je tudi meni vseeno izrisal nežen nasmeh. Prvič, odkar je Bojana stopila v vlogo skrbnice, je bila vpeta v interakcijo z nekom drugim, četudi s svojo drugo nogavico. Stik z znunajim svetom jo je potegnil iz glave, prepolne skrbi.

Spomin na zmenek je z njo ostal še nekaj časa, saj si je po koncu sama pri sebi potiho prepevala usedline glasbe. Zdelo se mi je, da jo je ta interakcija držala v dobrem razpoloženju več dni, morda celo tednov. Pomagala ji je, da je naenkrat premogla nove razsežnosti. Rjuhe, ki so se tam sušile že kdo ve kako dolgo, je končno pobrala z vrvi in jih brez težav zložila, potem pa se je energično lotila obešanja mokrih. Obesila je prvo, kot sem že zapisala, in pod njo obležala. Nasmejana. In upam, da ponosna.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik