Peter Handke: Žalost onkraj sanj

Založba: Beletrina
Leto izida: 2019
Prevod in spremna beseda: Amalija Maček 

Švedska Nobelova akademija je v lanskem letu oznanila prejemnika te prestižne nagrade za literaturo s precej generično obrazložitvijo, da gre za »vplivno delo, ki z jezikovno izvirnostjo raziskuje obrobnost in posebnost človekovega obstoja«. To bi lahko zapisali za marsikaterega avtorja, ki bi nagrado brez večje zadrege sprejel, prišlo bi do nekaj novih ponatisov in prevodov njegovega oziroma njenega dela, nato pa bi se prah polegel do naslednjega leta, ko bi Akademija nagrado podelila komu drugemu, spet s podobno nevtralno obrazložitvijo. Ker pa je bil nagrajeni avtor prav avstrijski dramatik in pisatelj Peter Handke, se je zgodilo vse prej kot to. V letu, ki je minilo, smo bili tako priča žolčnim debatam, ki niso zameglile le njegovega dela, temveč, še slabše, tudi dejstvo, da v tem primeru ni šlo za puhlico, temveč je Handke s svojim delom kot eden redkih dejansko uspel obrobnost in posebnost sodobnega človeka (kot tudi samega sebe kot Pisatelja) postaviti v ospredje.

V njegovem obsežnem opusu najbrž ni dela, ki bi to načelo bolje utelešalo, kot je njegov roman Žalost onkraj sanj iz leta 1972, ki bi mu tako po dolžini kot po strukturi bolj upravičeno rekli pripoved (»boleče izginjanje osebe v poetičnih stavkih«) o življenju in smrti piščeve matere, koroške Slovenke Marije Sivec.

Roman je po svoje povsem produkt svojega časa, po svoje pa svoj čas daleč presega.

Njegov subjekt, ženska, živeča v času, ko je ta v zahodnem svetu stopila iz kuhinje na ulico (torej v javno življenje), se je tako povsem prilegal vzponu novih vrednot, ki jih je zagovarjala evropska »generacija ’68«, ki ji avtor pripada. Tem vrednotam sledi tudi materina zgodba: rojena v strogem, patriarhalnem okolju, kjer, kot pravi avtor, deklicam niti ni imelo smisla prerokovati prihodnosti, ko pa je bila ta zanje že vnaprej začrtana, nato pa se je po lastni volji odločila za poklic, za (prepovedano) ljubezen, in tudi v nesrečnem zakonu ji je naposled uspelo obrniti tradicionalno razmerje moči v svoj prid, četudi za ceno udarcev pijanskega moža. Nenazadnje si je tudi smrt – v nasprotju z verskimi dogmami, ki so veljale v  njenem zelo konservativnem okolju – v obliki prevelikega odmerka uspavalnih tablet na koncu izbrala – sama.  Vse, tudi tisto najbolj intimno, je torej inherentno politično – in obratno.

Tisto kar pa v Handkejevem pristopu vendarle ni moderno (in to povsem namerno) in kar ga dela brezčasnega, pa je ravno občutek ironije, da človek, ki se mu vsa ta nova obzorja odpirajo, vsega danega potenciala morda v resnici niti ne zmore niti ne želi (»Vedno sem morala biti močna, pa bi tako rada bila samo šibka«), pred tem pa se umika v rutino ali celo v mistiko (»Tudi sama je mirneje živela z njim, samozavestna ob misli, da je zanj vse življenje ostala uganka.«). Prav ta občutek namerne drugačnosti in hotêne izolacije je nekaj, kar daje Handkejevi prozi posebno draž, četudi se zdi ta včasih narejena ali zaigrana. Ob prebiranju mojstrsko izpisanega romana pozabimo, kako napredna za svoj čas je bila pripoved, podana v obliki toka misli (tu mislim na sodobno pisanje, »zaklenjeno« v svet človekove intime, in ne na kak širši, joyceovski diapazon časa in prostora), prekinjenega s poudarki, zapisanimi z velikimi tiskanimi črkami, ali pa avtorjevo sprotno prevpraševanje (smiselnosti) napisanega, in sama pripoved, ki teče skozi drobne fragmente, posnetke v času, ki se zlivajo v neko veliko sliko – tudi kadar ta slika le kako majhno življenje.

Kljub vsem različnim ravnem pisanja, od političnih do literarnih, ki ga opazovalci odkrivajo v Handkejevem delu, je Žalost onkraj sanj namreč predvsem osebno spoprijemanje z izgubo bližnjega, ki je – izvirno handkejevsko – hkrati žalostinka in triumf. Tudi sam jezik, ki je v njegovih delih pogosto suh (to je pogost očitek Handkeju) in ponekod tudi dolgočasen, utilitaren (grdo rečeno: precej nemški, pogoste so primerjave s Kafko), se zdi tu drugačen, bolj živ.

Prav zato je nerazumljiva odločitev založbe, da je za to izdajo naročila nov prevod, kljub dejstvu, da v slovenščini že imamo odličen prevod Stanke Rendla iz leta 1977, ki pa mu nova izdaja očita »nekatere pomenske netočnosti« in celo »pretirano ekspresivnost« (!). Medtem ko bi prvi očitek, v kolikor drži (o tem ne morem soditi), brez dvoma lahko sanirali že z minimalnim posegom v izvirni prevod, je drugi očitek naravnost bizaren. Četudi se nam morda zdi Handke »hladen« avtor, se v Žalosti izkaže vse prej kot tak, zato je lahko vsakršna ekspresivnost, podana v njegovem prevodu, kvečjemu dodana vrednost in ne slabost. Poleg tega pa novi prevod ne doprinese nič takega, kar bi utemeljevalo njegovo smiselnost, prav nasprotno: bralca samo osiromaši za krasen jezik originalnega prevoda, napisanega v tisti čudoviti slovenščini sredine 20. stoletja (»zagolsniti« namesto »zatakniti« ali pa izvirno slovansko poimenovanje reke Spreve namesto nemškega Spree). V svoji vnemi gre založba celo tako daleč, da v spremni besedi prizna, da je odličen, poetičen naslov prevoda Žalost onkraj sanj (enakega pozna tudi angleški prevod, gre pa za frazo iz začetka knjige) ohranila samo v želji »po kontinuirani recepciji« dela, sicer bi očitno tudi tega spremenila v dobeseden prevod nemškega precej neposrečenega izvirnika Wunschloses Unglück.

Vsekakor se zdi, kot da bi z obujanjem spomina na mrtvo mater (posredno) oživel tudi njen materni jezik, do katerega ima Handke zanimiv odnos (prim. zbirko njegovih intervjujev Še enkrat o deveti deželi ali pa roman Ponovitev, ki se dogaja prav v naših krajih in bi bil po 30 letih gotovo vreden ponovne izdaje), po katerem ga je ta drugačnost (slovenskost) usodno zaznamovala v odnosu do (nemško-nacionalne) okolice, ne da bi to drugačnost kdaj zares sprejel za svojo (je pa to svojo »deveto deželo« – verjetno tudi zaradi odsotnosti kake bolj asertivne slovenske nacionalne zavesti na tej ali na oni strani Karavank – nekaj časa projiciral na Miloševićevo Srbijo, kar je bila vsekakor zelo lahkomiselna odločitev). Upor zaradi samega upora in umetnost zaradi same umetnosti imata, kot kaže, precej podobne korenine.

Ne glede na to pa je potrebno stvari postaviti na svoje mesto in reči, da Handkeja, sploh pa njegovega dela, ne moremo kar enačiti s političnim stališčem, ki ga je nekoč izrazil, ki pa je – ne spreglejmo – imel več opraviti z notranjimi razmerami v nemško-govorečem svetu kot pa s tem, kar se je dogajalo na tleh bivše Jugoslavije. Handke je pač že od mladih let zavestno privzel vlogo upornika (nagrade, tudi Nobelova, pa se nenazadnje podeljujejo le za vloge in ne za vsakdanje življenje) in jo zvesto igra še naprej, tudi v teh naših čudnih časih, ko sta mlada in srednja generacija skoraj povsem konformistični in morajo vlogo »upornikov« žal (ali pa na srečo) igrati sedemdesetletniki. Lahko bi celo rekli, da je tudi v odločitvi (pogosto okorele) Akademije, da Handkega vključi v Nobelov kanon takrat, ko so ga zaradi njegove politične nekorektnosti vsi opazovalci že odpisali, nekaj rahlo upornega in duhovitega.

Je šla torej nagrada v prave roke?

Na to ni enoznačnega odgovora. V današnjem času namreč skorajda ni več avtorjev, kot je bil pred stoletjem Thomas Mann, za katerega ne bi moglo biti nobenega dvoma. Dandanes je lahko razlog za precej burno negodovanje že to, da je nekdo preveč priljubljen, recimo Bob Dylan, čigar nesporno kvalitetna poezija ima pač to napako, da je preveč komercialno uspešna. Velja pa seveda tudi obratno, lep primer tega je odločno ne-ljudski Handke, ki se je v maniri Marcela Prousta ali J. D. Salingerja že pred časom skoraj povsem umaknil od sveta.

Res je tudi, da lahko Slovenci njegovo priznanje obžalujemo zato, ker to skoraj zagotovo pomeni, da ga ne bo nikoli dobil naš verjetno najboljši živeči pisatelj in Handkejev mladostni sošolec Florjan Lipuš, saj je zelo malo verjetno, da bi Nobelov odbor v kratkem pripoznal še enega Korošca; Borisa Pahorja pa so se, kot vse kaže, že odločili spregledati, saj bi mu v nasprotnem primeru nagrado gotovo že podelili kdaj prej. Praktično to pomeni, da bomo Slovenci (nehajmo se slepiti, da je Handke »malo tudi naš«) vsaj še za kako generacijo ali dve ostali brez tega prestižnega priznanja.

Na koncu pa se moram vendarle strinjati s komisijo prestižne Bollingenove nagrade za poezijo, v kateri so sedela tudi taka zveneča imena, kot sta T. S. Eliot in W. H. Auden, ki je nagrado leta 1949 podelila pesniku Ezri Poundu, ki se je med malo pred tem končano vojno omadeževal z gorečo podporo italijanskemu fašizmu, z utemeljitvijo, da bi »[d]ovoliti kakim drugim ozirom, razen samo literarnemu dosežku, […] vpliva[ti] na odločitev, bi uničilo pomen nagrade in bi načelno zanikalo veljavo tega objektivnega dojemanja vrednosti, na katerem mora počivati vsaka civilizirana družba«.

Ob vsem (pogosto ihtavo) prelitem črnilu se moramo namreč spomniti, da Handke nikakor ni politični ekstremist, za kakršnega ga hočejo v nekaterih krogih naslikati, temveč bolj kot kdorkoli drug med literati svetovnega kova zgolj – umetnik. Naloga umetnikov pa je odpiranje, ne krčenje polja izražanja, ki je v današnjih nesrečnih časih ponovno z vseh strani podvrženo pritiskom, pa naj bodo ti še tako dobro namerni. Večna naloga literature je ravno ta, da s svojim edinstvenim glasom govori o tistih trenutkih človeške izkušnje, ki si zaslužijo nesmrtnosti, ne glede na to, kaj nanje porečejo njihovi sodobniki, ko pa je kruta resnica življenja – kot avtor nekje zapiše materine globoko preroške besede –, da se »[o] večini stvari […] tako ali tako ne da govoriti«.